Renata Damiš

Strah pred zapuščenostjo

13. avgust 2023    100 ogledov

Strah pred zapuščenostjo, strah pred biti sama, pokazati svoja resnična čustva, svojo ranljivost, izraziti svojo resnico pa četudi to pomeni, da za njo stojiš popolnoma sama in da ob tem ni nikogar s tabo...    


Globoka podzavestna predvsem ženska rana, ki izvira iz naše kolektivne zgodovine, ki smo jo podedovale od naših prednikov, dobile od naših staršev...


Če jo imamo, smo najprej dobili starše, ki so nas zapustili, ki nam v nekem trenutku niso pokazali, da smo sprejeti, da smo vredni ljubezni. Potem so nas skozi življenje zapuščali prijatelji in partnerji, ljudje okoli nas, tisti, ki smo jih imeli najbolj radi... In tako mislimo, da se moramo za njih potruditi še bolj, da moramo dati še več, da bomo končno vredni, da bomo končno za njih dovolj dobri, da si bomo zaslužili. Ne upamo biti to kar v resnici smo, ker ko smo bili to kar smo, to ni bilo sprejeto...


Vrtimo se v krogu novih in novih razočaranj, vse dokler ne ozavestimo kaj je to, česar se v resnici bojimo. Pritegnemo ljudi, partnerje, ki z nami ne ravnajo lepo, ki jim nismo prioriteta, ki jim je v življenju na pretiran oz. napačen način vse drugo bolj pomembno kot mi, bodisi otroci, bodisi delo, bodisi drugi, ljudi, ki ne prevzemajo odgovornosti za svoje življenje, za svoje odnose, vedno znova pritegujemo površinske ljudi, ki bežijo iz globokih intimnih odnosov, ker se jih v resnici bojijo, ljudi, ki jim odnos z nami ni enako pomemben kot je odnos z njimi nam. Ljudi, ki varajo, ki niso prisotni v odnosih, zares prisotni z vsem svojim telesom, čustvi in svojim umom, niti takrat ne, ko so z nami, ljudi, ki se ne odločijo za nas, ki so nestabilni in se obnašajo do nas nekonsistentno, ljudi, ki nas ignorirajo, zghostajo, se nam več ne oglasijo, dajemo, vlagamo svojo energijo, zares dajemo vse od sebe, a ta energija nam ni nikoli vrnjena v enaki meri kot jo dajemo mi, nikoli ni cenjena, nikoli ni sprejeta.


Počutimo se kot kup smeti, ki nikomur ni pomemben. Ostanemo sami, nemočni in strti.
Nato se v neki točki popolnoma zapremo vase in nikogar več ne spustimo blizu. Zato da ne bi spet bolelo. Zato da ne bi bili spet razočarani, prizadeti in zapuščeni.


Leta in leta rešujem rano zapuščenosti, ker izvira res zelo zelo globoko... Globoko globoko morda še iz neštetih prejšnjih življenj...Nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša..  Poznano? 
Kako razrešiti to globoko rano zapuščenosti, se jo sploh da razrešiti? Kako biti pristen in avtentičen, kako pokazati svojo ranljivost, svoja resnična čustva, popolnoma brez vsakega strahu pred tem, da boš spet zapuščen?


Ni druge poti kot da greš skozi in se enkrat zares in dokončno soočiš s svojimi največjimi strahovi, si jih priznaš in nato slediš sebi in svojim občutkom pa četudi to pomeni, da ostaneš na tej poti popolnoma sam.


Ženske, ki preveč dajemo, moramo tudi ko to spoznamo in ozavestimo, čuvati svojo energijo, da spet ne dajemo preveč ali obratno, da se ne zapremo spet vase, zato da ne bi spet bolelo.
Kako najti pravo ravnovesje, pravo pot, da ni preveč in ne premalo, da nismo preveč odprti ali premalo, ampak ravno prav, kolikor nam daje druga oseba? Kako vedeti kdaj je čas, da zapustimo odnos, ker nam druga oseba ne vrača, ker ni pripravljena vračati in odpirati svojega srca v smeri izpopolnjujočega, globokega, harmoničnega in uravnovešenega odnosa v enaki meri kot  smo se pripravljeni odpirati mi? Kako odreagirati, ko v življenju nekoga nismo njegova prioriteta v pravi meri, enako kot je on nam?


Priznajmo si, da boli... Auuččč.. To je pa zabolelo....ko imamo rane, ko se zgodi, želimo podzavestno pobegniti iz odnosa, sabotiramo, se zapremo vase, zamerimo ali napademo, namesto, da bi povedali kako se v resnici počutimo.


Ozavestimo, ne napadajmo, dovolj bo, da samo povemo, kako se počutimo, varno je biti to kar smo... 
Razočarana sem, prizadeta sem... To kar si rekel, me je prizadelo. Potrebujem to in to. 
In potem dopustimo in sprejmemo. Sprejmemo odziv te osebe, globoko zares globoko v sebi pripravljeni na kakršenkoli odgovor vedoč, da smo naredili vse kar je v naši moči. Četudi to pomeni, da nas ta oseba zapusti, četudi to pomeni, da ostanemo popolnoma sami. Mi smo pokazali svoja čustva, mi smo povedali svojo resnico, stojmo  jasno za svojo resnico, za svojimi čustvi in občutki, ne teptajmo jih. Na drugi osebi je, kaj bo naredila s tem in s svojimi čustvi in občutki, to ni več naša odgovornost, to ni več naša karma, njena je. Mi smo naredili vse kar je v naši moči.


Če se oseba ne odpre, če ne vrne v enaki meri, če se umakne, potem je znak za rdeč alarm, da se umaknemo tudi mi, da potegnemo svojo energijo nazaj, da prevzamemo nazaj svojo moč in kontrolo, pripravljeni da v vsakem trenutku nadaljujemo svojo pot sami in osvobojeni naprej.


Sprejmimo, če oseba ni pripravljena. Njena pravica je, da se odpre, ko bo prišel njen čas pa četudi bo za to zapravila še 100 svojih življenj. Naredili smo vse kar je v naši moči, pokazali smo svojo ranljivost in to kar si želimo...


Mar si res želimo površinske odnose, ki so  na "prijateljski" bazi, kot bi bili zgolj neki znanci, odnose, ki nas ne na kratki in ne na dolgi rok ne izpolnjujejo in ne osrečujejo? Ne, ne želimo jih.... Želimo  prave odnose, ki temeljijo na tisti pravi res globoki povezanosti in intimnosti... In imeli jih bomo... osvobojeni, zavestni in popolnoma prižgani.     

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Blue Violet Soul
  komentiral 1 teden nazaj
Lepo!
Nalagam...