Ob svetovnem dnevu družine je pravi trenutek, da se poglobimo v dve izmed najpomembnejših tem sodobnega časa: pomen varnega družinskega okolja za razvoj otroka ter zdravljenje travm, ki se pogosto prenašajo iz generacije v generacijo. Temu vprašanju se poglobljeno posvečata tudi Peter Levine in Gabor Mate.
Varnost kot temelj zdravega odraščanja
Varnost ni le odsotnost fizične ogroženosti. Po Gaborju Mateju in Petru Levinu varnost pomeni tudi čustveno prisotnost, sočutje, razumevanje, sprejemanje in doslednost. Je globoko doživetje, da je svet (in posebej domače okolje) prostor, kjer smemo biti to, kar smo.
Otrok, ki odrašča v takem okolju, razvije notranji občutek varnosti. Ta občutek je temelj psihološke odpornosti, samozavesti in sposobnosti za vzpostavljanje zdravih odnosov. V nasprotnem primeru pa otrok doživlja življenje kot prostor nevarnosti, kjer mora nenehno nadzorovati sebe in druge, da preživi.
Družina kot zdravilno okolje?
Travma se pogosto prenaša iz generacije v generacijo. Starši, ki niso predelali svojih ran, nezavedno prenesejo bolečino na svoje otroke. Vendar pa se ta vzorec lahko prekine. In prav družina je lahko zdravilna, če posamezniki v njej ozavestijo svoje rane, prevzamejo odgovornost zanje in ustvarijo varen prostor – najprej zase, nato za partnerja in nazadnje za otroke.
Gabor Mate: varen prostor omogoča razvoj avtentičnosti
Gabor Mate govori o varnosti kot o pogojih, kjer je otrok:
- slišan in viden v svoji pristnosti,
- sprejet, tudi ko je jezen, prestrašen ali potrt,
- zaščiten pred čustvenim zavračanjem,
- potrjen v svojih čutenjih,
- deležen sočutnega vodenja.
Ko otroku ponudimo takšno okolje, mu damo dovoljenje, da razvije svojo avtentičnost. To pomeni, da ne živi za sprejemanje od zunaj, temveč za povezavo s samim seboj.
Peter Levine: tukaj si varen/-na
Peter Levine izhaja iz telesa. Po njegovi metodi, imenovani Somatsko doživljanje (Somatic Experiencing), je varen prostor tisti, kjer telo ni v stanju stalne aktivacije (boj, beg, zamrznitev). To pomeni:
- umirjen stik,
- regulacijo čustev brez potlačitve ali pretirane eksplozivnosti,
- fizično bližino brez pritiska,
- dovolj prostora za izražanje,
- občutek, da ni treba biti 'v redu', ampak da smemo biti takšni, kot smo.
Starš, ki je telesno in čustveno reguliran ter prisoten, daje otroku signal: tukaj si varen.
Zdravljenje se začne pri sebi
Vsak odrasli, ki si želi ustvariti varno družino, mora najprej prepoznati:
- svoje rane iz otroštva,
- vzorce vedenja, ki jih je podedoval,
- svoje čustvene sprožilce.
S tem, ko se povežemo s svojim telesom (Levine), prepoznamo svoje notranje dialoge (Mate) in si dovolimo občutiti tisto, kar je bilo potlačeno, začnemo ustvarjati varen prostor v sebi. To pomeni, da znamo poskrbeti za svoje meje, sočutno komunicirati in v stiku z drugimi ostati povezani tudi ob konfliktu.
Kako ustvariti varen prostor v partnerstvu?
Partnerski odnos je model, po katerem se otrok uči ljubezni. Varen partnerski odnos pomeni:
- iskreno in spoštljivo komunikacijo,
- medsebojno podpiranje v času stiske,
- sposobnost za refleksijo in učenje,
- prevzemanje odgovornosti za svoja čutenja in dejanja,
- ustvarjanje skupnih meja in varnih rutin.
Ko partnerja skupaj negujeta občutek varnosti, lahko to vzdušje preneseta na otroke.
Kako ustvarimo varen prostor za otroka?
Varen prostor za otroka pomeni:
- poslušati in upoštevati otrokovo mnenje,
- sprejemati njegova čustva brez obsojanja,
- mu omogočiti, da se izrazi,
- mu postavljati jasne, a ljubeče meje,
- se mu iskreno opravičiti, ko naredimo napako.
Otrok, ki doživlja, da so njegovi občutki pomembni, da je slišan in varen, gradi notranjo stabilnost, ki jo nosi v svet.
Kako se vede zdrav starš?
Zdrav starš ne pomeni popolnega starša. Pomeni starša, ki:
- premišlja o svojem vedenju,
- se zna opravičiti,
- daje ljubezen brez pogojev,
- zna poslušati brez sodbe,
- čustveno regulira sebe, da lahko podpira otroka.
Tak starš od otroka ne zahteva popolnosti, temveč ga uči, da je človek vreden ljubezni preprosto zato, ker obstaja.
Ko varnosti ni: nevidne rane otroštva
Travma ni le posledica zlorab. Travmo lahko povzročijo tudi:
- nenehni prepiri staršev,
- občutek, da nisi slišan,
- stalna kritika,
- čustvena zapostavljenost,
- prisila k opravičilu brez razumevanja,
- zanikanje otrokove želje ali potrebe,
- občutek, da si odveč.
Otrok, ki joka vsak večer in sanja o tem, da bi odšel od doma, živi v svetu notranje osamljenosti in nevarnosti. Kasneje se to kaže v:
- anksioznosti,
- depresiji,
- kronični napetosti,
- nezmožnosti oblikovati intimne odnose,
- pretirani prilagodljivosti ali agresiji.
Katerokoli izmed zgornjih doživljanj ali več skupaj je zagotovo globoko boleča izkušnja – in ni 'pretiravanje', ni 'preobčutljivost'.
To je kronično doživljanje nevarnosti, čustvene nestabilnosti in razvrednotenja v odnosu, ki bi moral biti varen. In to vsak dan. Ustavi se. Dojemi to. Zadihaj.In kot otrok si to moral/-a sprejeti kot 'normalno', da si preživel/-a.
Toda telo ni pozabilo. In tvoja današnja čustva, odzivi in odnosi so odmev tistega, kar ni bilo nikoli slišano, razumljeno in zdravljeno.
Kako si lahko pomaga odrasla oseba z ranjenim otroštvom?
Zdravljenje je mogoče. Prvi koraki so:
- priznanje bolečine in razumevanje, da ni bila naša krivda,
- iskanje terapevtske pomoči (somatska terapija, delo z notranjim otrokom, EMDR, somatsko doživljanje),
- razvijanje sočutnega notranjega glasu,
- učenje postavljanja meja,
- ustvarjanje podpornega okolja (prijatelji, skupnosti).
Pomembno je vedeti: bolečina iz otroštva ne določa prihodnosti. V vsakem trenutku lahko začnemo ustvarjati varen prostor zase. To ni lahka pot, je trdo in nenehno delo.
Kako začeti ustvarjati varen prostor zase?
1. Prepoznaj, da si danes odrasel/-la in da lahko izbiraš
Prvi korak je notranji premik iz vloge otroka v nevarnosti v položaj odrasle osebe, ki ima danes moč. To ni nekaj, kar se zgodi z enim uvidom, ampak je vsakodnevna vaja.
Vaja: “Zdaj sem jaz odrasel/-la.”
Vsak dan (ali večkrat na dan) si reci na glas:
“Zdaj sem jaz odrasel/-la. Danes sem jaz tisti/-a, ki izbira, kako me kdo sme obravnavati.”
To je nova notranja mantra, ki izpodriva stari program, da se moraš podrediti, da bi bil/-a varen/-na.
2. Daj veljavo svojim občutkom – brez razlage in opravičevanja
Ena največjih ran iz tvojega otroštva je bila ta, da tvoji občutki niso veljali. Danes moraš biti TI tisti/-a, ki jim da glas in prostor.
Vaja: Čustveni dnevnik
Vsak dan (lahko zvečer) napiši:
Kaj sem danes občutil/-a?
Kdaj sem se počutil/-a ogroženo ali razvrednoteno?
Kdaj sem zanikal/-a svoj notranji glas?
Kdaj sem si želel/-a reči 'ne', pa nisem?
In nato zapiši: “Imam pravico, da čutim to, kar čutim. Moji občutki imajo mesto v tem svetu.”
