Svojega telesa sem se začela sramovati, ko se je v puberteti začelo spreminjati. Nihče mi ni razložil (ali uspel dopovedati), da sem se spreminjala v žensko, da sem pridobivala ženske obline. Postajala sem najstnica, a za razliko od večine deklet nisem postala suha in razpotegnjena kot špaget, čeprav sem bila za svojo starost vedno velika.
Nakazovale so se mi prsi kot ostalim, a dobila sem tudi stegna, ki so (vsaj za moj okus) predimezionirana in prav nič estetska štrlela navzven, kjer so se začenjale noge in se je zaključevalo telo. Trebuha se nisem znebila kljub rednim jutranjim trebušnjakom in takrat enkrat sem stopila v začaran krog stradanja in prenajedanja brez uspešnih rezultatov. Takrat enkrat se je začel graditi tudi moj izredno kritičen, obsojajoč odnos do telesa, povezan z občutki sramu in krivde, včasih celo sovraštva. Nisem znala iz začaranega kroga, v cvetu pubertete je šlo le še navzdol. Moje telo, se mi je zdelo, je bilo krivo za mojo generalno nesamozavest. Vsaj tako sem mislila takrat.
Danes vem, da moje drago telo ni bilo nič krivo. Le odzivalo se je na občutke in programe, ki so bivali v meni že prej. Že takrat pa se mi je zdelo kot da bi v meni zares bival program, ki deluje globlje in intenzivneje od moje lastne volje. Tako se mi je naraščanje teže s polnoletnostjo ustavilo, ne da bi jaz imela kakršenkoli zavesten nadzor nad tem. V obdobjih večjega stresa sem pridobila še nekaj kilogramov, v mirnejših obdobjih sem jih razmeroma z lahkoto izgubila. Da bi se znebila večih kilogramov od tiste konstantne teže, ki sem jo imela - to je bilo pa težko.
Z veliko odrekanji in intenzivnimi treningi mi je morda uspelo izgubiti nekaj kil, ki pa so se vedno znova vrnile. S prvim stresom, v obdobju velike čustvene vznemirjenosti (ki je bila stalno prisotna, saj sem bila od nekdaj občutljiva) ali kar tako, ker je bilo na kupu preveč praznikov in rojstnih dni. Nekje na poti sem se vdala in nehala zahtevati od svojega telesa nemogoče. Tam nekje sva se začela pogovarjati drugače, bolj ljubeče in sprejemajoče. Še vedno se učiva tega novega odnosa in pri tem mi dnevno pomaga ThetaHealing. Pravi vzroki naših odvečnih kilogramov so namreč drugje. Mnogo globlje, kot si mislimo. Zato diete ne delujejo. Zato niti sprememba prehrane in fitnes ne pomagata vedno. Dokler ne spremenimo programov, ki nas poganjajo, ne moremo izstopiti iz začaranega kroga odrekanja in pretiravanja, iz občutkov sramu in nemoči. Za začetek morda, se lahko vsaj odmaknemo od pričakovanj in pritiskov družbe, se zazremo v svoje telo, se mu zahvalimo, da dela za nas, ga vprašamo, kaj potrebuje v tem trenutku. In mu to damo.
Pri nadaljnem delu se vprašamo in pozanimamo o življenju svojih staršev in starih staršev. To so generacije, ki so odraščale in /ali živele v pomanjkanju in lakoti. Kako je to vplivalo na njihov odnos do hrane in do telesa? Kakšna prepričanja imamo zaradi njihove izkušnje mi, njihovi potomci? Še kakšno stoletje (ali le nekaj desetletji) pred našimi starši, je bila debelost simbol moči, bogastva in preskrbljenosti. Vitkost pa je predstavljala pomanjkanje, telesno šibkost in lakoto. Se v našem genskem zapisu skrivaju tudi ti vzorci?
S hrano lahko dušimo svoja čustva, ki jim nismo kos. Morda neobvladljivo, globoko žalost, za katero še sami ne vemo od kod točno izvira. Morda se s težo ščitimo, ker nikoli nismo občutili resničnega občutka varnosti in ljubezni. Morda tako dosežemo, da nas vidijo kot osebnost in ne le naše zunanjosti...
Vzroki za debelost so večplastni in zelo različni. Izhajajo iz našega sedanjega življenja, iz življenj naših prednikov, iz družbenih pričakovanj in prepričanj ter tudi iz naših preteklih življenj. O vsem tem bova s Polono govorili preko spleta v četrtek, 24. 1. 2024 na povezavi, ki jo dobite, če nama pišete na mail: jasna@kljucne-resitve.si ali polona@kljucne-resitve.si. Toplo vabljeni, zanimivo bo!
inspiracije