Zadnjič sem nekje prebrala, da za osebno rast ne zadošča odnos s samim sabo in da za to nujno potrebujemo odnose z drugimi.
Včasih mi je kar težko, ko prebiram podobne članke, iz katerih je razvidno, da ljudje, ki jih pišejo, ne poznajo niti osnov psihologije. Ki stvari razlagajo laično in pavšalno, ne da bi razumeli, kako človeška psiha dejansko deluje. Ki širijo polresnice, ker želijo biti všečni, s tem pa ljudi zavajajo in jim škodujejo. Ki ne upoštevajo dejstva, da se je stvarstvo vseskozi razvijalo in se še vedno razvija, zato mnoga učenja, ki so bila nekoč morda celo prava, danes niso več. Mnogim med njimi pa je glavni cilj, da se z leporečenjem na račun naših stisk in naivnosti finančno okoriščajo, kar je danes žal zelo pogost pojav.
Zakaj je torej v uvodu navedena trditev zavajajoča in kaj je pravzaprav res?
Osebna rast ali destruktivno obnašanje?
Stvarstvo deluje po načelih vzrok-posledica in akcija-reakcija. Naključij ni, ljudje pa zaradi izvirne napake in programa Jaz sem Življenje in Smrt, ki ga v sebi nosimo vsi (če tega uspešno ne popravimo), zaradi napačnih vrednot, po katerih delujemo in zaradi katerih smo prepričani, da z napakami lahko živimo, da smo močnejši od njih in da nam nič ne morejo, dejansko sprejemamo dobro in zlo.
Zlo je zaradi tega, ker te napake nismo uspešno popravili, napaka, ki je ne popravljamo, pa raste, s časom v nas in v stvarstvu raslo na račun dobrega. Tako zaradi zakona privlačnosti, po katerem v vsakem trenutku privlačimo to, kar smo, v svoja življenja pritegujemo dobro in zlo, s časom pa vse bolj zlo. Ker smo sami dobro in zlo, največkrat tega, kaj je za nas dobro in kaj slabo, ne znamo, ne (z)moremo ali nismo sposobni ločiti, zato nas okoliščine, ljudje, odnosi, situacije…, ki jih pritegujemo, lahko res vodijo v osebno rast, kar je za nas seveda dobro, lahko pa nam samo utrjujejo naša negativna prepričanja, negativne vzorce (zlo), kar pa je za nas slabo, saj nas ti vzorci nazadnje lahko vodijo v destruktivno oz. samodestruktivno obnašanje, ki je na koncu lahko celo usodno.
Primer. Denimo, da ste si v otroštvu ljubezen morali ‘prislužiti’ tako, da ste v vsem ustregli drugim, običajno so to pomembni odrasli, največkrat en ali oba starša (pogojevana ljubezen). Ta vzorec ste ponotranjili, zato se (po zakonu privlačnosti) tudi kot odrasla oseba zapletate v podobne odnose.
Ne znate reči NE, ne znate se postaviti po robu, kadar je nekaj v škodo vam samim oz. take situacije niti (več) ne prepoznate. Ne glede na to, kakšno žrtev morate sprejeti in kakšno breme morate nositi, na to pristajate. Delujete iz strahu, da boste določen odnos oz. osebo izgubili, da bo odšla, vas zapustila, kar bi vas utrdilo v prepričanju, da niste dovolj dobri, da niste vredni ljubezni, da vas nihče ne mara.
Tako dejansko drugim dopuščate, da odločajo o tem, kako se boste počutili. V takem stanju se v vas ne izločajo hormoni sreče, kot se ob pravi ljubezni, ampak vas preplavljajo stresni hormoni, ki na vas delujejo negativno. Zato v takem stanju tudi ne morete pravilno presoditi, kaj je za vas dobro in kaj ne. Dejstvo je, da tak odnos ni in ne more biti zdrav. Gre za parazitski odnos, v katerem eden prosperira na račun drugega. In dejansko vas taka situacija vse bolj izčrpava in vam jemlje življenjsko energijo. Tak odnos vam ne omogoča osebne rasti, ampak vas vodi v nasprotno smer. V destrukcijo. Sčasoma se lahko začnete samodestruktivno ali destruktivno tudi obnašati in nazadnje je nekoč to lahko za vas ali za drugega celo usodno (poškodovanja in/ali samopoškodovanja vključno z umorom oz. samomorom). Po drugi strani pa zaradi napačnega prepričanja o sebi niste sposobni (nočete, ne zmorete, ne znate) prepoznati nekoga, ki vas na vašo napako opozarja, da bi jo popravili in si s tem vrnili življenje, ki vam ga ta(k) napačen vzorec jemlje.
Temelj vseh dobrih odnosov je odnos do sebe in s sabo!
Človek je res družabno bitje in zato res potrebuje tudi odnose z drugimi. Vendar pa iz zgornjega primera vidimo, da je za zdrave odnose z drugimi najprej nujno potreben zdrav odnos do sebe in s sabo! Ta dejansko določa tudi vse ostale odnose! Povedano drugače. Odnosi z drugimi in do drugih so odvisni od odnosa do sebe in s sabo!
Če torej želimo osebno rasti in (z)graditi zdrave odnose z drugimi, moramo najprej vzpostaviti zdrav odnos do sebe in s sabo! Pri tem se moramo zavedati, da smo zaradi izvirne napake vsi dobro in zlo, in če želimo pravilno prepoznati vzorce in odnose, ki so za nas dobri in jih ločiti od tistih, ki so za nas slabi, moramo najprej sami postati samo dobro in nič zla. To storimo z afirmacijo Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), s katero svojim možganom naročimo, naj za nas ustvarjajo življenje brez zla. Vendar pa je zlo zaradi izvirne napake, ki dolgo ni bila popravljena, v stvarstvu že zelo prisotno, prisotno pa je tudi v nas. Zato bodo potrebni odgovorno delo na sebi in s sabo, vztrajnost in čas, da bomo zadani cilj tudi dejansko dosegli. In šele takrat, ko bomo vzpostavili zdrav odnos do sebe in s sabo, ko bomo sami postali samo dobro in nič zla, bomo pravilno prepoznali odnose, ki so za nas pozitivni, ki nam omogočajo osebno rast in nas vodijo v življenje, in jih znali ločiti od tistih, ki bi nas vodili v destrukcijo oz. samodestrukcijo. A ne le to. Z zdravim odnosom do sebe in s sabo bomo spremenili tudi svojo energijo in zgodil se bo popoln preobrat, neke vrste čudež! Vse, ki bi vam želeli škodovati, bo namreč energija, ki jo boste sedaj oddajali, odbijala, za razliko od prej, ko ste jih s svojo energijo privlačili, tisti, ki bi vam hoteli škodovali in so že ob vas, pa se bodo bodisi spremenili bodisi bodo pri svojem negativnem početju tako ali drugače onemogočeni. Ali pa bodo celo odšli iz vaših življenj. Po drugi strani pa bodo prišli oz. ostali ob vas tisti, ki vas bodo podpirali v vaši osebni rasti.
Če torej zaključimo. Šele takrat, ko boste vzpostavili zdrav odnos do sebe in s sabo, boste lahko ustvarili tudi zdrave odnose z drugimi. Zato je zdrav odnos do sebe in s sabo dejansko nujni pogoj oz. temelj za osebno rast ter temelj za zdrave odnose z drugimi!
inspiracije