Mojca Koprivnikar

"Razumsko (v glavi) mi je vse jasno, a se še vedno vrtim v začaranem krogu istih odnosov in vzorcev"

3. oktober 2022    163 ogledov

Pogosto slišim podobno izrečene besede od ljudi, ki pridejo k meni. Razlog je preprost: veliko prebranih knjig, slišanih predavanj, seminarjev, meditacij itn. in premalo prakse, ki se začne z delom s podzavestno ravnjo. 

Ključno vprašanje, ki nas pelje v pravo smer je, kakšna prepričanja in vzorce nosim znotraj sebe, da se ponavlaj vedno isto? In naslednje - kako zares prekiniti družinske vzorce in spremeniti "tista" prepričanja?

Želja, da si želimo prekiniti družinske vzorce se običajno rodi, ko v življenju znova in znova naletimo na iste ali podobne situacije (odnose, stanja, dogodke), zaradi katerih smo vedno znova prizadeti, zmedeni in čustveno negotovi. Ali pa, ko preprosto ugotovimo, da si od življenja in odnosov želimo več oz. drugače kot smo poznali do sedaj - ne želimo ponavljati preteklih napak ali napak staršev.

Pogosto je to dvoje lahko tudi povezano. Preprosto ne moremo več enako, a kljub temu, da imamo dovolj se še vedno znajdemo na istem. Razumsko in zavestno vemo, da si želimo drugače in morda tudi, kako si želimo. Življenje pa nam še vedno dostavlja enako. Zakaj? Ker vzrok leži na ravni podzavesti. Ta pa nam v vsakdanjem budnem stanju ni dosegljiva do takšne mere, z običajnim zavestnim delovanjem, da bi lahko spreminjali vsebino – se lotili teh disfunkcionalnih vzorcev.

Kako potem sploh lahko prekinem družinske vzorce?

Danes je že dobro poznana informacija, da se ključne čustvene vsebine oblikujejo do šestega oz. sedmega leta starosti. V otroštvu. Vemo, da je v tem obdobju otrok kot spužva, ki sesa vse iz okolice natančno tako kot je. Če npr. vidi in čuti, da je mama ves čas žalostna, uboga, vloga žrtve (četudi mama z nasmeškom govori, da je vse ok), se bo s časom poistovetil s to vlogo – v odrasli dobi bo lahko nadaljeval vlogo žrtve ali bo nje gojil velik upor – odvisno od ostalih dinamik v družini. Otrok, torej zaznava neposredno vzdušje in energijo v družini. Vse to se bo zapisalo na podzavestno raven, zato se je pri razreševanju potrebno lotiti predvsem podzavestne ravni. Pred odgovorom, kako, pa si odgovorimo še na eno pogosto vprašanje.

Ali so vsi vzorci, ki jih imamo oblikovane, družinski vzorci?

Odgovor na to vprašanje je malce kompleksen. Danes vemo, da od prednikov podedujemo več kot samo fizično konstitucijo. Podedujemo njihove nerazrešene vsebine, čustvena stanja, travme, zamere, načine delovanja, torej družinske vzorce (Podedovana družinska travma, Mark Wolynn). Ko se rodimo v družino ima le-ta že oblikovane načine delovanja in čustvovanja. Vstopimo v svet prednikov – naših prednikov. Vse oblikovano prevzamemo na sebe. Temu bi lahko rekli, da prevzamemo družinske vzorce. Disfunkcionalne in funkcionalne. Hkrati pa se med člani z našim prihodom in v nas začnejo ustvarjati nove dinamike – v skladu z našimi dušnimi lekcijami in poslanstvom (ki smo si ju izbrali še pred rojstvom v to življenje). Sicer se tesno prepletajo ene in druge. Vse to je del nas. Ali gre strogo za družinske vzorce ali ne, na koncu ni najpomembnejše. Pomembno je, da vzorec prepoznamo.

Faze razreševanja družinskih vzorcev

Prepoznava disfunkcionalnega ponavljanja

Najprej je potrebno sploh prepoznati vzorec - prepoznati, da se nam "nekaj" ponavlja. Ko prepoznamo, da se nam ponavlja (odnosi, situacije) nekaj, kar nas čustveno boli, pa poiskati moč v sebi, da za čustveno doživljanje ne krivimo drugega. Kar nas v resnici najbolj ovira pri preseganju omejujočih družinskih vzorcev je projekcija (preprosto povedano, zaradi nečesa zunaj nas se nam dogajajo težke stvari in tisto zunaj, bodisi oseba bodisi situacija, se mora spremeniti, da bom ok). Ta faza je lahko v resnici precej dolga, saj naš nižji jaz/ego težko sprejme, da smo mi tisti, ki (si) ustvarjamo situacije in odnose kot si jih. Veliko lažje je reči "ah, z njim/njo je nekaj narobe in iti naprej do naslednjega" kot pa sprejeti svoj delež in na koncu tudi MOČ za spremembo v svoje roke.  To seveda ne pomeni, da druga oseba ne nosi svoje odgovornosti, vedno jo. Le-to nam ne pomaga dosti. Nam pomaga "naš" del.

