Marisa El Rosa

Kako se rešiti kolesa življenja in smrti in stopiti v večno življenje

26. avgust 2021    220 ogledov

Posvečeno mojim najdražjim! 

Ob poplavi medijev se danes ne srečujemo več z vprašanjem, kako priti do informacij, ampak je nastal nov problem. Kako prepoznati resnico? Tudi na področju duhovnosti. Kaj pa, če resnico doživiš?

In otroci bodo plačevali za grehe svojih prednikov

Rodila sem se kot zaželen otrok in že takrat sem čutila, da imam pomembno nalogo v življenju, čeprav je potem minilo še mnogo, mnogo let, preden sem svoje poslanstvo tudi dokončno prepoznala in doumela. Starša sta kmalu po mojem rojstvu ločila, oče se je drugič poročil z žensko, ki me je sovražila, mami pa se je po razvezi in po tem, ko sta ji eden za drugim umrla oba starša, vdala alkoholu. Moje otroštvo tako ni bilo rožnato, ampak polno tragičnih dogodkov in preobratov. Vendar pa kljub težkim razmeram, v katerih sem živela, svojih staršev nikoli nisem sovražila. Dejansko sem ob vseh (pre)izkušnjah, ki sem jim bila izpostavljena že v najnežnejših letih, duhovno samo rasla. Šolanje mi ni delalo težav, tako da sem osnovno in srednjo šolo končala z odliko, nato pa uspešno zaključila tudi fakulteto. Čeprav tega nisem razglašala naokoli niti obešala na veliki zvon, so me jasnovidnost in druge nadčutne zaznave spremljale, odkar pomnim zase, s časom pa so se moje sposobnosti le še okrepile. Tako sem mnoge dogodke videla, preden so se ti tudi zares zgodili, žal tudi težke in usodne bolezni svojih najdražjih, ki jih kljub temu, da sem to na vse načine poskušala, nisem mogla preprečiti. Ne glede na to, kaj sem storila, se je ista zgodba ponavljala vedno znova in znova in čeprav sem takrat zaradi njih poskušala ostajati močna, sem bila zaradi vsega mučnega dogajanja v resnici iz trenutka v trenutek bolj obupana. Z neizbežnim odhodom vsakega izmed njih je umrl tudi delček mene, ko pa se poslovil zadnji in sem ostala čisto sama, sem bila psihično in fizično že tako izčrpana, da sem po dveh predhodnih poskusih ponovno pomislila na samomor, saj v svojem življenju nisem videla več nobenega smisla. Potem pa sem doživela razsvetljenje, ki je za vedno spremenilo moj pogled na življenje in smrt in na večno življenje.

Najprej me je v videnju obiskal eden od mojih pokojnih najdražjih. Povedal mi je, da so ujeti v smrti in me prosil, naj jim pomagam. Kasneje pa mi je drugi v sanjah sporočil: »Mi smo ti in ti si mi«. Po njihovih odhodih so se mi moji rajnki sicer pokazali že večkrat pred tem in mi tako dali vedeti, da so še vedno ob meni, kar me je nekoliko potolažilo. Prav tako pa sem takrat tudi že vedela, da moram biti pozorna na svoje sanje in vizije, saj so se vse dotlej tako ali drugače v življenju tudi realizirale. Zato sem navedeno prošnjo in sporočilo vzela zelo resno. A čeprav sem bila zanje pripravljena narediti vse, pri najboljši volji nisem vedela, kako naj bi jim pomagala. Potem sem v viziji videla svoj pogreb. Na nagrobni plošči se je za trenutek pokazalo moje ime, hip za tem pa je z nje izginilo. Kmalu zatem sem hudo zbolela in ko sem analizirala svoje simptome, so bili identični tistim, ki so jih imeli moji pokojni najdražji. Seveda sem šla k zdravniku, pa ne le enkrat in ne le k enemu. Toda nihče ni našel vzroka za moje slabo počutje, čeprav sem opravila nešteto preiskav in preizkusila številna zdravila, ki so mi jih zdravniki dejansko predpisovali bolj na pamet. Poskušala sem sama odkriti napako, ki me je pripeljala do tega stanja, a kljub temu, da sem svoje življenje korenito spremenila, se moje zdravje ni kaj prida izboljšalo. Nisem razumela, zakaj.

