Mojca Koprivnikar

Kako začeti delati z notranjim otrokom?

6. januar 2024    343 ogledov

Naš notranji otrok nosi ključne čustvene zapise iz našega otroštva. Ko pozabimo na notranjega otroka, se oddaljimo od sebe. Posledica je dominanten razum (v glavi), tudi apatija. Notranji otrok, je pogosto povezan tudi z našo lastno vrednostjo. Kako nam torej lahko pomaga in kako stopiti v stik z njim?

Ko sem pred 14. leti delala kot vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu, sem iz prve vrste lahko opazovala iskriv, ranljiv, mehak in iskren otroški svet. Takrat sem imela tudi že nekaj znanja o notranjem otroku – arhetipu, aspektu, ki intenzivno deluje v naši podzavesti – danes v odraslemu človeku, in sem tudi sama že izvajala terapevtske vaje in meditacije z notranjim otrokom, ki so meni osebno zelo pomagale v tistem obdobju. Arhetip notranjega otroka je sicer najbolj intenzivno povezan z našo čustveno ravnijo in tudi potlačenimi čustvi. Če vztrajamo in pravilno delamo z notranjim otrokom, lahko osvobodimo veliko potlačenih čustev.

Desetletje kasneje mi prav izkušnje pri delu z otroci in razumevanje ranljivega otroškega sveta zelo dobro pomagajo pri delu transpersonalne hipnoterapevtke. V vsakemu izmed nas namreč biva notranji otrok (naša energija iz obdobja zgodnjega otroštva in prvih nekaj let) in se še vedno izraža danes v našem odraslem telesu. Slišimo ga v našem veselju, žal pa se najbolj pogosto in intenzivno oglaša skozi naše neizpolnjene čustvene potrebe, potlačena čustva, v naši osamljenosti, hrepenenjih, da bi nas končno nekdo zares imel iskreno samo rad, nas videl, slišal, sprejel in nam ljubeče pokazal, da smo vredni, da smo dovolj dobri, da smo lahko to, kar smo in nas nihče ne bo kritiziral, obsojal.

Notranji otrok nosi čustvene zapise iz našega otroštva

Naš notranji otrok nosi ključne čustvene zapise iz našega otroštva. Lahko bi rekli, da ima odgovore na tisto, kar se nam je dogajala v otroštvu, kako smo doživljali otroštvo – prijetna in neprijetna doživetja. Vendar pa so zapisana na podzavestni ravni. Žal je zares veliko posameznikov raslo v disfunkcionalnem družinskem okolju, čustveno (lahko tudi fizično) nepredvidljivem okolju. Zato je večina ljudi svojega notranjega otroka zakopala, zaščitila nekam globoko v notranjost. Edino tako je bilo možno (čustveno ali fizično) preživeti. Tako so se izoblikovali obrambni mehanizmi, ki že sami po sebi povejo, čemu so namenjeni – obrambi torej. Enostavno povedno: bilo je prehudo biti samo otrok, ranljiv, odprt, mehak, nežen – zato ga je bilo potrebno zavarovati.

Kaj se zgodi, ko nismo v stiku z notranjim otrokom?

Vse to na žalost pomeni tudi, da smo potlačili veliko čustev (prijetnih in neprijetnih) in se oddaljili od svoje resnične biti/esence. Posledice tega se danes lahko kažejo na različne načine. Najbolj značilno je, da smo veliko „v glavi“ (dominanten razum), lahko zanikamo čustva, občutenja, ne čutimo pravega veselja, iskre, tudi depresija, tesnoba. Ko pozabimo na notranjega otroka, je značilno tudi globoko hrepenenje po nekom, ki nas bi imel zares rad (bodisi da smo samski ali v paru). Zdi se nam, da nas nihče zares ne razume in sliši (tako kot je bilo v otroštvu; ko nas nihče zares ni videl in slišan). Morda se celo sprašujemo, če je z nami nekaj narobe. Kronična osamljenost je prav tako „pozabljen“ notranji otrok.

Ranjeni notranji otrok, je torej pogosto povezan tudi z nizko lastno vrednostjo in nizko samozavestjo. Lahko je prisoten občutek, da ne zmoremo, da nimamo dovolj moči. Značilna je tudi vloga žrtve. Z izgubo stika z otrokom v nas izgubimo tudi pristen stik s tem, kar zares smo.

A vendar je vse to dobra novica, kajti notranjega otroka lahko zacelimo in mu povrnemo veselje. Ko imamo zavedanje in znanje o vsem tem, kar je tukaj napisano, smo nekaj malega dela že opravili. Prvi, sicer majhen korak, je že narejen – zavedanje in želja po spremembi. Če prebirate ta članek, verjamem, da imate v sebi željo po spremembi, a morda čisto ne veste, kako.

Ranjeni notranji otrok in obrambni mehanizmi ter potlačena čustva

Obrambni mehanizmi, ki smo jih vzpostavili, da bi zavarovali ranljiv del v nas, delujejo še danes in ta otrok v nas, čaka na nas, za njimi. Čaka, da ga bomo danes mi končno videli, slišali, upoštevali, sprejeli in ga imeli radi – tako kot smo hrepeneli v otroštvu, pa tega nismo prejeli (kot smo potrebovali) To je ključno. In potrebno je v resnici malo, kajti otrok je hitro srečen in zadovoljen. Ponovna povezava z notranjim otrokom nam lahko vrne izgubljeno veselje, iskro do življenja, radost, ljubezen, sočutje. Ko se povežemo z notranjim otrokom na ravni podzavesti, torej globlje preko ustrezne terapije, se začnejo zdraviti tudi naše čustvene rane, ki jih najbolj prepoznamo v odnosih. A če želimo zares zaceliti rane notranjega otroka, moramo priti v stik s čustveno ravnijo in podzavestjo. Razumska raven običajno ni dovolj (v primeru, da smo rasli v disfunkcionalnem, destruktivnem okolju).

Kako začeti delati z notranjim otrokom?

Prve korake lahko naredimo tako, da se v mislih spomnimo na notranjega otroka – nase, ko smo bili majhni in mu v mislih pošljimo lepe misli ter ga objemimo z ljubeznijo.

Naredimo meditacijo z notranjim otrokom: usedimo se v tišino in se umirimo. Sprostimo se ter vstopimo v globlje sproščeno stanje. Iz tega stanja se povežimo s svojim notranjim otrokom.

Napišemo ljubeče pismo svojemu notranjemu otroku.

Vključite se v terapevtsko delo z notranjim otrokom.

TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA IN NOTRANJI OTROK
Eden izmed številnih procesov v transpersonalni hipnoterapiji je tudi notranji otrok (tudi notranji straši). Transpersonalna hipnoterapija je oblika dela na sebi, ki na prijeten in sproščen način odpira poti do razreševanja čustvenih blokad, potlačenih čustev, pomaga preobražati omejujoča prepričanja o sebi in odnosih ter nas podpira pri predelovanju neprijetnih (travmatičnih) spominov iz otroštva.

V prvih faza posameznika pelje v prijetno sproščeno, ki je človeku najbolj naravno stanje. To je stanje, v katerem se tako poveže s svojo najglobljo esenco, podzavestjo in nezavednim, ki sta edini točki, kjer lahko naredimo resnične spremembe. To stanje, je torej človeški psihi najbolj naravno in v tem stanju, je človek zmožen najgloblje preobrazbe.

Možnost brezplačnih konzultacij.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...