Alenka Ivančič

Ko se telo v bolečini izgubi, prisluhni, kaj ti govori!

6. julij 2017    2308 ogledov

Nikoli se nisem učila poslušati sebe in svojega telesa. Naučena sem bila vztrajnosti, tekmovalnosti, da moram biti pogumna in se boriti. Da moram za uspeh premikati meje telesa in uma. In tako sem premagovala ovire, strahove … vedno na silo, ne da bi prisluhnila telesu in večinoma tudi srcu.

Bila sem športnica, najprej umetnostna kotalkarica, kasneje plesalka. Ko sem pred leti končala ples, sem naenkrat ostala brez vsakršne telesne vadbe, obenem pa sem se znašla še v precej stresni življenjski situaciji. Čeprav je moje telo živelo 'lagodno', se je prej kot v pol leta začelo sesuvati. Padec odpornosti, ta angina, ona viroza, tisti prehlad, bolečine v vratu, križu … Zdaj, ko mu ni bilo treba nič delati, zdaj je šele začelo trpeti! Moje predrago telo. Vajeno trdih treningov in garanja pa discipline …, vedno sva bila tako pridna in zares dobro sva služila drug drugemu.

Po letu popolne telesne in duševne praznine sem dojela, da je zame takšen način življenja obsodba in ne pravilo, kot sem mislila prej. Mislila pravim, ker verjela nisem, samo moj umski del je bil precej prepričljiv, ko je pravil, da tako pač mora biti. Kredit, službena rutina, popolno odrekanje sebi …

Prvi korak na poti ven iz temnega brloga je bila odločitev za novo telesno vadbo. Takrat se je precej govorilo o jogi in začutila sem, da je to to. Moj namen je bil sicer rekreacija in malce sprostitve po napornem delovniku, tako sem takrat dojemala jogo. Skratka, upala sem, da bom rešila svoje telo, niti sanjalo pa se mi ni, da grem v resnici reševat tudi svojo dušo.

Res, nikoli prej si ne bi mislila, da je lahko bolečina v določenem predelu telesa in poskus odpravljanja le-te vodnik do notranjega prebujenja.

Prebujanje duše se začenja z zaznavanjem občutkov v telesu

Kaj takega! Da imajo osebnostna rast in moji boleči predeli telesa karkoli skupnega? Kako le? Sliši se nenavadno, a v resnici je preprosto. Vse, prav vse je povezano. Preden sem začela raziskovati svojo notranjost, sem bila polna nasprotujočih si čustev in misli, pomešanih v snov, ki se je ob pritisku na sprožilec sprevrgla v eksplozijo solza, histerije, panike, žalosti, pa potem konvertirala v otopelosti in ponovno vzpostavitev 'ravnovesja', ki to ni bilo; le odlaganje neizogibnega. In tako iz meseca v mesec.

Moja čustva so bila moja identiteta, nisem se mogla distancirati od njih. Tega sem se naučila šele na jogi. Z opazovanjem telesne bolečine sem samodejno začela pridobivati novo perspektivo, ki je bila nad mojimi čustvi, egom in bolečino, ko je ta nastopila.

Najbrž do te faze ne bi prišla, če ne bi imela vaditelja, ki dobro ve, kaj počne. Njegovo ime je Aleš Jazbec. Prej sem vadila drugje, in ker nisem dobro poznala ozadja joge Iyengar in njenega namena, pravih učinkov ni bilo. Asan sem se lotevala, kot sem vedela in znala; ker sem športnica, kajpak, po 'športno'. S forsiranjem, tekmovalnostjo in brez občutka do telesa. S primerjanjem, v čem sem boljša in slabša od drugih. Posledice so se že počasi začele kazati, pogosto sem čutila neprijetno bolečino v kolkih in križu. Ker sem bila pač športnica in se znam s stisnjenimi zobmi pregristi skozi določen prag bolečine, svojih težav nisem delila z nobenim od vaditeljev. Pri Alešu mi tega sploh ni bilo treba storiti. Le nekaj vaj je bilo potrebnih, da je sam prepoznal moje težave! In lotila sva se jih na zame popolnoma nov način.

