Ne, ni nam treba več trpeti!
Urška Trampuš

Ne, ni nam treba več trpeti!

piše: Urška Trampuš
1. marec 2017    87 ogledov

Prišli smo do točke, ko enostavno ne potrebujemo več trpeti. Trpljenja je bilo dovolj in tisti, ki sedaj ne bo pripravljen ozaveščati svojih občutkov in se jih očistiti, pač ne bo šel naprej, z nami, z Zemljo, naprej proti pozitivnim spremembam, ki čakajo ta svet. Ja, lepo nam bo, kmalu.

Zemlja gre naprej, v novi svet, v svet ljubezni in sočutja in četudi se nam vse skupaj zdi še prekleto daleč, se že opazijo prve spremembe. Ljudje se prebujajo in osebno rastejo, dojemajo kako smo bili zavedeni vsa ta leta, kaj vse smo počeli in s tem sebe zanikali, kaj vse smo morali pretrpeti, da smo končno dojeli. Dovolj nam je, to nam je jasno. Dovolj, da smo bili vsa ta leta ovčke, pričakovali veliko od razvoja in vsak trenutek čakali na lepši jutri. Začenjamo živeti!

Zemlja si želi, da gremo vsi skupaj naprej, rada nas ima in še nikoli ni potarnala, da nas bi bilo preveč. Niti enkrat, kajti prostora je več kot dovolj, menda bi mati Zemlja, naš prečudoviti planet, lahko gostil celo več kot 70 milijard ljudi. Preveč nas je – spet ena od laži medijev in lobijev. Naprej pa vsekakor ne bomo šli vsi in četudi duše čakajo v vrsti, da bi prišle nazaj na ta planet, se nekateri celi zadevi pridno upirajo. Ne moremo niti reči, da so popolnoma v sistemu, zgolj, da ne upajo pogledati resnici v oči, da si raje lažejo in hkrati kradejo svoj dragoceni čas in energijo.

Ne, ni nam treba več trpeti, samo dojeti moramo v katerih točkah našega življenja smo šibki in zakaj, katere emocije negativne narave nosimo v sebi in česa si ne želimo več. Kadar imam pred sabo človeka, ki je popolnoma izgubljen, ker ne ve kaj bi s svojim življenjem in sam s seboj, ga prosim da stori čisto preprosto stvar. Na list papirja napiše za kaj vse je hvaležen in na drugi list papirja kaj si želi. Mogoče se sliši preprosto in neumno, ampak s to gesto dejansko dojamemo kaj vse že imamo in ali sploh vemo kaj si želimo. Že tukaj smo šibki, saj se ne zavedamo da brez lastnih, osebnih ciljev, pozitivnih sprememb ne bo. Kako le naj vesolje ve kaj si želimo, ko pa tega ne vemo niti sami.

In kadar človek ne ve kaj si želi, večkrat tudi ne ve kaj dejansko se dogaja z njim, njegovim življenjem in zakaj rešuje določene stvari – torej zakaj se mu dogajajo vedno iste stvari, zakaj ne pride do sprememb ali zakaj ni srečen. “Pa saj imam vendar vse?” Lahko imaš vse materialne dobrine tega sveta, ampak še vedno nimaš nič, če nimaš sebe. Če ne veš kdo si, kaj si, kaj te žene naprej, če nisi srečen, če ne ljubiš in nisi ljubljen. Tega vsega ni moč kupiti in četudi te lahko nov par čevljev osreči, bo ta občutek trajal zgolj praznih 10 minut, potem pa si spet tam, kjer si ostal, pri sebi in svojih emocijah.

Ne, ni nam treba več trpeti, zbolevati, umirati,…izgubljati svoje drage, jokati, trepetati v strahu pred izgubo in pomanjkanjem. Par pravih in pristnih korak nazaj k sebi in življenje ti lahko vrne vse in še več. Dojeti, da nisi odvisen od drugih, ampak zgolj od sebe, najti srečo znotraj in jo ne iskati v drugih, se zaljubiti v sebe in svoje življenje in se potem predati drugi osebi s celim svojim bitjem.

Ne, ni nam treba več trepti, večni smo. Nikogar ne moremo izgubiti, ker dejansko ni naš, nikogar ne moremo ljubiti, če ne ljubimo sebe, in vse imamo, ko ozavestimo svoje občutke in se rešimo tistih, ki nam ne služijo več. Predstavljajo stari del nas samih, predstavljajo nekaj, kar sploh nismo mi, kot da bi se slekli in zaplavali v slanem morju, ki nas očisti, napolni z ljubeznijo in prenovi.

Ne, ne rabimo več trpeti, ker se tudi starati ne rabimo. Kdo se je odločil, da se bo postaral? Jaz že ne. Kdo potrebuje strah pred izgubo lepote in mladosti, ko pa vemo, da imamo lahko vse, da je vse stvar odločitve, v nas samih, znotraj nas. Kdo narekuje naš življenjski slog, ko pa sami delamo s svojim telesom kar želimo? Kdo nam govori, da se moramo cepiti in se polniti z medicinskimi pripomočki, ko pa tega sploh ne potrebujemo? Sami se lahko pozdravimo, že samo ena pozitivna misel in ljubezen v odprtem srcu nas lahko pozdravi.

Ne, ne potrebujemo več skrbeti, da bi ostali brez vsega in trpeli pomanjkanje, kajti zavedamo se, da lahko preživimo brez vsega in da si znamo v vsakem trenutku pomagati sami in da smo predvsem to že doživeli. Ko imaš sebe in ko se spoznaš, strahovi odpadejo iz tebe kot prah iz škatle na podstrešju, ko pihneš vanjo. Zavedaš se, da lahko samo iluzija o strahu tebe pripelje nazaj, nazaj v bedo in obup, desetov korakov nazaj, kjer si nekoč že bil, preživel in postal še močnejši. Veš, da ne greš nazaj, ne potrebuješ več takih izkušenj, tvoja notranja moč je potrditev vsega.

Misel smo in ta nas oblikuje. Kakšne so vaše misli? Misli o bedi in trpljenju, o bolezni in vojni? Če so, vas bodo tja pripeljale, spet nazaj v trpljenje. Naj bodo koncentrirane na vas in na pot nazaj do vas, svojega bitja in vsega, kar imate v sebi, vsega lepega in edinstvenega. Naj bodo samo pozitivne in lepe – vse misli – o sebi, vremenu, vašem delu, domačih,…

Ni nam treba več trpeti v slabih odnosih. Ko se naučimo sprejemati in ljubiti vse in vsakogar, smo pripravljeni tudi odpuščati. In ko odpustimo in delujemo zgolj iz ljubezni smo pripravljeni na pravo ljubezen. Takrat pride, kajti čisti smo, polni pozitivnih emocij in svetlobe in kot taki pripravljeni na pravo osebo. Napačnih partnerjev ni, edina napačna stvar so naše negativne emocije, ki pa jih lahko rešimo samo v odnosu z drugo osebo, če se seveda nismo prej odločili za konkretno spremembo in z trdim delom na sebi rešili vse, kar je potrebno.

Naprej gremo, ne nazaj. Ne pozabite tega.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji