UMIRJANJE ŽIVČNEGA SISTEMA
Ko se telo sprosti, se lahko tudi ti
Najprej varnost. Šele potem noranji mir, moč in radost.
Živčni sistem določa, ali živimo ali le preživimo.
Od tega, kar se zgodi v tvojem telesu, je odvisno:
– ali lahko dihaš globoko,
– ali se um lahko sprosti,
– ali srce upa ljubiti,
– ali si sposobna biti mama, partnerica, prijateljica – z nežnostjo, ne iz boja.
Ko živčni sistem deluje v ravnovesju, življenje teče.
Ko je v alarmu, se vse ustavi.
Veliko let smo verjeli, da so težave živčnega sistema “v glavi”:
(tesnoba, napadi panike, razdražljivost, utrujenost, pomanjkanje energije).
A v resnici se vse te izkušnje rodijo iz telesa, ne iz misli.
Um samo posluša telo in skuša razložiti, kaj se dogaja.
Če se telo ne čuti varno, se tudi ti ne moreš čutiti varno.
In dokler telo živi v alarmu, ne zmoreš užiti življenja – samo preživiš naslednji dan.
Ta članek je tvoj zemljevid:
– Kaj se dogaja v živčnem sistemu
– Zakaj se ne moreš kar “odločiti”, da boš mirna
– Kako lahko vsak dan malo bolj pristaneš v varnosti svojega telesa.
1. Kaj je živčni sistem – in česa nas uči?
Živčni sistem je inteligentno tkivo življenja, povezano od možganov do prstov na nogah.
Določa, kako doživljaš realnost: varno, ogrožajoče ali nevarno.
Je poskočen alarm, ki te varuje pred nevarnostjo.
Ne razmišlja, čuti.
In ne dela razlik med:
– realno nevarnostjo (nekdo te napade)
– emocionalno bolečino (strah pred zapustitvijo)
– spomini iz otroštva (ko si bila prepuščena sama sebi)
Za živčni sistem je nevarnost – nevarnost.
Kakršnakoli.
Že kot otrok si bila tako kot večina izmed nas najverjetneje bila deležna medgeneracijskih negativnih vzorcev in si tako morala preživeti v sistemu, ki te ni podpiral, ampak onesposabljal in tako se je tvoje telo naučilo:
“Bolje je biti v pripravljenosti ali pa se izklopiti (boj/beg/zamrznitev) kot biti ranjena.”
To je biologija. Naraven mehanizem telesa, ki ščiti živa bitja v nevarnosti.
To te je rešilo.
A ko odrasteš, to ni več pomoč.
Še huje je, ko telo misli, da nam ves čas preti nevarnost.
To je skrita sabotaža življenja.
2. Tri stanja živčnega sistema
(Polyvagalna teorija)
Najbolj natančna razlaga živčnega sistema danes je polivagalna teorija dr. Stephena Porgesa.
Pravi, da živčni sistem preklaplja med treh glavnimi stanji:
A) VARNO STANJE (Ventralni vagus)
– Prisotnost
– Mir
– Toplina v prsih
– Igrivost, povezanost
– Ustvarjalnost
– Globok dih
Tukaj živi radost.
Tukaj si doma v telesu.
B) ALARM: BOJ ali BEG (Simpatikus)
– Strah, panika, jeza
– Hitro srce
– Zategnjena ramena
– Plitek dih
– Misli so kot past
Tukaj so vsi “moram, ne smem, kaj če”.
Tukaj se počutiš zelo sama.
C) ZAMRZNITEV (Dorzalni vagus)
– Otopelost
– Izgorelost
– Umik
– Mrtva teža v telesu
– Občutek, da nisi tukaj
Tukaj um izgine, da lahko telo preživi.
Ta nihanja niso napake.
So obramba.
So inteligenca preživetja.
Problem nastane, ko telo predolgo ostane v alarmu in nima poti nazaj v varnost.
3. Zakaj smo skoraj vsi izčrpani?
Ker živimo v svetu, kjer je:
– premalo dotika,
– premalo počitka,
– preveč besed in premalo prisotnosti,
– preveč odgovornosti prehitro,
– premalo varnosti v odnosih,
– premalo narave
– preveč digitalnega stresa
– nepredelana dediščina družinskih vzorcev in travm.
