Andrej Pešec

Otroci, ki entuziastično poslušajo in aktivno sodelujejo?

16. februar 2019    814 ogledov

Na enem izmed predavanj za otroke v Žalcu sem naletel na skupino čudovitih otrok, na čelu z izjemno miselno deklico, ki je na vsa moja vprašanja in izzive odgovarjala tako umirjeno, bistro in spoznano, da sem bil pripravljen vodenje delavnice že po nekaj minutah predati njej. Imela ni več kot šest, sedem let.

Kako to, da pri nekaterih otrocih naletim na kvalitete, ki jih pogosto ne najdeš niti pri učenih akademikih? Z njimi od samega začetka vzorno delajo izjemni pedagogi in starši, vsak, ki otroke bodisi 'ima' bodisi jih uči, pa mora postati psiholog in pedagog, saj brez tega ne moreš zadovoljivo opraviti svoje vloge v pravem blagoslovu, možnosti dela z mladimi.

Vodil sem že več kot 900 predavanj in delavnic Znanje za življenje za šole, socialne centre, humanitarna društva, zavode in podjetja; nekaj časa sem redno delal tudi na šoli za otroke s posebnimi potrebami, kjer sem se prepričal o lepoti poklica učitelja, danes pa s še posebej velikim veseljem prihajam med najmlajše. Govorimo o praktičnih življenjskih vsebinah, navdušen pa sem nad tem, kako čudovite, iskrene in dobronamerne otroke srečujem.

Moje 'delo' (hobi) je bistveno lažje kot delo drugih rednih učiteljev, saj otrokom lahko na privlačen življenjski način predajam znanje in prakso, ki jih v resnici zanima, saj nisem vezan na kopico omejitev, načrtov in pravil, ki danes tako obremenjuje učitelje, ki zaradi poplave izobraževalnih vsebin ne morejo več posvečati toliko časa ključnemu vzgojno-zabavnemu delu.

Pred leti so me navdušili otroci na enem izmed letovanj z Zvezo prijateljev mladine. Dopoldan in popoldan sem vodil delavnice, vmes pa so otroci prihajali klepetat. Nekajkrat smo se tako zagovorili, da niti niso želeli na kosilo, saj smo si pripovedovali zgodbe. Zgodbe so vrhunska metoda poučevanja. Imam zbirko okoli sedemdesetih zgodb, ki jo redno posodabljam. Delavnice so tako prepojene z zgodbami, pogovorom in smehom, učinek pa je neverjeten.

Otroci ljubijo igro. Katerokoli lekcijo jim želim predati, jo vedno zapakiram v zgodbo, na daleč pa se izogibam pretiranemu teoretskemu poučevanju v obliki filozofije. Zelo malo otrok je filozofsko usmerjenih, velika večina otrok je zelo praktične narave. Tudi sam k otrokom pristopam tako, da jim pokažem, da je življenje v resnici igra, poudarjam pa, da je tako kot pri vsaki drugi igri dobro poznati njena pravila. Mladim biserom tako podelim različne praktične izkušnje in lastne primere, iz katerih sem se veliko naučil. Otrokom dajmo jasen zgled tega, da se vse da, če se le hoče, ter jih naučimo uživati ne le v sladoledu in čokoladi, ampak v polaganju izzivov in preizkusov. Ne pozabimo tega, da je življenje ena neskončna igra. Genialen primer tega, kako otroka animirati in angažirati, je italijanski film Življenje je lepo (La vita è bella). Misija oz. poslanstvo otrok je igra. Igra.

Na eni izmed šol (Stari trg ob Kolpi) me je zelo predana ravnateljica pred začetkom dobronamerno prosila: »Andrej, naredili bomo en ali dva premora, saj otroci ne bodo zdržali pri miru sodelovati.« Odvrnil sem ji: »Okvir naj bo tak, da delavnico izpeljemo brez prekinitev, v kosu; bomo pa fleksibilni, če se pokaže potreba po premoru, velja?« Govorili smo skoraj dve polni uri (in to popoldan, po pouku), otrokom pa se še vedno ni nikamor mudilo. Mirno so sedeli in sodelovali.

