Andrej Pešec

Kako zbrati notranjo moč – za boj proti raku?

6. februar 2019    512 ogledov

Pred leti je za rakom zbolela šestletna hči prijatelja; pred dobrimi desetimi leti učitelj, moj velik navdih, od katerega se še danes učim; predlani sem za rakom izgubil dedka; lani pa strica, ki mi je bil v mladih letih drag kot oče. Učil me je izdelovati lesene flavte, igrati šah, skrbeti za čebele … In ljudi.

Slora poroča, da bodo od tistih, ki so rojeni leta 2010, do 75. leta starosti predvidoma za rakom zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk. Šokantno. Zdravje me je v dobrih 33 letih večkrat že hudo načelo, k sreči pa (kljub sumom na tumorje in ciste že v ranem v otroštvu) (še) nisem šel skozi lastno izkušnjo raka (rak sem le po zahodnem horoskopu), ki pa je žal že večkrat pustošil med sorodniki in prijatelji.

Ne morem si predstavljati, kako mučno je zavedati se, da tvoje življenje visi na nitki ...

Ne morem si predstavljati, kako mučno je zavedati se, da tvoje življenje visi na nitki, četudi samoumevno pogosto pozabimo, da nam nihče ne jamči, da bomo dočakali večer ali konec tedna.

Človek, ki prestrašen izve za diagnozo – rak, se tako pogosto bodisi ustraši in vztrajno išče rešitve ali pa obupano odpove in hkrati zboli še za kakšno boleznijo, povod katere je navadno žalost (pljučnica).

Nič ne začne obstajati brez vzroka

Nič ne začne obstajati brez vzroka; enako je z rakom. Nekaterim rečem se preprosto ne moremo izogniti, številne bolezni pa izvirajo iz naših navad, načina življenja in predvsem razmišljanja ter delovanja. Intenzivna sprememba mentalitete lahko čudežno spremeni delovanje našega telesa, imunskega sistema in obrambnih funkcij na bolje.

Strah, obup, nedejavnost, sovraštvo in zamere nas uničujejo, rak pa se z njimi hrani. Posebej slednje ima poleg kajenja in mastne, toksične ter mesne hrane najraje. Meni zelo draga učiteljica iz šole je sama omenila, da točno ve, zakaj ponovno zboleva za rakom; ker nikakor ne more odpustiti mami …

Ljudem najbolj primanjkuje vzvišenih ciljev in smisla v življenju, zato nam pogosto primanjkuje motivacije. Dokler sam življenja po letih učenja v šoli končno nisem uvrstil v smiseln kontekst, nisem našel prave motivacije in sem bolj kot ne zgolj obstajal in niti ne živel. Rak nam lahko pomaga začeti zares živeti, in ne zgolj obstajati.

Večina ljudi umre, ne da bi sploh živeli. Rak jim pogosto lahko pomaga ponovno preizprašati resnične vrednosti življenja. Kdo sem? Kaj delam tu? Kam grem? Modrost človeško življenje označuje kot neverjetno redko in dragoceno, mi pa ga pogosto brezglavo zapravimo tako, da živimo daleč od tega, česar smo sposobni, posebej če vidimo, kaj se da iz enega življenja narediti iz primerov Nelsona Mandele, Martina Luthra Kinga, Matere Tereze, Jezusa Kristusa, Nikole Tesle,  Bhaktija Tirthe Swamija (ki je tudi sam odšel zaradi redke oblike raka), Šrile Prabhupade …

Besedi navdih in entuziazem imata koren v besedi duh (en theos) in (in spirit), nakazujeta pa, da se skrivnost izjemne moči skriva v nečem, kar presega materialne okvirje – delati, jesti, piti in spati ter se dobro imeti …, s tem, da nas žene velika želja narediti še kaj drugega zase in za svet. 

Tako da nas žene nekaj svetega. Naši domači so nam lahko v ogromno pomoč, naša glavna motivacija pa mora biti nekaj, česar nam nihče nikdar ne more odvzeti, sicer bomo kmalu spet razočarani. Sam sem še kot majhen hudo zbolel, ko pa sem prišel v stik z vsebinami in ljudmi, ki so v meni vzbudili željo, znanje in vero v dobro ter v življenje, sem s celostno spremembo življenjskega sloga in miselnosti v nedavnih letih deležen neštetih čudovitih dogodivščin in izmenjav.

