Morda veliko razumeš.
Veš, kaj te utruja.
Veš, kje bi bilo dobro postaviti mejo.
Veš, kaj bi bilo bolj skladno s teboj.
Morda celo veš, kaj bi svetovala prijateljici, če bi bila na tvojem mestu.
Pa kljub temu odlašaš.
Ne narediš koraka.
Ne poveš, kar čutiš.
Ne izbereš tega, kar globoko v sebi že dolgo veš.
Ne spremeniš tega, kar te prazni.
In potem se morda obsojaš.
»Zakaj tega ne naredim?«
»Saj vendar razumem.«
»Kaj je narobe z mano?«
»Zakaj še vedno stojim na istem mestu?«
A odlašanje ni vedno znak lenobe, šibkosti ali pomanjkanja volje.
Pogosto je znak, da se v trenutku odločitve ne oglasi samo tvoja modrost.
Oglasijo se tudi strah.
Krivda.
Dvom.
Stari programi.
In notranji glas, ki pravi: »Kaj pa, če bo narobe?«
Razumevanje še ni poravnanost
Razum lahko zelo veliko razume.
Lahko razloži, zakaj se nekaj dogaja.
Lahko prepozna vzorce.
Lahko najde razloge.
Lahko vidi, kaj bi bilo smiselno.
A to še ne pomeni, da si z odločitvijo notranje poravnana.
Lahko veš, da bi bilo dobro postaviti mejo — pa se v tebi oglasi strah, da boš nekoga prizadela.
Lahko veš, da bi bilo dobro izbrati sebe — pa se pojavi krivda.
Lahko veš, da te določena situacija prazni — pa se oglasi stari program, da moraš še malo potrpeti.
Lahko veš, kaj bi bilo prav — pa tvoje telo ob tem zakrči, ker se še ne počuti varno.
Zato ni dovolj, da nekaj samo razumemo.
Potrebujemo globlji stik s seboj.
Stik, v katerem ne poslušamo samo misli, ampak tudi telo, notranje stanje, občutke in dušo.
Zakaj se stari programi oglasijo ravno pred korakom?
Najmočnejši notranji odpor se pogosto pojavi tik pred spremembo.
Zakaj?
Ker sprememba pomeni, da ne bomo več delovale po starem znanem načinu.
Tudi če nas je ta način utrujal, je bil znan.
Tudi če nas je omejeval, nam je dajal občutek predvidljivosti.
Tudi če smo se v njem izgubljale, smo vedele, kako v njem preživeti.
Stari programi pogosto ne želijo našega razvoja.
Želijo znano.
Zato se tik pred korakom lahko oglasijo glasovi:
»Raje počakaj.«
»Ni še pravi čas.«
»Kaj bodo rekli drugi?«
»Morda pretiravaš.«
»Saj ni tako hudo.«
»Najprej moraš imeti vse popolnoma jasno.«
In tako ostanemo tam, kjer smo.
Ne zato, ker ne bi vedele.
Ampak ker se še nismo naučile razlikovati med glasom strahu in globljim glasom duše.
Glas duše ne pritiska
Glas duše ni glas, ki nas sili.
Ne govori:
»Moraš takoj.«
»Če tega ne narediš, si zgrešila.«
»Nisi dovolj dobra.«
»Zdaj je zadnja priložnost.«
To je pogosto glas pritiska, strahu ali stare rane.
Glas duše je drugačen.
Lahko je tih.
A je jasen.
Ne ponižuje.
Ne grozi.
Ne sili.
Prinaša posebno vrsto notranje jasnosti.
Včasih tiho pokaže naslednji korak.
Ne celotne poti.
Samo naslednji korak.
In pogosto je prav to dovolj.
Odlašanje kot povabilo k poslušanju
Kaj če odlašanje ni dokaz, da si šibka?
Kaj če je povabilo, da pogledaš, kaj se v tebi še ni umirilo?
Lahko se vprašaš:
Česa se v resnici bojim?
Koga se bojim razočarati?
Kaj bi se zgodilo, če bi si dovolila izbrati sebe?
Kateri glas me ustavlja — strah, krivda, dolžnost ali notranja resnica?
Kaj bi bil najmanjši naslednji korak, ki je zame zdaj resničen?
Ko si postavimo takšna vprašanja, ne pritiskamo nase.
Začnemo poslušati globlje.
In prav tam se pogosto začne premik.
Ne v sili.
Ne v dokazovanju.
Ampak v notranji poravnanosti.
Ni ti treba imeti vseh odgovorov
Eden od razlogov, zakaj odlašamo, je tudi ta, da čakamo na popolno stanje.
Čakamo, da bomo stoodstotno prepričane.
Da ne bo več strahu.
Da ne bo več dvoma.
Da ne bo več nelagodja.
Da bomo vedele, kako se bo vse izteklo.
A življenje redko deluje tako.
Pogosto se jasnost ne pojavi pred korakom.
Pojavi se med korakom.
Ko se premaknemo.
Ko poskusimo.
Ko si priznamo resnico.
Ko naredimo majhen premik v smeri sebe.
Duša pogosto ne razkrije celotne poti naenkrat.
Pokaže naslednji korak.
In ko ga naredimo, se pokaže naslednji.
Za konec
Če veliko razumeš, pa še vedno odlašaš, se ne vprašaj samo:
»Zakaj tega ne zmorem?«
Vprašaj se tudi:
»Kateri del mene še potrebuje mir, varnost in stik z dušo, da lahko naredim naslednji korak?«
Morda odlašanje ni znak, da je s tabo nekaj narobe.
Morda je znak, da te nekaj v tebi vabi k globljemu poslušanju.
Ne zato, da bi ostala tam, kjer si.
Ampak zato, da bi se premaknila iz pritiska v poravnanost.
Iz strahu v jasnost.
Iz starega programa v stik s svojo dušo.
Če se v tem zapisu prepoznaš in čutiš, da bi želela globlje razumeti stik z dušo ter vračanje k sebi na praktičen način, mi lahko pišeš.
Z veseljem ti odgovorim ali pošljem več informacij.
inspiracije