Neke noči sem v sanjah reševala enega svojih pokojnih dragih, ki je bil ujet pod velikim kupom odpadkov. Z bagrom sem odstranjevala smeti in ko sem prišla do njega, je bil komaj še živ. Tedaj se mi je posvetilo. Spomnila sem se na sporočilo: »Mi smo ti in ti si mi« in doumela, da zaradi genetike, poleg svojih, v sebi nosim tudi 'smeti' svojih prednikov, zato so njihove napake tudi moje. Spoznala sem, da bom ozdravela le, če bom popravila tudi te, s tem pa ne bom očistila le sebe, temveč tudi njih. Prešinilo me je, da je to tisto, kar so me moji najdražji prosili, naj naredim zanje, da bi jih rešila smrti. Zato je bil moj naslednji korak jasen. Napake moram prepoznati in jim življenje vzeti, preden ga one vzamejo meni. S tem pa ga bom sebi in svojim dragim vrnila. Seveda časa nisem mogla obrniti nazaj, pa tudi napak, ki sem jih morala popraviti, nisem mogla izbirati, saj se mnogih niti nisem zavedala. Prav tako tudi večine situacij, v katerih so dejansko nastale, nisem poznala. TODA POZNALA JIH JE MOJA DUŠA. In tako mi je življenje na pot pošiljalo dogodke, ki so poustvarili razmere, v katerih so zmote nastale, da bi jih jaz lahko prepoznala in popravila. In hibe so se kar vrstile. Popravljala sem jih s pikolovsko natančnostjo ne glede na to, da so nekateri okoli mene temu početju nasprotovali in me od njega odvračali. Menili so, da 'grehe' prav iščem in da s tem samo izgubljam energijo. Toda resnica je bila prav nasprotna. Dejansko so napake iskale mene, da bi jih prepoznala in popravila, energije pa s tem nisem izgubljala, ampak sem jo vedno bolj pridobivala nazaj.

Vsakič, ko sem katero od napak vede ali nevede in hote ali nehote ponovila, me je doletela 'kazen'. A spoznala sem, da je ta dejansko v moje dobro. Tako sem se namreč naučila, da je najboljša napaka tista, ki je ni, in da je le-te potrebno ne le prepoznavati in popravljati, ampak tudi predvidevati, preprečevati in ne ponavljati. 

In obrestovalo se je. Sčasoma se je moje zdravje spet začelo krepiti, simptomi bolezni so eden za drugim postopoma pričeli izginjati in življenje se je vrnilo.

TAKO SEM SPOZNALA, DA ŽIVLJENJE NAPAK NITI NE DOPUŠČA NITI JIH NE ODPUŠČA, SAJ GA LE-TE VODIJO V POGUBO IN DA JE EDINI USPEŠEN UKREP PROTI SMRTI TA, DA NAPAKE PREPOZNAVAŠ IN POPRAVLJAŠ, JIH NE PONAVLJAŠ IN S PREDVIDEVANJEM PREPREČUJEŠ (NOVE). 'BLIŽNJIC' PRI TEM NI OZIROMA NISO USPEŠNE.               

Takrat sem tudi doumela, zakaj obredi izganjanja, odganja, blagoslavljanja, zdravljenja in drugi podobni ukrepi, s katerimi sem se v preteklosti poskušala 'znebiti' Smrti, niso imeli trajnega učinka. Ker je s tem nisem izničila, ampak sem jo še vedno nosila v sebi. Zato sem tudi ustvarjala in vlekla nase tisto, kar sem, čeprav nehote in nevede, bila. Šele ko sem zavestno spremenila svoj odnos do sebe in do svojega življenja ter prepoznala in popravila svoje pretekle napake in s tem dejansko preobrazila svojo smrt v svoje življenje, hkrati pa se vseskozi trudim, da napake predvidevam, preprečujem in jih ne ponavljam, če in ko do njih vseeno pride, pa jih s pomočjo 'opozoril' svoje  duše prepoznam in popravim, se je vse spremenilo. 

In spremenilo se je dobesedno zadnji trenutek. Kot sem razbrala iz svojih sanj, v katerih je v utesnjeni sobi ogromen stroj teptal vse pred seboj in grozil, da bo tudi mene kot zadnjo še živo v sobi uničil. Toda v trenutku, ko je prišel do mene in je bilo teptalo že nad mano, sem skozi steno stopila iz tega prostora in se mu za las izmuznila. Znašla sem se v drugi sobi, ki pa je bila prekrasna, vsa v zlatih barvah. Še lepše pa je bilo to, da so bili v njej vsi moji pokojni najdražji. Iz najhujše nočne more sem tako stopila v najbolj čudovit svet, kar jih lahko obstaja in brez lažnega pretiravanja lahko rečem, da sem se počutila prav blaženo.