Kje potem najti moč?

Želja je izjemno močna sila. Ena najmočnejših v vesolju. Neomejene svobodne volje nimamo, vsak pa si sam izbere boj ali obup; življenje ali smrt. Izjemno priporočam: ustaljen, uravnovešen, čist ritem življenja; v posteljo pred 22. uro, čim prej, tem bolje, saj živčni sistem zares kakovostno počiva le med 22. in 2. uro zjutraj; čim prej vstati, pred sončnim vzhodom; jutranje vstajanje ima močan subtilen učinek, da nam entuziazem, moč, voljo in pomaga biti ter (p)ostati pozitiven in v ravnovesju; spanje po sončnem vzhodu je eden glavnih vzrokov za bolezni, nejevoljo in pomanjkanje energije.

Veliki ljudje in stara medicina so vedno dobro poznali moč jutranjih ur, odkar pa delamo vse po svoje, vse pogosteje tudi zbolevamo; gibanje, dihalne vaje, telovadba, svež zrak, veliko vode, redno praznjenje črevesja; naravna, sveža, rastlinska in nepredelana hrana; obroki vsak dan ob istem času; glavni obrok naj bo kosilo; ne jesti tri ure pred spanjem; čaša toplega mleka z medom uro pred spanjem za boljši spanec; čim manj, najbolj nič mesa, hitre hrane, alkohola, kave in kajenja; proučevanje naravnih zakonov in učenj izjemnih oseb, ki vas navdahnejo z neustrašnostjo, entuziazmom, potrpežljivostjo in sočutjem; odpoved družbi vsebin in ljudem, ki kritizirajo, so črnogledi, pohlepni, zavistni in nehvaležni ter čim več družbe ljudi, ki so modri, miroljubni, pošteni, resnicoljubni, sočutni, ljubeznivi, navdihnjeni, delavni in odgovorni.

Zakaj se še boriti?

Zakaj ne obupati? Zanimivo je, da bolj ko inteligentno sprejmemo vse, kar nas doleti (hkrati pa seveda intenzivno iščemo rešitve), bolje na to reagira naše telo. Bolj ko je zdrav duh v telesu, bolj je zdravo telo. V vsakem primeru pa ne bi smeli toliko pozornosti, kot to počnemo danes, posvečati le telesu, žepu in domačim, ampak predvsem svoji lastni duši, ki je vedno tu – no, pogosto čistimo in skrbimo le njeno kletko (telo), na potrebe duše pa pozabimo. Svoje potrebe nato s krikom izda v obliki stresa in hudih bolezni. Katere pa so te potrebe? Ljubezen, odnosi, radost, smisel, mir …

Na nekatera vprašanja ne moreš odgovoriti površinsko, treba je iti globlje

Veliki ljudje pravijo: bolje trenutek življenja polne zavesti kot nezavedno življenje, dolgo stotine let.

Rak je, podobno kot starost in druge bolezni, opozorilo, ki je tu, da nas posvari pred tem, da ne bomo umrli nenapovedano in da smo tu le začasno. Življenje je naša največja dragocenost.

Vsem, še posebej vsem tistim, pri katerih je rak tako napredoval, da ga ni več mogoče zdraviti, pa prenašam misel iz vseh kredibilnih spisov modrosti:

Življenje je večno, nikdar nam ga ni mogoče odvzeti. Telesa so krhka in lomljiva, modrost pa uči, da duha, duše ni mogoče ne zmočiti, ne zažgati, ne ustreliti … To so odlično poznali Sokrat, Tolstoj in svetniki iz različnih kultur.

Bob Marley je na eno od vprašanj o tem, kaj je njegove največje bogastvo, odgovoril: »Moje bogastvo je življenje. Za vselej.«

Rak lahko tako razumemo kot alarm, kot budilko, da začnemo živeti še bolj hvaležno, preprosto in zavestno, da se še bolj zavemo resničnih vrednosti življenja … Da vsem okrog sebe jasno pokažemo, da jih imamo radi. Zares radi. Tako kot sebe … Sami pa končno začnemo zares živeti. Enkrat. Za vselej.

Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...