David Koprivšek

Neuhojena stezica: Boj za popolnost ubije kreativnost v nas in je vnaprej obsojen na neuspeh

29. julij 2020    438 ogledov

Ko sem leta 2011 objavil prvi spletni zapis, sem se na glas spraševal, ali bom pri pisanju zares vztrajal ali gre pri vsem skupaj le za dnevni navdih. Temu primerno in zelo prikladno sem svoj pisateljski prostor na medmrežju tudi podnaslovil, in sicer: Spletni dnevnik o možnostih izbire.

Tako zelo sem dvomil o sebi in svojih pisateljskih sposobnostih (do določene mere zagotovo upravičeno), da me je ob pritisku tistega gumba 'objavi' oblival pot, čeprav sem pred tem stokrat obrnil vsako besedo, pilil vsak stavek, se 'pogovarjal' z vsako povedjo posebej in dvakrat prosil kolegico slavistko, da besedilo prebere in ga odreši vsakršnih slovničnih napak.

Ena uboga objava na spletu je v zelo kratkem času naredila iz mene živčno razvalino, ker sem želel biti popoln. Norec!

Enako se je dogajalo, ko sem imel v osnovni šoli govorne nastope. Svoje besedilo sem se vedno učil na pamet, saj pred razredom sošolk in sošolcev, ki so name ves čas nastopa kazali s prstom (vsaj jaz sem imel pred očmi takšno predstavo), nisem želel storiti nobene govorne napake, jih bog ne daj 'razveseliti' z gromko neprekinjeno tišino, ki bi zagotovo pomenila cvek, ali kako drugače zabluziti ter se osmešiti. Vsak tak nastop je bil zame nočna mora. Statistika, kolikokrat sem ga ne glede na vso skrb vseeno polomil in se domnevno osmešil, pa nikoli ni govorila v prid mojim 'popolnim živčnim pripravam'.

Da ne govorim, kako suvereno sem kimal vedno, ko sem se prvič pojavil na kakšnem delovnem mestu in so me novi sodelavci obstreljevali z vsemi mogočimi inštrukcijami glede poteka dela.

Poslušal sem, bil pozoren in prikimaval, da se mi je glava komaj še držala vratu, čeprav pogosto nisem imel pojma, o čem sploh govorijo, nato pa sem se moral vedno učiti stvari na podlagi lastnih napak in nevednosti.

Bal sem se priznati, da ne vem

Bal sem se priznati, da ne vem. Bal sem se, da bi izpadel ranljiv in neveden. Namesto da bi se osredotočil na majhne dnevne (kaj dnevne – urne!) napredke privajanja in učenja, sem že v startu ciljal na brezhibnost in na to, da bi se zlil z okolico. Na noben način in nikjer nisem želel izstopati – še posebej ne z domnevno nevednostjo. Živa muka ...

Zgodb, ki so sprožale bolečine v želodcu, imam čuda na seznamu. Tule je še ena, ki sega daleč nazaj in je zato pustila še toliko večji vtis.

Proti koncu osnovne šole sem si (z dovoljenjem staršev!) v ušesa dal uhan, in ena od učiteljic me je sveže prebodenega takoj naslednjo uro pred polnim razredom 'označila'. Rekla je, da sem videti kot kakšna krava, ki nosi 'cugelj'. Ali pa je zinila zvonec. Ne vem več, kaj točno je bilo, in niti ni pomembno. Vse, kar vem, je to, da sem v tistem času začel zardevati in da se s tem zoprnim pojavom – ki me je velikokrat zatem oropal avtentičnosti in tega, da bi se upal izpostaviti ter nekaj narediti po svoje – še vedno ukvarjam.

Bože mili, kaj vse naredijo spomini in vtisi iz mladih let! Kakšne nepomembne malenkosti omrtvičijo naše želje po drugačnosti, svojevrstnem razmišljanju in svobodnem izražanju, četudi s svojim obnašanjem nikomur ne želimo nič žalega.

Vse to priča o tem, da je boj za popolnost (v očeh drugih) ubijajoč in vnaprej obsojen na neuspeh. Le izčrpava, nam srka energijo in vztrajno ubija genija v nas.

Iskanje in hrepenenje po popolnosti ter bežanje pred tem, da se ne bi vpričo drugih osmešili, je ključni razlog, da svoje srčne želje potacamo in da se (novih) stvari ne lotimo. Redko odlašamo zgolj zavoljo prave lenobe, odlašati začnemo, in to brez roka trajanja, ker nas je strah in ker smo se prepričali, da ne zmoremo.

Strah nas je, kako bomo sprejeti in ... ali sploh bomo sprejeti. Strah nas je, kako se bodo naši štoravosti vsi smejali. Strah nas je, da slučajno ne bomo sovpadali z okolico.

Vsaka možna distrakcija tega modernega sveta pa nam gre pri vsem tem še kako na roke, saj imamo vsako sekundo in na vsakem vogalu priložnost, da se zamotimo in se zato ne soočimo sami s sabo, kar nam še dodatno onemogoča, da bi se spoznali, zrasli in se razvijali, tako kot si v srcu res želimo.

Posledice? Kreativnost začne pojemati, iskra v očeh ugašati, želja po (samo)odkrivanju zamirati, vse to pa naredi prostor nezadovoljstvu (depresiji). Ideja o lepšem svetu, bogatejši in bolj pisani življenjski izkušnji (p)ostane le pravljica.

- Odlomek iz knjige NEUHOJENA STEZICA

David Koprivšek: NEUHOJENA STEZICA
Ker hitra cesta ne vodi do najlepših kotičkov tega sveta ...

Knjiga, ki vam bo pomagala zvleči na kup pravo (in zdravo!) mero drznosti, da končno storite to, o čemer že tako dolgo, plaho in na skrivaj sanjarite ...

Brez heca ...

Izbire (naših življenjskih poti) so lahko tudi nevsakdanje, neustaljene, neobičajne, za nekatere celo čudne, nesmiselne ali sanjaške…

Lahko so take “neuhojene” in stran od “hitre ceste” konvencionalnih prepričanj, a kljub temu (obče) dobre in za nas ta’ prave!

Odločitev je naša in ta knjiga je nastala z enim samim preprostim namenom - da bi se vsega naštetega res dobro zavedali!

Ni več nobena skrivnost - tu smo zato, da ta svet v čim večji meri, a ne v škodo drugih, izkusimo po svoje, ga malenkost obrnemo na bolje ali pa smo za vse to vsaj odprti. - Neuhojena stezica -

NAROČI knjigo tukaj  

Podrobnosti:

Knjiga (140 x 210mm, 164 strani, mehka vezava, leto izdaje 2020):
NEUHOJENA STEZICA Ker hitra cesta ne vodi do najlepših kotičkov tega sveta ...

Cena: 19,90 EUR (poštnina brezplačna). 

PRELISTAJ knjigo tukaj  

Če si želite popestriti lahkotno poletno branje, to lahko storite preko e-naslova david@neuhojenastezica.si  ali tukaj, tisti, ki ste knjigo že naročili, pa pričakujte, da jo dobite na dom (tako ali drugače) v naslednjih dneh …

https://www.neuhojenastezica.si/ 

NAROČI knjigo tukaj  

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Helena
  komentiral 3 mesec nazaj
Čestitam, za izhod iz tega labirinta. Tudi sama se vrtim in iščem izhod.
Nalagam...