Po tem, ko sem v zadnjem trenutku PREPROGRAMIRALA samo SEBE,  kar je lepo nakazala moja vizija, v kateri sem iz glave vzela CD  in ga nadomestila z drugim, je v mojem življenju prišlo do popolnega preobrata in vstopila sem v popolnoma novo dimenzijo bivanja. Če me je prej, ne glede na to, kaj sem naredila, nekaj vztrajno vleklo navzdol, v smrt, me sedaj vse vodi navzgor, v življenje. Če sem bila prej magnet za slabo, za smrt, sem sedaj postala magnet za dobro, za življenje. In če mi je prej šlo vse narobe in mi je življenje vedno bolj uhajalo iz rok, me sedaj le-to nenehno razveseljuje s svojimi darovi. Uresničuje se moje videnje, v katerem se je črna knjiga zaprla in samodejno sežgala, hkrati pa se je odprla nova, zlata knjiga z zlatimi črkami v njej. 

Živela sem življenje Izvira

Neke noči sem se v sanjah vzpela v nebo in od tam opazovala, kaj se dogaja s celotnim obstojem. Videla sem, da je ta materialno in duhovno že tako onesnažen, da vse v njem umira, umiral pa je tudi on sam. Kljub moreči vsebini sanj sem se zbudila z občutkom neverjetne moči. Z zavestjo, da lahko to spremenim. Takoj sem dobila asociacijo na svojo vizijo, v kateri sem bila svetloba, ta pa se je od mene razširila na celotno stvarstvo in izničila temo. Videnje je govorilo samo zase. A kako bi lahko en sam človek spremenil celotno stvarstvo?

Človek ne, Izvir pa! 

Razkrito mi je bilo, da je moj vodnik v življenju IZVIR SAM, tisti, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, in da sem sicer živela svoje življenje, ki pa je bilo tudi življenje Izvira (sinonimi: Narava, Vesolje, Ves obstoj). Vse, kar se je dogajalo meni in mojim najdražjim, se je tako dogajalo tudi z Izvirom in preko svojega sem dejansko podoživela Njegovo življenje. 

Po tem razkritju sem na svoje življenje in na življenja mojih najdražjih pričela gledati z nove perspektive in vse, kar se nam je dogajalo, tudi tisto slabo, je dobilo drugačen pomen. Prav tako pa so se v novi luči pokazale moje dotedanje sanje, vizije in druge nadčutne zaznave.

Spomnila sem se na svoje videnje, v katerem sem iz svetlobe začela padati v jamo, v črno luknjo, nato pa me je neka sila  prestregla in dvignila nazaj na površje, kjer je sijalo zlato sonce. Ta vizija v popolnosti opiše pot, ki sem jo prehodila v svojem življenju. Ker pa sem sedaj vedela, da sem živela tudi življenje Izvira, sem spoznala, da je enako pot prehodil tudi On. 

Iz življenja v skorajšnjo smrt in iz skorajšnje smrti v večno življenje

Če pustimo ob strani vprašanje, kako je sploh nastal in zaživel, je Izvir na začetku svojega življenja kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, ustvarjal samo dobro, bil je samo Življenje in Življenje samo (sinonima: Dobro, Bog) in bil je prvi raj.

Potem je pri ustvarjanju naredil napako in rodilo se je Njegovo nasprotje, rodila se je Smrt (sinonima: Zlo, Vrag). V sebi je postal razdvojen, postal je smrten. Sprva je bila Smrt v Njem majhna in šibka, Njegovo Življenje pa veliko in močno, zato Izvir svoje napake sploh ni opazil. Je pa takrat kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, nehote in nevede spremenil program svojega delovanja, ki se je zdaj glasil: v Izviru živita Življenje in Smrt. Če se izrazimo v računalniškem jeziku, se je iz programa Življenje, imenujmo ga program 1, spremenil v program Življenje in Smrt, označimo ga kot program 1 -1. Smrt, ki je bila na začetku majhna in šibka, je s časom rasla in se krepila ter se manifestirala v vse številnejših oblikah in na najrazličnejše načine. V kateremkoli sistemu ne glede na njegovo velikost pa rast enega dela sistema lahko poteka samo na račun padanja drugega. In ker sta količina in moč Smrti v Izviru s časom rasli, sta količina in moč Življenja v Njem posledično padali. Kaos v Njem je bil vedno večji in Izvir se je iz Življenja vse bolj spreminjal v svoje nasprotje, v Smrt. In tonil v lastno pogubo. Ker pa je stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, se je tudi nam, ki izhajamo iz Njega in živimo v Njem, dogajalo enako. Ne glede na to, kaj smo naredili, nas je na koncu čakala smrt. In čeprav smo se stalno reinkarnirali, bi to trajalo le toliko časa, dokler se sistem, iz katerega izhajamo, torej Izvir, ne bi izničil. Potem bi bilo konec vsega. In bilo je tik pred tem.

Ponazorimo to dejstvo s preprosto matematično formulo. Če v sistemu živita dve nasprotujoči si sili, označimo ju: Življenje z 1 in Smrt z -1, je rezultat neizogibno izničenje sistema:

1 + (-1) = 1 - 1 = 0            Življenje + Smrt = izničenje Izvira (nas samih) oz.

-1 + 1 = 0                          Smrt + Življenje = izničenje Izvira (nas samih)

Izvir je seveda kmalu uvidel, da je Smrt Njegova napaka, Njegov največji sovražnik, ki ga vodi v pogubo, a čeprav se je proti njej na vse mogoče načine boril, je bilo to Sizifovo delo, saj ni spremenil programa svojega delovanja. Zato je program 1 -1, po katerem v Njem živita Življenje in Smrt, po analogiji z računalništvom, po kateri v primeru, ko napaka izhaja iz zapisa programa, program sam vedno znova ustvarja napako, samodejno vedno na novo kreiral tudi Smrt. Tako je Smrt v Njem s časom rasla, Življenje v Njem pa je vedno bolj pešalo. In šele na svoji 'smrtni postelji', ko je čas tekel že ekstremno hitro, Njegovo življenje pa je bilo zaradi Smrti že ekstremno počasno, zato je dejansko v enem samem trenutku uvidel celo svoje življenje, je Izvir doumel, da svojo napako lahko uspešno popravi le, če popravi program svojega delovanja. In to tako, da Smrti v njem več ne bo. Tako je ustvaril program Življenje in Nič Smrti, program 1 0. Ta program  pa, nasprotno od programa 1 -1, ki je samodejno vedno znova ustvarjal Smrt, ki je s časom rasla in Izvir, ne glede na to, kaj je ta naredil, vodila v izničenje, Smrti v Njem 'ne dovoli'. Izvir tako 'prisiljuje', da ves čas prepoznava svoje pretekle napake in jim jemlje življenje, jih odstranjuje, briše, izničuje, ter se tako preobraža nazaj v Življenje.

Za lažje razumevanje ponazorimo zapisano z obrazcem. Označimo ponovno Življenje z 1, napako (Smrt) pa z -1. 

Torej:

1 + (-(-1)) = 1 + 1 = 1       Življenje + smrt (izničenje) Smrti = Življenje + Življenje = Življenje 

Hkrati pa novi program od Izvira tudi zahteva, da svojih napak ne ponavlja in s predvidevanjem (v svetu simulacije) preprečuje nove, tako da je stalno 'BREZMADEŽEN', da v Njem stalno živi le Življenje. Ker pa v Njem tako ni (več) Njegovega nasprotja, Smrti, ki bi ga vodila v pogubo, pa to ni le program, ki mu vrača Življenje, ampak je tudi formula za Večno Življenje. 

Torej: 

1 + 0 = 1             Življenje + Nič Smrti = Življenje na vedno višjem nivoju = Življenje v večnost = Večno Življenje (Večno Dobro, Večni Bog)

 

Popravite program svojega življenja!

Izvir je torej odkril formulo za večno življenje, vendar pa ga je Njegova napaka pred tem že pripeljala na rob izničenja. Celoten obstoj in s tem tudi vsi in vsak izmed nas tako danes živimo v 'črni luknji', iz katere se  lahko rešimo LE, če po VZORU IZVIRA SPREMENIMO OZIROMA POPRAVIMO PROGRAM SVOJEGA ŽIVLJENJA. Namesto da še naprej pristajamo na to, da v nas živita Življenje in Smrt, se torej ODLOČIMO za program, po katerem bo v nas živelo samo Življenje in Nič Smrti. S tem se 'obvežemo', da bomo RAZVIJALI SVOJE KVALITETE, KI SO NAŠE ŽIVLJENJE in so zaradi genetike tudi kvalitete naših prednikov, izvorno pa kvalitete Izvira, SVOJE NAPAKE, KI SO NAŠA SMRT in so zaradi genetike tudi napake naših prednikov, izvorno pa napake Izvira, PA PREPOZNAVALI IN POPRAVLJALI, NE PONAVLJALI TER S PREDVIDEVANJEM PREPREČEVALI NOVE. In čeprav Izvir nikogar od nas ne more prisiliti, da bi to storil, izbire dejansko niti nimamo. Vsakogar, ki programa svojega življenja ne bo popravil, bodo namreč prej ko slej pokopale njegove napake, ki so zaradi genetike tudi napake njegovih prednikov, izvorno pa napake Izvira, Izvir, ki je kot Ves obstoj v vseh nas in povsod okoli nas, zato za vsakogar ve, kaj delamo, pa ga bo prepoznal kot svojo napako in mu življenja ne bo več dajal. Vsem, ki bomo posnemali Njegov zgled in (za)živeli po novem programu: Življenje in Nič Smrti, po programu 1 0, pa bo Izvir, ki je sedaj Večno Življenje, Večno Dobro, Večni Bog, pomagal sestopiti s kolesa življenja in smrti in stopiti na pot večnega življenja. 

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...