POZORNOST

V zadnjem času veliko razmišljam o pozornosti. Pravzaprav ne o pozornosti sami, ampak o tem, zakaj jo človek sploh potrebuje. Je to nekaj naravnega ali pa je želja po pozornosti le posledica nečesa, kar se je zgodilo veliko prej? Večkrat imam občutek, da zamenjujemo vzrok in posledico. Govorimo o tem, kako ljudje hrepenimo po pozornosti, redkeje pa se vprašamo, zakaj je ta potreba sploh nastala.

Ko poslušam ljudi, pogosto opazim zanimivo podrobnost. Ko pripovedujejo o svojih starih starših, največkrat ne govorijo o darilih ali materialnih stvareh. Spominjajo se časa, ki so ga preživeli skupaj. Občutka topline. Miru. Tistega preprostega občutka, da je bil nekdo z njimi. O starših pripovedujejo drugače. Seveda ne zato, ker jih ne bi imeli radi. Večina staršev je naredila vse, kar je znala. Delali so, skrbeli za dom, ustvarjali varnost in otrokom želeli omogočiti boljše življenje. Včasih pa se vprašam, ali je ravno zaradi vse te skrbi zmanjkalo časa za nekaj, česar otrok ne zna ubesediti, a vendar zelo dobro občuti – občutka, da je za nekoga resnično pomemben.

Danes se zdi, da se je svet zelo spremenil, v resnici pa se je spremenila predvsem oblika. Otroci imajo vedno več dejavnosti, vedno več znanj in vedno več obveznosti. Kot da jih pripravljamo na življenje, ki jih čaka nekje v prihodnosti. Toda življenje se dogaja zdaj. Zato se včasih vprašam, ali vse to počnemo predvsem zaradi njih ali pa se v ozadju skriva tudi naša želja, da bi bili preko njih opaženi. Morda si tega niti ne priznamo, pa vendar otrok zelo hitro začuti, kdaj je sprejet zaradi tega, kar je, in kdaj predvsem zaradi tega, kar doseže.

Ko odraste, se igra pravzaprav ne spremeni. Spremenijo se le kulise. Namesto ocen pride kariera, namesto pohvale učitelja priznanje okolice, namesto šolskega igrišča družbena omrežja. Ves čas imam občutek, da človek nekaj išče, vendar nisem več prepričan, da išče pozornost.

Ko sem o tem razmišljal, sem začel opazovati tudi živali. Moj pes se vedno razveseli, ko pridem domov. Sosedov maček pride, se malo podrgne ob nogo in nato odide po svoje. Ali tudi živali potrebujejo pozornost? Ali pa potrebujejo nekaj drugega? V naravi redko opazimo, da bi živali hrepenele po pozornosti. Potrebujejo pripadnost tropu, varnost, hrano, igro in stik. Pri domačih živalih pa se pogosto pojavi še nekaj. Kot da potrebujejo človeško pozornost.

In tukaj se mi je porodilo novo vprašanje.

Ali smo tudi ljudje skozi čas postali nekoliko udomačeni?

Ali smo se tako navadili, da nam nekdo govori, kaj je prav, kaj narobe, kaj pomeni uspeh in kaj sreča, da smo začeli iskati predvsem potrditev?

Če je tako, potem mogoče človek vse življenje sploh ne išče pozornosti.

Mogoče išče občutek, da je viden.

Danes živimo v času, ko si skoraj vsi želijo naše pozornosti. Mediji, oglasi, družbena omrežja in algoritmi tekmujejo za naš pogled. Zanimivo je, da algoritmi o nas ne vedo skoraj ničesar, zelo dobro pa poznajo naše odzive.

Učijo se, kaj nas ustavi ali požene, kaj nas razveseli, razjezi ali prestraši. Nato nam vedno znova ponudijo prav to. Ne zato, ker bi nas razumeli, ampak zato, ker razumejo, kako deluje naša pozornost.

Včasih se vprašam, ali je največji izziv današnjega časa res pridobiti pozornost.

Sam imam občutek, da ni. Veliko večji izziv je ohraniti svojo. Šele takrat lahko zares izbiramo svojo Pot.

Ko govorim o Tončku, imam v mislih tisti del naše osebnosti, ki se je nekoč naučil, kako preživeti. Če je kot otrok spoznal, da je ljubezen povezana z dosežki ali potrditvijo, bo tudi kasneje vedno znova iskal podobne okoliščine. Ne zato, ker bi nam želel škodovati, ampak zato, ker verjame, da nas tako varuje.

Mogoče se prav zato večina naših bitk ne odvija v svetu okoli nas.

Odvijajo se v naših odzivih.

Na koncu se vedno znova vračam na isto vprašanje.

Ali človek res išče pozornost?

Ali pa je pozornost le zunanji izraz nečesa veliko globljega – želje, da bi bil sprejet, viden in slišan?

Odgovora danes še ne poznam. Izkušnje pa me učijo, da se pravi odgovori običajno pokažejo šele takrat, ko dozori pravo vprašanje.