PRIMER:

Npr., da smo prepoznali, da v svoje življenje pritegnemo vedno isti ali podoben tip partnerja – zaljubimo se nato pa nas le-ta zapusti brez pojasnila (podobne dinamike se lahko dogajajo tudi znotraj partnerskega odnosa). Ostanemo sami. Čustveno prizadeti in ranjeni. Nič ne razumemo, kaj se dogaja. Žalostni, jezni, zmedeni ostanemo. Če zmoremo čuječe pogledati na dogajanje, bomo prepoznali v tem svoj vzorec, ki pritegne takšne moške ali zaradi katerega se le-ta ponavlja vedno znova.

Torej, prepoznali smo, da se „nekaj“ ponavlja. V tej fazi, zaradi čustvene bolečine radi krivimo drugega, a ponovno, če zmoremo sprejeti, da se nam to dogaja, ker v sebi nosimo "nekaj", s čimer smo to pritegnili, bomo na dobri poti, da vzorec prekinemo, sicer se nam bo ponavljal. Prevzemanje odgovornosti, torej.

Oddaljitev od težave

Po prepoznavi sledi naslednji korak. Ko se nam vzorec ponovi, ki smo ga zdaj že okvirno prepoznali – zopet smo končali sami in zapuščeni, je dobro, da si najprej dovolimo biti žalostni, jezni, morda nemočni – da nekako dovolimo doživljanju, da je. Vendar v njem ne obtičimo (!), ne krivimo drugega (s svojim deležem se bo tako ali drugače ukvarjala druga oseba) itn. sprejmemo svoj delež. Po tem sledi oddaljitev. Od daleč, morda razumsko pogledamo dogajanje od začetka do konca s to osebo ali osebami. Pri tem smo najbolj pozorni na svoja doživljanja in čustva. Po potrebi zapišemo vse misli in čustva, da jih še bolj jasno prepoznamo - kakšna je gonilna sila zadaj. Kakšno prepričanje je v ozadju.

Meditacija in opazovanje

Pri tem nam zelo dobro lahko pomagata čuječnost in meditacija, da iz daljave lahko pogledamo, kaj se zares dogaja, kakšna prepričanja nas vodijo v odnose in situacije. Po potrebi zapišemo. V tej fazi počasi zares prepoznavamo celoten vzorec: se zaljubim – me zapusti – čustveno trpim in ostanem zmedena, brez upanja itn. A to je vse razumska budna raven. Ki pa je seveda zelo potrebna, da razumemo, kaj se nam dogaja, ne bo pa rešila "problema". Lahko nam pomaga tudi, če prepoznamo in zapišemo čim več negativnih misli in čustev v ozadju oz. da prepoznamo tudi prepričanja ter jih nato preobrazimo v pozitive in začnemo krepiti pozitivna prepričanja. Npr. najbolj splošen primer za osebo zgoraj, je lahko prepričanje "moškim oz. ženskam ni za zaupati, ker..." lahko zamenjamo z "hvaležna sem za moške/ženske, ki so zaupanja vredni. Le takšne privlačim v svoje življenje". A za popolno transformacijo vzorca je potrebno delati s podzavestjo.

Sedaj sledi odkrivanje in razreševanje čustvene dinamike, ki pa je na podzavestni ravni.

Podzavestna raven in razreševanje družinskih vzorcev

Za to fazo priporočam dobrega terapevta. Do določene mere seveda lahko delamo na sebi tudi sami s pomočjo vodenih procesov, ki jih najdemo na youtubu npr. ali v knjigah. A menim, da je napredek na takšen način dosežen le do določene mere. Dobro usposobljen terapevt pa nam drži ljubeč prostor, da dejansko lahko naredimo premike.

Transpersonalna hipnoterapija in/ali podedovana družinska travma sta krasni metodi, ki vam pri tem lahko pomagata. Podedovana družinska travma se priporoča takrat, ko je nekaj dela na sebi že narejenega. S kakršnokoli metodo že, ključno je, da pridemo do podzavestnih vsebin. 

Ključna vsebina se nam, torej kaže v samem vzorcu in med prepričanji – bolečina ob zapuščenosti, zavrženosti, nemoč itn. (v kaj globoko v sebi verjamem, da se mi zgodi vse to?)

V našem primeru je najverjetneje izvor v otroštvu. Oseba je bila na podoben način zapuščena oz. je doživela zapuščenost ob ravnanju pomembnega starejšega (starša) in ostala z istimi bolečimi čustvi vedno znova sama - nihče ji ni povedal, da je dragocena, pomembna, da jo ima rad in da je z njo vse OK. Ker ni mogla predelati navala čustev, se je oblikoval vzorec (in prepričanje), ki se ponavlja še danes. Ponavlja se, ker se želi razrešiti. Razrešitev se, torej skriva v čutenju, spuščanju in ljubečemu sprejemanju sebe v tem stanju ter preobrazbi doživljanja (npr. se začnemo zavedati, da si zaslužimo več). Torej, ljubeči prisotnosti, odpuščanju... Ta faza se sicer precej razlikuje od človeka do človeka. Saj je vsak na svoj način doživljal otroštvo in v tem našem primeru zapuščenost v otroštvu.

To je seveda zelo posplošen primer, a lep prikaz, kako stvari tečejo in kako jih je možno prekiniti. opisano izhaja iz osebnih izkušenj ter učenj.

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Irena
  komentiral 8 mesec nazaj
Nalagam...