Danes, 28. avgusta, smo imeli delni lunin mrk v ribah. In morda ti ne bo prinesel toliko novih odgovorov, kot ti bo pokazal tisto, kar nekje globoko v sebi že veš.
Kaj bi izbral/-a, če te ne bi bilo strah?
Če te ne bi bilo strah, kaj bodo rekli drugi.
Če te ne bi bilo strah, da boš koga razočaral/-a.
Če te ne bi bilo strah, da boš naredil/-a napako.
Če te ne bi bilo strah, da boš ostal/-a sam/-a.
Če te ne bi bilo strah, da ne boš zmogel/-la.
Bi izbral/-a isto življenje, kot ga živiš danes?
Lunin mrk v Ribah odpira prav takšna vprašanja. Ne nujno glasno in dramatično. Morda bolj kot tih notranji premik, zaradi katerega začneš drugače gledati na stvari, za katere si še pred kratkim verjel/-a, da se ne morejo spremeniti.
Nekatere stvari v sebi že dolgo veš
Včasih ne potrebuješ še enega nasveta, knjige, pogovora ali znamenja.
Potrebuješ le dovolj tišine, da lahko zaslišiš sebe.
Ribe te vračajo v svet občutkov, intuicije, sanj in notranjega vedenja. Na drugi strani osi stoji devica – energija reda, načrtovanja, razuma in potrebe, da imaš stvari pod nadzorom.
In prav med njima se lahko pojavi pomembno vprašanje: Ali živiš to, kar v resnici čutiš, ali predvsem to, kar misliš, da bi moral/-a?
Morda že dolgo veš, da potrebuješ spremembo.
Morda veš, da te neki odnos ne izpolnjuje več.
Morda si želiš drugačnega dela, drugačnega načina življenja ali več časa zase.
Morda ti telo že nekaj časa govori, da je tempo, ki si ga izbral/-a, zate preveč.
Morda si želiš ustvarjati, potovati, ljubiti ali začeti nekaj novega.
A potem pride strah.
In z njim vsi razlogi, zakaj še ni pravi čas.
Kaj, če ni problem v tem, da ne veš?
Morda se včasih preveč sprašuješ, kaj bi moral/-a narediti, ko pa je globlji problem v tem, da si odgovora ne želiš priznati.
Ker če si ga priznaš, bo morda treba nekaj spremeniti.
Če si priznaš, da nisi srečen/-na, boš moral/-a pogledati, kaj potrebuješ.
Če si priznaš, da si nekaj prerasel/-la, boš moral/-a dovoliti, da to odide.
Če si priznaš, da si želiš drugačnega življenja, se bo morda pojavilo vprašanje: Kaj pa zdaj?
In zato je včasih lažje ostati v znanem.
Tudi kadar te znano ne osrečuje več.
Lunin mrk lahko osvetli prav ta prostor med »vem« in »si upam«.
Nekaj se zaključuje
Lunin mrk pogosto prinese občutek zaključevanja. Toda konec ni vedno nekaj, kar se zgodi zunaj tebe.
Včasih se najprej zaključi nekaj v tebi.
Zaključi se potreba, da bi vsem ugajal/-a.
Zaključi se prepričanje, da moraš vse zmogli sam/-a.
Zaključi se čakanje na pravi trenutek.
Zaključi se zgodba o tem, kdo bi moral/-a biti.
Zaključi se način, kako govoriš sam/-a s seboj.
In ko se nekaj zaključi, se lahko pojavi prostor za nekaj, kar je bolj tvoje.
Zato se v času tega mrka vprašaj:
- Kaj je v mojem življenju že končano, pa tega še vedno ne želim spustiti?
- Kaj držiš samo zato, ker si v to vložil/-a toliko časa, energije ali ljubezni?
- Kaj bi odložil/-a, če bi vedel/-a, da s tem ne izgubljaš sebe, ampak se k sebi vračaš?
Telo pogosto ve prej kot razum
Ribe niso znamenje, ki bi zahtevalo, da vse razložiš.
Njihova modrost je drugačna.
Čutiš.
Veš.
Slutiš.
Sanjaš.
Telo ti včasih pove prej, preden znaš nekaj ubesediti.
Zato bodi v teh dneh pozoren/-na na svoje občutke. Na utrujenost, nemir, olajšanje, žalost, navdušenje. Na trenutke, ko se ob neki možnosti v tebi nekaj odpre – in na tiste, ko se nekaj skrči.
Ne zato, da bi moral/-a vsak občutek takoj spremeniti v odločitev.
Ampak zato, da začneš poslušati.
Kaj ti tvoje telo govori o življenju, ki ga živiš?
Ko pride jasnost
Okoli tega mrka se lahko pojavijo tudi pomembne informacije, pogovori ali novi uvidi.
Morda se bo nekaj nenadoma sestavilo.
Morda boš slišal/-a stavek, ki ga potrebuješ.
Morda boš dobil/-a informacijo, ki bo spremenila tvoj pogled.
Morda se bo po dolgem obdobju zmede nenadoma pojavilo vprašanje:
»Zakaj pa tega ne bi naredil/-a?«
In mogoče odgovor ne bo velik korak.
Morda bo samo prvi majhen.
Poklicati.
Povedati.
Postaviti mejo.
Počivati.
Začeti.
Končati.
Reči ne.
Ali pa prvič po dolgem času reči:
»Da. To si želim.«
Kaj bi izbral/-a?
Poskusi si predstavljati svoje življenje brez strahu.
Ne brez odgovornosti.
Ne brez posledic.
Ne brez negotovosti.
Samo brez tistega notranjega glasu, ki ti vedno znova govori, zakaj ne smeš.
Kaj bi izbral/-a?
Bi ostal/-a?
Bi odšel/-la?
Bi začel/-a?
Bi končno nekaj zaključil/-a?
Bi si dovolil/-a ljubiti?
Bi si dovolil/-a biti sam/-a?
Bi spremenil/-a svoje delo?
Bi naredil/-a nekaj, o čemer že dolgo sanjaš?
Bi si vzel/-a več časa zase?
Bi komu povedal/-a resnico?
Ali pa bi ugotovil/-a, da je življenje, ki ga živiš, pravzaprav tisto, ki si ga želiš – in bi ga samo začel/-a živeti bolj polno?
To je morda najlepši del tega vprašanja.
Ni nujno, da te vodi stran od tega, kar imaš.
Lahko te vodi globlje vanj.
Ni ti treba poznati celotne poti
Ta lunin mrk ni nujno trenutek, ko moraš sprejeti vse velike odločitve.
Je pa lahko trenutek, ko si končno priznaš, kaj je zate res.
Kajti naslednji korak je veliko lažje narediti, ko si nehaš lagati o tem, kam želiš iti.
Morda še ne veš, kako boš prišel/-la tja.
In to je v redu.
Ni ti treba videti celotne poti.
Včasih je dovolj, da vidiš naslednji korak.
Zato si ob tem luninem mrku vzemi nekaj trenutkov zase.
Odloži telefon.
Utišaj zunanje glasove.
Zapri oči.
In se vprašaj:
Kaj bi izbral/-a, če te ne bi bilo strah?
Potem pa samo poslušaj.
Morda odgovor ne bo prišel kot stavek.
Morda bo prišel kot občutek.
In morda je prav ta občutek tvoj naslednji korak.
Preberi še:
- Poznemu poletju in pozni zimi po tradicionalni kitajski medicini vladajo element zemlje, želodec in vranica
- Kako resnično uravnati živčni sistem: pomemben odmerek zdravila – si ga vzel?
inspiracije