Alenka  Dijak

Sočutje – korenina poguma

piše: Alenka Dijak
20. avgust 2020    231 ogledov

Pestujte sebe, kot mati pestuje svojega ljubljenega otroka. – Buddha

Tako zelo hitro zapademo v sodbe drugih. Povsem mimogrede, čisto brez pomisleka. Sodbe so včasih tudi neizprosne, hladne. In tako kot smo neizprosno hladni do drugih, smo do sebe še bolj. S pozornostjo – čuječnostjo raste naše naravno sočutje. Vidimo, da vsi nosimo svoja bremena solz. Mi in vsi drugi imamo svoje bolečine. Povezani smo v to zgodbo, poglavja in odstavke zgodbe življenja.

Toda kaj storiti? Kaj storiti, ko spoznamo, da živimo v času, v katerem se zdi, da smo izgubili stik z močjo milosti in sočutja? Ko smo se zaprli pred trpljenjem sebe in drugih?

Preden se izjočemo za druge, moramo začutiti lastne solze.

Okusiti moramo njihovo grenkobo in prejeti sporočilo, ki ga nosijo. Solze so pravzaprav darilo. So tisto, kar spomladi namoči plodno zemljo, da se rodi novo življenje.

Za indijansko pleme Lakota Sioux je žalost veliko darilo. Verjamejo, da so nam bogovi najbliže takrat, ko trpimo. Ko pleme doživi veliko bolečo izgubo, ima to za najsvetejši trenutek. Zato so njihove molitve takrat še posebej močne.

To ne pomeni, da bo sočutje lahko. Še posebej, ko smo bili izdani, razočarani ali ko smo utrpeli nenadomestljivo izgubo.

Sufisti pravijo: »Premagati moram vsako grenkobo, ki pride, ker še nisem dorasel velikosti bolečine, ki mi je zaupana.«

Morda se želite pozdraviti, se ozdraviti trpljenja. A naenkrat se znajdete v drsenju nazaj v stare vzorce jeze in zamere. To pa je lahko še bolj moteče in frustrirajoče.

Vendar: treba se je naučiti dejstva, da ste vredni biti ljubljeni.

Buda nam je zapustil čudovito izjavo: »Lahko po vsem vesolju iščem, a ne najdem nikogar, ki bi bil bolj vreden ljubezni in sočutja kot ta, ki sedi zdaj tukaj – Jaz.«

Sočutje do sebe in odpuščanje sebi nista slabosti, ampak sta korenini našega poguma in velikodušnosti. Včasih je res težko najti sočutje do sebe in do drugih. Toda tudi če med najintenzivnejšim trpljenjem izgubite stik z občutki poguma in velikodušnosti, v vas še vedno skrito tli tisto notranje naravno bistvo – sočutje. To je del vaše resnične narave. In končno v sočutju in ljubezni do sebe lahko najdemo moč, da nosimo svetilko skozi najtemnejše noči življenja. In ko v sebi najdemo to moč sočutja in ljubezni, ne najdemo le načina, kako v svojem srcu pozdraviti žalost, ampak se prek tega naučimo, kako se povezovati s trpljenjem in žalostjo drugih okoli sebe.

Sočutje do sebe nam pomaga preživeti. Cenimo svoje življenje. Ohranja nas pri življenju tudi v situacijah popolne zapuščenosti in zlorabe.

Ko se boste spoprijemali s svojimi težavami, se boste naučili prenesti ljubeče sočutje vsemu, česar se dotaknete. Ugotovili boste, da imata ljubezen in sočutje izredno sposobnost preoblikovanja žalosti.

Bodite nežni do sebe – to naj ne bo boj. Naj se vam odpre srce. Posadite svoje seme zaupanja. In zraslo bo.

In ko se soočate z izgubo, frustracijo, ranjenostjo in konfliktom, povabite k sebi občutek dostojanstva. Sedite pokončno, stojite pokončno. Imejte spoštovanje do sebe, potrpljenje in sočutje. S tem se lahko rešite česarkoli.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...