Romana Močnik

Osvobodite se čustvene zapuščine staršev

21. september 2018    96 ogledov

Če ste otrok močno »avtoritativnih« staršev, lahko storite marsikaj, da bi se znebili čustvene zapuščine krivde in dvomov vase.

Sliši se nenavadno, vendar marsikoga starši nadzirajo še po smrti. Starševske zahteve, pričakovanja in zbujanja občutkov neupravičene krivde živijo še dolga leta po njihovi smrti.

Ko smo otroci, nam naši božanski starši pomenijo vse. Brez njih bi bili brez ljubezni, nezaščiteni in nepreskrbljeni. Ker vemo, da sami nismo zmožni preživeti, živimo v nenehnem strahu. Starši so naši vsemogočni skrbniki. Potrebujemo jih. Ker ni nikogar, ki bi sodil drugače, si domišljamo, da so naši starši popolni. Ko se naš svet razširi prek meja otroške sobe, razvijemo v sebi potrebo po vzdrževanju te popolne podobe, ki nas brani pred velikim neznanim svetom, s katerim se postopno srečujemo. Dokler verjamemo, da so naši starši popolni, se počutimo varni.

V drugem in tretjem letu začnemo zahtevati svojo samostojnost. Upiramo se navajanju na čistočo in uživamo kot »nemogoči dvoletniki«. Osvojimo besedico »ne«, ki nam zagotavlja nekaj nadzora nad svojim življenjem, medtem ko pomeni »da« preprosto privolitev. Prizadevamo si razviti edinstveno identiteto in uveljavljamo svojo voljo.

Proces ločevanja od staršev doseže višek med puberteto in mladostništvom, ko se dejavno spoprimemo z vrednotami, okusom in avtoriteto svojih staršev. V dovolj močnih družinah so starši zmožni prenesti bojazni, ki jih ustvarijo te spremembe. Razumevajoči starši se prepričujejo, da gre samo za prehodno obdobje in v upornosti svojega otroka vidijo naravno stopnjo razvoja.

»Strupeni« starši pa niso tako razumevajoči. V otrokovem uporništvu in mladostniških muhah vidijo napad nase. Branijo se tako, da povečujejo otrokovo odvisnost in nemoč. Namesto, da bi zdrav razum podpirali, ga spodkopavajo, pogosto v prepričanju, da delujejo v otrokovo korist. V resnici pa njihove neizmerne zaloge negativnosti v kali zatrejo otrokovo samospoštovanje.

Otrok je svojim »božanskim« staršem prepuščen na milost in nemilost. Nikoli ne ve kdaj bo vanj »udarila strela«. V njem se zakorenini strah, ki raste z njim.

Vsak nekoč zlorabljen odrasel človek – naj je še tako uspešen – nosi v sebi prestrašenega in nebogljenega otroka.

Morebiti ste že sami spoznali, da se morate rešiti vpliva svojih staršev. Morda ste jih s tem celo soočili a energijo, ki jo vlagate v jezo, zamero, obsojanje…črpa energijo iz drugih življenjskih področij. Pomemben korak pri »izganjanju duhov preteklosti in demonov sedanjosti« je soočenje s starši, ki ga nikoli ne smete opraviti v izbruhu jeze.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...