Jasna  Jeklin

Kako kot empatinja preživim dan?

piše: Jasna Jeklin
23. april 2023    907 ogledov

Empati smo ljudje z občutljivim živčnim sistemom in brez »obrambnega zidu« pred zunanjim svetom, katerega sicer premore večina drugih ljudi. Zelo intenzivno zaznavamo zunanje dražljaje in pestro dogajanje izven vidnega sveta ter (nehote) ponotranjamo energije, čustva, počutja, stanja drugih ljudi in energije prostorov. Včasih se počutimo, kot da prečiščujemo okolico. Biti empatinja zame pomeni dnevno soočanje s številnimi izzivi, skrbno načrtovanje mojega urnika, vešče upravljanje s svojo energijo in manj druženja z ljudmi. V kolikor pri vsem tem nisem uspešna, plačam z izčrpanostjo, prisilnim odmikom od zunanjega sveta in v skrajnem primeru z bolniško. 

Že dolgo nazaj sem se odločila, da svoje nadpovprečne občutljivosti ne bom več prekrivala z raznimi substancami za otopitev čutenja ali poskušala spremeniti sebe zato, da postanem neobčutljiva na dogajanje v zunanjem svetu. Malo manj dolgo nazaj sem se odločila, da svoje občutljivosti in ranljivosti ne bom več skrivala pred drugimi. 

Kako si kot empatinja pomagam skozi dan?

Zjutraj vstanem dovolj zgodaj, da se lahko v miru in počasi pripravim na nov delovni dan. Pripravljam se v tišini. Naredim nekaj jogijskih asan za raztezanje in pretočnost telesa, nekaj dihalnih vaj in kratko meditacijo za osrediščenje v sebi in zapiranje energijskega polja. 

Živim v prestolnici in se na delo odpravim z mestnim avtobusom. V svojem nahrbtniku imam vselej nekaj jabolk, beljakovinsko ploščico ali oreške. Načrtno se peš odpravim do naslednjega postajališča in počakam na bolj prazen mestni avtobus; izogibanje gneči je zame esencialnega pomena. 

V delovnem prostoru naredim axis mundi (sveto os sveta) za prostor. V prostoru zrak ioniziram s solno lučko ali oplemenitim z eteričnimi olji. Obkrožam se z zelenimi rastlinami. Rada delam sama. Skupnih sestankov se udeležujem le, v kolikor je moja prisotnost nujno potrebna in ne gre drugače. Sodelujem preko e-mail pošte, redkeje preko telefona. Rada spijem kavico in poklepetam s sodelavci takrat, ko si glede na svoje energijsko stanje to lahko privoščim. Moji sodelavci vedo, da sem nekoliko drugačna in mi mojega ne-druženja ali manj-druženja ne zamerijo.

Ko mi čas in vreme to dopuščata, se domov odpravim peš skozi gozd. Hodim eno uro in uživam v zvokih gozda.

Tekom dneva pazim, da pojem več manjših obrokov hrane, del leta, zlasti pa v primeru izčrpanosti, jemljem dodatke vitaminov B in večje doze C vitamina ter magnezija za stabilizacijo živčnega sistema. 

Že pred začetkom delovnega tedna izdelam okviren urnik, v katerega poleg nujnih opravil umestim zame še sprejemljivo število zasebnih srečanj po načelu manj je več. Zgodi se včasih, da mora biti bilanca tedenskih zasebnih srečanj žal nič. 

Izogibam se nakupovalnim centrom in raje nakupujem v manjših trgovinicah ali na tržnici. 

V popoldanskih urah izklopim mobilni telefon, v kolikor mi obveznosti to dopuščajo. Telefoniram preko zvočnika ali ob uporabi slušalke. Izogibam se daljšim pogovorom, saj mi držanje mobilnega telefona več kot nekaj minut povzroči bolečino v roki in iritira živčni sistem.

V temnejšem delu leta grem zgodaj v posteljo, kako uro pred tem pa zatemnim prostor in stišam glasbo. Zvečer je glasno govorjenje pri nas doma prepovedano. Zvečer se pogovarjamo  tiše. Privoščim si solno kopel. Spim nekaj metrov proč od dragega moškega ali v drugi sobi takrat, ko v njem zaznam preveč stresa ali nepredelanih notranjih vsebin. 

Imam nekaj pravih prijateljev; ti vedo za mojo občutljivost in mi mojega manj pogostega druženja z njimi ne zamerijo. Spoštujejo mojo drugačnost.

Vpitja in kakršnekoli sledi nasilja ne prenašam. 

Po dogodku z veliko ljudmi si vzamem kak dan, po potrebi cel vikend, v samoti in tišini, da se umirim in regeneriram. Čas, preživet v samoti, potrebujem za polnjenje baterij.

Ko tekom dneva začnem ugašati, se za krajši čas odmaknem v tišino ali v posteljo, če je to le možno.

Ko mi v ušesih cvrči od elektromagnetnega valovanja okoli mene in trilijonov informacij, ki se prenašajo po etru, se z ustreznimi tehnikami ozemljim in osrediščim v sebi. 

Še naprej  izpopolnjujem tehnike, s katerimi si pomagam zaščiti svoje energijsko polje. Še naprej se učim skrbeti zase.

Svoje znanje predajam naprej in izkušnje izmenjujem na skupini za senzibilne ljudi in empate. 

Biti empatinja je zame blagoslov in prekletstvo hkrati. Blagoslov zato, ker mi te lastnosti omogočajo prednost pri oceni situacij in drugih ljudi, širši pogled na dogajanje, globoke intuitivne uvide, zaznavanje in čudenje dogajanju v nevidnem svetu, zlasti pa tako intenzivno občutenje lepot in barvitosti življenja, da velikokrat dnevno tečejo solze radosti. Prekletstvo zato, ker moram način življenja skrbno prilagajati in vnaprej organizirati, pa zato, ker sem večkrat izčrpana in ker se ne morem družiti toliko, kot bi si sicer želela. Ko potegnem črto, se zahvalim stvarniku in vzamem blagoslove.

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...