Mateja Sekavčnik

Kako ukrepati v primeru najstniškega (čustvenega) nasilja?

19. december 2018    53 ogledov

Pozitivna samopodoba se prične oblikovati v otroštvu, v obdobju odraščanja, pa se preoblikuje v to kar kasneje živimo. Obdobje odraščanja je še precej delikatno obdobje zaradi vseh hormonskih sprememb, ki se dogajajo v telesih odraščajočih mladih ter vseh drugih nihanj in sprememb na družabnem področju ter v odnosih s svojo družino in vrstniki.

Tekom svojega odraščanja in v odraslosti sem dojela, da imam precej izzivov s pozitivno samopodobo, kar so mi odražale različne situacije v življenju. Toda nikoli prej si nisem mislila, da vse to izhaja iz nerazrešenih stvari iz preteklosti, natančneje iz obdobja šolanja, ko se je nabralo veliko bolečih spominov, nerazrešenih situacij, zamere, jeze in žalosti, ki sem jih potlačila v sebi.

Moji spomini na osnovno šolo niso rožnate barve. Kot deklica sem bila tako rekoč brez filtra. Kot zelo senzitivna, sem hitro kaj energijsko »pobrala« tudi od drugih in težko sem prenašala množico ljudi. Prijazna deklica, ki ni znala postaviti meje in niti postaviti se zase, kar so opazili tudi sošolci in to pričeli izkoriščati. Doma sem bila veliko v naravi in v »svojem domišljijskem svetu«, v šoli pa je bila popolnoma drugačna pesem, saj se je bilo potrebno »priklopiti« na realnost, ki pa je bila precej bolj trda in včasih tudi zelo boleča, saj se v šoli nisem nikoli zares vklopila med svoje vrstnike.

Bila sem razredna črna ovca. Če kdaj pogledate kakšne najstniške filme, kjer je že skorajda v vsakem glavna rdeča nit nekdo, ki je razredni »odpadnik« ali kaj podobnega… no, tako približno je bilo tudi pri meni. Zame obdobje šolanja v osnovni šoli ni bilo podobno brezskrbni komediji temveč prej nočni mori in komaj sem čakala, da bo osnovne šole konec.

Zakaj pride do zasmehovanja v šoli oziroma najstniškega (besednega) nasilja?

Navadno se kot tarče posmehovanja (besedne in čustvene manipulacije), v šolah najdejo posamezniki, ki nekako štrlijo iz množice. Izstopajo lahko zaradi različnih dejavnikov kot so:

  • prihajajo iz socialno ogroženih družin
  • so tihi, sramežljivi in se držijo bolj zase
  • imajo izzive s prekomerno/premajhno težo
  • imajo negativno mnenje o sebi
  • »so brez filtra«, prijazni, ljubeči in senzitivni, toda ne znajo se postaviti zase
  • so energijsko »občutljivi« in intuitivni, zato pogosto veljajo za »čudne«
  • imajo »posebna« zanimanja, ki niso sprejeta s strani vrstnikov
    izstopajo na drugačne načine.


Kako lahko v primeru, da se vam najstniško čustveno nasilje (bullying) dogaja, ukrepate mladi?

Najprej si dovolite sprejeti dejstvo, da z vami ni čisto nič narobe. Zato pri tem ni potrebno imeti nobenih občutkov sramu in jeze nase. To se ne dogaja zaradi tega, ker ste na primer vi slaba oseba, nevredni ali kaj podobnega. Najstniško (čustveno) nasilje – bullying ni normalna zadeva odraščanja ali kateregakoli drugega življenjskega obdobja in tega vam ni potrebno prenašati! Vedno se lahko najde rešitev in izhod iz čustvene stiske.

»Prva stvar« je, da poveste to osebi, ki ji zaupate.

Če še niste, povejte to osebi, ki ji zaupate. Pomembno je, da o tem nekoga obvestite, saj je teža bremena, ki ga nosite na ramenih, prevelika. Naj bo to prijatelj/prijateljica, brat/sestra mama/oče, kakšen profesor v šoli, socialna delavka, kakšen svetovalec/terapevt izven kroga šole ali kdorkoli pač že.

Dajte čustva, ki so se nakopičila v vas iz sebe.

Pišite o svojih občutkih in dajte iz sebe vsa nakopičena čustva. Če vam je bliže slikanje, ples, kakršno koli gibanje telesa ali umetnosti, športa ali karkoli podobnega, sprostite nakopičeno intenziteto čustev na tovrstne načine.

Kaj lahko starši storite glede tega starši, ki sumite, da se to dogaja vašemu otroku/najstniku?

Če sumite, da se vaš otrok nenavadno obnaša, na primer, je pogosto žalosten, vse meji že na depresijo ali pa tudi je depresiven, brez volje do življenja, plah, sramežljiv in vase zaprt, se na vsak način skuša izogniti družbi, ima v sebi mnogo (prikrite) jeze … in da je razlog pri tem iz šole ali drugačnih družbenih krogov, ne drezajte vanj na silo. Mladostnik/mladostnica se že tako najverjetneje počuti osramočen in siljenje vanj bo kvečjemu delovalo ravno obratno, zaprl-a se bo kot školjka.

Najprej ustvarite varno okolje in sproščenost, da lahko sam-a spregovori.

Opazujte njeno/njegovo obnašanje in čim večkrat navežite pogovor o kakšni podobni stvari, ki se dogaja, povsem brez pritiskov in sproščeno, ker je veliko večja verjetnost, da bo tako mimogrede kaj povedal-a. Pogosto se godi tudi to, da ko pa bo začutil-a to varnost, lahko pride tudi do nenadnega čustvenega izbruha kjer lahko v hipu pove ključno stvar, ki jo/ga muči, toda že naslednji hip se zopet zapre. Toda vseeno je led prebit in izveste tisto kar je ključnega pomena za to, zakaj se vaš mladostnik tako obnaša in od tam naprej lahko z več informacijami delujete naprej.

Vsekakor pa ni odveč najti osebe, ki je strokovnjak s tega področja, oz. nekoga, ki ima izkušnje iz prve roke. Saj lahko takšne osebe pomagajo tudi s svojimi izkušnjami in ker so že šle čez podobne izkušnje, lahko mladostnik vidi, da se lahko situacija reši, saj je vsaka stvar, naj bo na prvi pogled še tako težavna, tudi rešljiva.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...