Asan se ne loteva tekmovalno, temveč s posluhom

Hitro sem na primer spoznala, da v asanah ne smem izkoriščati fleksije v svojih kolenih, ampak prebuditi speče mišice v nogah. Da moram zbuditi tudi medenico! Medenice nikoli poprej nisem uporabljala v namene sproščanja škodljive napetosti v križu, vratu in hrbtenici, ki se mi nakopiči po rutinskem vsakdanu v službi in doma. V bistvu je sploh nisem uporabljala. Tudi moje roke niso skoraj nič sodelovale. Vse sem prelagala na vratne mišice, namesto da bi vklopila lopatici in prsni koš. Res ironično, prvič v življenju sem, čeprav sem v otroštvu trenirala vse mogoče športe, ki zahtevajo gibljivost, začutila, kaj pomeni odpreti prsni koš.

Začela sem torej popolnoma od začetka in splačalo se je. Nikakor pa ni lahko. Prevrednotiti in predrugačiti načine uporabljanja telesa je velik izziv. A zdaj že brez bolečin izvajam nekatere položaje, za katere prej nisem verjela, da jih kdaj bom. Uttanasana, na primer, je bila v prvih treh letih zaradi moje 'športne' zakrčenosti mišic v mečih in zaradi neaktivne medenice prava nočna mora. Enako velja za stojo na rokah, kjer prvič v življenju ne čutim več bolečine v zapestjih, pa za most, kjer je tegoba v križu izginila.

Kako pa mi lahko stoja na glavi pomaga do premikov v življenju?

Kako z izvajanjem nemogočih asan, ki mi trenutno še povzročajo preglavice in fizično trpljenje, postajam bolj čuječa do sebe in do okolja? Bolj dojemljiva za nujnost sprememb?

Telo mi med vadbo z bolečino v določenem predelu sporoči, da nečesa ne delam prav. Če bom telesu prisluhnila, če se mu bom posvetila, bom bolečino lahko postopno odpravila. Če bom delala nasprotno, na silo, z jezo ali nepremišljeno zaletavostjo, bom dosegla prej poslabšanje.

Enako velja za čustvene bolečine, ki se pojavljajo. Z delovanjem na silo ne bo izboljšanja, vsaj ne dolgoročnega. Ne preostane mi torej drugega, kot da se z osebnimi agonijami soočim, tako s telesnega kot duševnega vidika. Začnem pa preprosto s samoopazovanjem in asanami.

Oziroma če povem drugače:

Čutenje je bistveni del mojega življenja, občutki so tisti, ki me delajo človeško

S pravilnim izvajanjem asan pridobivam zavedanje o sebi. Torej tudi o svojem občutenju in občutkih. Najprej postanem bolj občutljiva in dojemljiva za lastno telo. Njegove potrebe, prepreke, potenciale. Spoznam, katerih mišic v telesu ne uporabljam in jih ne znam niti aktivirati, pa bi jih morala, da bi razbremenila najbolj obremenjene dele telesa (na primer vrat in križ), ter katere napenjam in krčim preveč, kar mi dolgoročno škoduje.

Potem samodejno postanem tudi veliko bolj dojemljiva za lastno notranjost ...

Asane na plano potegnejo tudi dolgo potlačene občutke jeze, krivde, sramu …, ki jim s prepoznavanjem in nato dihom dovolim, da počasi zapustijo moje telo. In v meglici se začne bleščati moje bistvo, ki ga, kadar si ne prisluhnem, neumorno izpodrivata um in ego.