Če v otroštvu nisi imela stalne varne osebe, se živčni sistem nauči:
»Sama sem. Vedno moram biti pripravljena.«
In ta lekcija je v tebi še danes;
v tisti tesnobi v prsih,črnih mislih,
v zategnjenih ramenih, čeljusti, želodcu, medenici
v utrujenosti, ki ne izgine.
To ni zato, ker nisi dovolj močna.
Ampak zato, ker tvoje telo nikoli ni imelo dovoljenja spustiti, zaupati, počivati.
Nikoli se ni zares počutilo varno.
4. Kaj pomeni regulacija živčnega sistema?
Regulacija živčnega sistema je, ko telo dobi izkušnjo varnosti v tem trenutku.
To niso besede,
to niso afirmacije,
to ni dokazovanje.
To je tisti občutek, ki ga začutiš, doživiš v telesu.
To doživimo lahko le somatsko preko:
– dihanja
– dotika
– gibanja
– vibracije zvoka in sidrnih besed
– usmerjene pozornosti.
Ko to ponavljaš vsak dan, se živčni sistem nauči, da ni več nevarnosti.
Da je varno.
In tako začnejo počasi obrambni mehanizmi padat (boj/beg) in šele nato se lahko začne ledeni oklep (zamrznitev) talit.
5. Notranji otrok in živčni sistem
To, kar imenujemo notranji otrok, je biološki spomin tvojega živčnega sistema.
Ko si bila majhna:
– nisi imela besed, da bi izrazila bolečino
– nisi imela strukture, da bi procesirala strah
– nisi imela varnosti, da bi sprostila napetost
Zato je telo:
– shranilo čustva v mišice,
– zaklenilo dih v prsih,
– zamrznilo obup v trebuhu,
– zapralo glas v grlu.
Notranji otrok ni “koncept”.
Je del tvojega živčnega sistema, ki še vedno verjame, da je sam.
Regulacija živčnega sistema je način, kako notranjemu otroku rečeš:
»Nisem več sama. Tukaj sem. Varno je.«
In to spremeni vse.
6. Kaj se zgodi, ko se začne živčni sistem sproščati?
– Telo se sprosti
– Dih se podaljša
– Občutki se premaknejo
– Veselje do življenju se vrne
– Stik z otrokom postane mehak
– Um neha kričati
Pojavi se prisotnost.
Tisto, kar je bilo prej navadno življenje kar naenkrat postane čudež:
– ko te otrok objame
– ko začutiš sonce na koži
– ko slišiš svoj nasmeh
– ko tvoja prisotnost postane dom
Varna mama ustvarja varnega otroka.
Ne popolna, varna.
7. Največje napake pri regulaciji
Preveč glave, premalo telesa
Razlage ne zdravijo travme.
Prehitro, premočno
Telo ne mara prisile.
Samo ena tehnika
Različni ventili potrebujejo različne podpore.
Pričakovanje hitrih rezultatov
To je proces učenja varnosti. Zato, počasi.
Če rečeš: »V redu sem!« ko nisi, se telo se samo še bolj stisne.
Napetost se največkrat nabere v:
– prsih (strah, žalost, presoja)
– rokah in ramenih (odgovornosti, breme)
– grlu in čeljusti (neizrečen glas, potlačen jok)
– trebuhu (strah in sram)
– nogah in trtici (korenina, prizemljitev)
Če sproščamo vseh 5, se telo lahko celostno sprosti.
8. Od preživetja v življenje
Ko se živčni sistem umiri:
– lahko ljubiš brez strahu
– lahko si mama brez krivde
– lahko rečeš »ne«
– lahko se nasmehneš iz srca
– lahko se spočiješ
– lahko se počutiš vredno
– lahko začneš živeti zares
Ne rabiš si več dokazovati ničesar.
Ne rabiš se več boriti z življenjem.
Ne rabiš nositi vse sama.
Lahko dovoliš, da te življenje drži.
9. Varnost je tvoja pravica
Tvoje telo ni problem.
Je tvoj zaščitnik.
Je tvoj prvi starš, ki nikoli ne odneha.
Vse, kar želi, je:
toplina, opora, prisotnost, dovoljenje.
Regulacija živčnega sistema je pot nazaj.
Nazaj v tiho zaupanje.
Nazaj v notranji mir, moč in radost.
Nazaj v življenje, ki je vedno čakalo nate.
Sedaj pa globok vdih skozi nos, dooolg izdih skozi usta aaaaahhhhh
Le za trenutek zapri oči, položi roko na prsnico in si reci:
»Tukaj sem. Varno je.«
In dovoli, da ti telo to verjame.