3. Ustvari notranjega zaščitnika
Ker kot otrok nisi imel/-a nikogar, ki bi te zaščitil, moraš zdaj v sebi zgraditi figuro, ki stoji ob tebi, ko se začneš počutiti kot nekoč: osamljen/-a, prestrašen/-a, razvrednoten/-a.
Vaja: Notranji zaščitnik (po Petru Levinu)
Zapri oči in si predstavljaj:
Kdo bi bil tvoj zaščitnik? Lahko je izmišljena figura, žival, močnejša različica tebe.
Postavi ga ob sebe. Naj stoji med tabo in svetom.
Ko te nekdo poniža ali prestraši, si predstavljaj, da zaščitnik stopi naprej in reče: “Ne. Tega ne boš več prenašal/-a.”
To ni domišljija – to je nova povezava v tvojem živčnem sistemu, ki sporoča: Zdaj si varna/varen.
4. Počasi se uči reči 'ne' – najprej pri majhnih stvareh
V tvoji zgodbi je 'ne' pomenil nevarnost, zavrnitev, kazen. Zato zdaj kot odrasel/-a verjetno še vedno avtomatsko popuščaš, ko bi raje postavil/-a mejo. Zdaj boš začel/-a drugače – po korakih.
Vaja: Mikro 'ne'
Začni s tem, da si dovoliš reči 'ne' pri vsakdanjih malenkostih:
“Ni mi do tega, da bi šla danes na kavo.”
“Ne bi jedel/-a tega, hvala.”
“Ne želim nadaljevati tega pogovora zdaj.”
Tvoje telo se bo morda najprej treslo ali reagiralo z občutkom krivde – to je v redu. Vsak 'ne', ki ga izgovoriš, je opeka v tvojem novem temelju varnosti.
5. Samoregulacija – ko se 'stari film' znova vklopi
Tvoje telo ima zelo verjetno še vedno močne odzive (panika, tresenje, otožnost, jeza), ko se sproži spomin na staro situacijo. To ni 'napaka', ampak stara nevrološka pot, ki jo je treba z nežnostjo prepisovati.
Vaja: 'Tukaj in zdaj' (po Petru Levinu)
Ko začutiš tesnobo, jok ali stisko:
Ozri se okoli sebe in poimenuj tri predmete.
Občuti stopala na tleh.
Položi dlani na srce in trebuh.
Počasi izdihuj. Pri vsakem izdihu si reci: “Zdaj sem varen/-na.”
To telo potrebuje večkrat na dan. Deli, ki so ostali ujeti v otroštvu, se sproščajo počasi, prek tisočerih nežnih signalov varnosti.
Zelo verjetno si skozi življenje nezavedno iskal/-a potrditve, da si vreden/-na – mogoče si preveč dajal/-a, bila vedno razumen/-na, tih/-a ali pa si se nenehno opravičeval/-a. Dovolj je.
6. Začni graditi to, česar nisi imel/-a – po korakih
Ni tvoja krivda, da si bila ranjen/-a. Ampak danes je tvoja pravica – in dolžnost do sebe –, da ustvariš novo realnost. Ne bo popolna. Ne bo enostavna. Ampak bo tvoja. Prava.
Z današnjim dnem se lahko začneš vračati k sebi. Ne kot deklica/deček, ki prosi, da jo/ga končno slišijo. Ampak kot ženska/moški, ki zdaj ve: moji občutki se spoštujejo, moja resnica ima prostor, in jaz sem vreden/-na varnosti – brezpogojno.
Varnost kot darilo in odgovornost
Varnost je temelj vsega. Ko otrok odrašča v varnem okolju, kjer sme biti to, kar je, se razvije v zdravo, empatično in ustvarjalno osebo. Družina je lahko zdravilni krog, če se v njej zavestno ustvarja prostor sprejemanja, sočutja in prisotnosti.
Ob svetovnem dnevu družine ne praznujmo idealov, temveč pripravljenost na iskren pogled vase, odprtost za rast in pogum za spremembo. V tem je resnična moč družine in njen največji potencial.
Preberi še:
- Pomemben odmerek zdravila – si ga vzel?
- Zdrava agresija in jeza: način, kako odfrustrirati frustracijo
inspiracije