»Otrok bo prežet s tem, kar mu dajemo. Če mu dajemo računalniške igrice, bo postal zombi, če pa mu podajamo praktično in duhovno znanje, bo postal modrec.« dr. V. O. Ruzov

Mentorica mi je omenila: »Andrej, v veliko pomoč pri delu z mladimi ti je, da se ti jasno čuti, da se tudi sam še vedno učiš ter da tudi živiš vse to, kar deliš.« Starši radi rečejo: »Naš je pa tako trmast. Samo nase misli.« Le kje je mali dobil okus za to? Ob vsaki kvaliteti, ki jo želim predati otrokom, se zavedam, da je prvi pogoj, če jo želim predati, to, da jo imam sam. Se pravi: če sam nisem odgovoren, otrok ne morem učiti tega. Če sam nisem discipliniran, tudi ne. Učitelji in starši moramo dojeti, da ta dva položaja nista le položaja ali poklic, ampak način življenja, ki zahteva veliko odrekanja in discipline.

Drugo orodje, ki mi zelo pomaga, je, da v mladih ne vidim otrok z omejenimi miselnimi zmogljivostmi, ampak osebe, dragocena semena, ki pa so še majhna in morajo še vzkliti, potrebujejo le čas in nego. V kakršni luči vidimo otroke, tako oni vidijo sami sebe. Če bomo v njih videli sposobnosti, talente in dobro, bodo tudi zoreli v takšne. Najpomembnejše pa je, da jih vzgojimo v poštene, delavne in velikodušne ljudi.

Goethe je zapisal: »Ravnaj z drugimi, kot da že so to, kar bi lahko bili. Tako bodo to lažje postali.«

Ključna rdeča nit, okoli katere se vrtijo predavanja in delavnice, je ugotoviti, v čem si dober, in v tem postati še boljši ter kasneje tudi živeti tako, da ta tvoj hobi in veselje postaneta tvoj način življenja. Pri tem jim podelim nekaj primerov, kako se mi je življenje ves čas prelepo povezovalo do te mere, da sem s kombinacijo inteligentnega vztrajnega dela ter aktivne potrpežljivosti vedno prišel tja, kjer je moje mesto.

Pogosto slišim: »Tale pa je brezupen primer. Ni talentiran … Len je … Nič se mu ne ljubi …« Kar hudo mi je, ko slišim takšne neumnosti. Najprej niti ni pomembno, ali je otrok talentiran ali ne; posebni talenti niso pogoj za uspešno in srečno življenje. Starši, vzgojitelji in učitelji otrok ne bi smeli kategorizirati na dobre in slabe ali obetavne in brezupne, saj tako diskreditirajo sami sebe. Naloga vseh, ki tako ali drugače delajo z otroki, je ugotoviti, koga imamo pred seboj, ter mu pomagati, da postane najboljša različica samega sebe. Ne nekaj, kar od njega želim jaz, ampak ta nekdo, ki naj bi zares bil.

Pred leti se mi je med delom na enem od sejmov v Moskvi ponudila priložnost ostati in delati kot varuška sedemletne deklice pri zelo premožni družini, ki se ukvarja z izdelavo in prodajo zlata ter draguljev, saj je družina videla, kako sem se ji redno pozorno posvečal, ko so prihajali na naše razstavno mesto. Tedaj nisem čutil, da je to moj primerni naslednji korak, zato se za to nisem odločil, sem pa videl, kakšno moč ima nesebično predano delo z ljudmi, posebej z mladimi. Če bi se rad prikupil staršem, lepo ravnaj z njihovimi otroki.

Otroci se ne želijo učiti? Ni res. Otroci se ne želijo učiti, če je znanje nepraktično in podano neprimerno ter če iz okolice dobijo občutek, da je življenje tako ali tako zaman. V takšnem ambientu in nekje, kjer se doma ali v šoli veliko pritožuje ali kritizira, se zdravemu človeku šola upira. Otrokom je zelo pomembno ohraniti zaupanje in vero v dobro in v življenje, ne pa jih obremenjevati z različnimi omejujočimi neresničnimi prepričanji o tem, kaj vse se da in kaj vse se ne more. Otroci še verjamejo v čudeže. Učimo se od njih in se spomnimo, kar smo že skoraj pozabili, od vsega pa otrokom daleč najraje pokažem in povem, da nekaj (narava, življenje, vesolje) oz. nekdo (bog) vedno skrbi zanje tako, kot je zanje daleč najboljše. 

Vsak od nas je naravno nadarjen, da aktivno inteligentno prispeva k življenju drugih. Ko in če otrokom s primerom predaš okus za to, si svoje opravil. Z odliko. Vse drugo pride samo od sebe ob svojem času.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...