108 suryj namaskar ali kako se ego skrije in jeza izpuhti

Enaindvajsetega junija je bil mednarodni dan joge, ki sem ga tudi letos počastila s 108 pozdravi soncu. Napravila sem jih v majhni zaključeni skupinici, brez medijskega ali kakršnegakoli drugega pompa, samo in izključno zase. Tako je tudi mišljeno, jogo delamo zase in ne za to, da tekmujemo ali se primerjamo z drugimi. Ampak bistvo … bistvo je, da sem se pred vadbo tega dne počutila izjemno slabo, telesno in čustveno. Vse je šlo narobe, sama negativa in krog slabega počutja z obupom je bil hitro sklenjen. Kako zelo se je ego upiral misli, da bo moral zvečer napraviti še 108 suryj namaskar. Uf! Misel na to, da vadbo izpustim, je bila zelo privlačna. V tistem trenutku sem si rekla: Ne. Ne bom dopustila, da zaradi samopomilovanja podležem prikriti lenobi ega, ki bi se najraje zavalil v posteljo in vse skupaj prespal. In sem šla, pri tem pa sem se ves čas zavestno opazovala.

Pred vadbo: huda jeza na življenjsko situacijo, v kateri sem se znašla, kar bruhalo je iz mene. Ja, ta dan je bil res težek. Nato se je pridružil še strah: kaj je narobe s tabo, kako boš ob tako slabem počutju zdržala? Po petnajstih pozdravih soncu se oglasi moj ego: Kaj? Šele 15, ne, ne, tega zagotovo ne bom zmogla. Po dvajsetih pozdravih soncu končno zaslišim še nežen notranji glasek: Dihaj, nič ti ni, super energija je in prav nič ti ne manjka. Petdeseti pozdrav: diham, pri 60. še vedno diham, o jezi ni več ne duha ne sluha, vedno bolj sem živa in prisotna. Zakaj sem že bila jezna? Zakaj sem se sploh tako zelo razburjala? Oseminšestdeseti: poletela bi kakor ptica, lahkotna, nobene misli, ničesar. Le radostne, pozitivne vibracije. Šestinosemdeseti: smo pa že daleč. Ne, naj še ne bo konec. Stoosmi pozdrav, izdih. Neeeee, dajmo še!

Saj vem, morala bi samo dihati in misliti na nič, a nisem še tam. Svoj kruti osebni boj znotraj sem tako najprej ozavestila, nato pa sem z dihanjem privabila glas svobodne duše, da me objame in pomiri. Po vadbi me kolegica vpraša: Še jezna? In jaz odkrito, brez kakršnegakoli pomisleka, čista, pretočna, energična: Ne, niti približno. Vse je OK. Ne vem, kaj mi je bilo. Vse se bo uredilo. Upanje. Svetloba. Mirnost.

Za konec naj dodam le še to: po izvajanju asan ne le da se fizično in psihično počutim bolje, tudi svoje občutke dojemam bolje, predvsem drugače. Ko se bom, če se bom, nekoč dokopala do svoje čiste notranjosti, pa bom v povsem novi dimenziji začutila ter dojela tudi zunanji svet in dogajanje v njem.

Močneje ko bom občutila, bolj ko bom delovala z občutkom, bolj bom vsak trenutek posebej doživljala kot unikaten, enkraten, neponovljiv.

Bolj ko bom zavedna in občutljiva do sebe in drugih, bolj instinktivno bom vedela, kako ravnati, kako sprejemati 'prave' odločitve, ki bodo pregnale bolečino in obžalovanje v prihodnosti.

Deli svoje izkušnje! 3
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Alenka
  komentiral 1 leto nazaj
Drage bralke in bralci, hvala vam za vašo pozornost. Majda, prepričana sem, da ti bo uspelo! Pravijo, da so asane, do katerih gojimo največji strah ali odpor, tiste, ki jih najbolj potrebujemo :) Vse dobro vam želim.
Majda
  komentiral 1 leto nazaj
hvala za izpoved. Kako podobna zgodba! Čeprav popolnoma drugačna. Bravo! Ne vem, če mi bo kdaj uspelo doseči, da bom napravila toliko pozdravov soncu. In, ne vem zakoaj mi ta vaja vzbuja pravi odpor - bojim se je. Bom "pogruntala". Mogoče pri 200.. Lep pozdrav!
Mojca
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala
Nalagam...