Včasih utrujenost ni samo posledica premalo spanja.
Lahko spiš dovolj ur.
Lahko si vzameš prost dan.
Lahko se trudiš živeti bolj zdravo.
Pa se kljub temu v tebi še vedno pojavlja občutek, da nimaš prave energije.
Ne govorim o običajni utrujenosti po napornem dnevu.
Govorim o tisti globlji utrujenosti, ki je počitek ne napolni zares.
O utrujenosti, ki se vleče in jo čutiš v telesu, v odnosih, v odločitvah, v občutku, da življenje od tebe ves čas nekaj zahteva — ti pa ne veš več, kaj še naj narediš.
Morda se zjutraj zbudiš in že čutiš težo dneva.
Morda te stvari, ki so te nekoč veselile, ne napolnijo več.
Morda navzven še vedno deluješ močna, zanesljiva in “v redu”, znotraj pa čutiš, da nekaj ni več v ravnovesju.
Morda se sprašuješ:
»Zakaj sem tako utrujena, če pa vendar počivam?«
Ko utrujenost ni samo telesna
Seveda je pomembno, da pri dolgotrajni utrujenosti pogledamo tudi fizične vzroke in poskrbimo za telo na konkretni ravni.
A včasih utrujenost ne prihaja samo iz telesa.
Včasih prihaja iz načina, kako živimo mimo sebe.
Iz tega, da predolgo govorimo “da”, čeprav v sebi čutimo “ne”.
Iz tega, da skrbimo za druge, sebe pa vedno znova prestavljamo na kasneje.
Iz tega, da vztrajamo v vlogah, odnosih ali ritmih, ki so od zunaj videti normalni, znotraj pa nas počasi praznijo.
Iz tega, da se prilagajamo, da bi ohranile mir zunaj sebe — medtem ko izgubljamo mir v sebi in od tu tudi zunaj sebe.
Takšna utrujenost ni znak, da je s tabo nekaj narobe.
Pogosto je znak, da si predolgo živela mimo sebe.
Telo pogosto spregovori, ko sebe preslišimo
Telo je zelo iskreno.
Dolgo lahko poskušamo z razumom razložiti, zakaj moramo še malo zdržati.
Še malo potrpeti.
Še malo počakati.
Še malo poskrbeti za druge.
Še malo utišati sebe.
Toda telo pogosto ne more več sodelovati z načinom življenja, ki ni v skladu z nami.
Začne govoriti skozi utrujenost.
Skozi napetost.
Skozi občutek teže.
Skozi nemir.
Skozi pomanjkanje življenjske radosti.
Ne zato, da bi nas kaznovalo.
Ampak zato, da bi nas ustavilo.
Da bi nas povabilo k vprašanju:
»Kje v svojem življenju izgubljam stik s seboj, z resnico?«
Kje je v tem duša?
Ko govorim o duši, ne govorim o nečem oddaljenem ali nedosegljivem.
Govorim o tistem globljem delu človeka, ki pozna našo resnico, smer in notranjo skladnost.
Duša ne govori skozi pritisk.
Ne govori skozi krivdo.
Ne govori skozi glas: “Moraš še bolj stisniti zobe.”
Glas duše je pogosto tih, a jasen.
Včasih se najprej pojavi kot nemir in padec energije.
Kot občutek, da nekaj ni več pravo.
Kot utrujenost od življenja, ki je od zunaj morda videti urejeno, znotraj pa ne hrani več tvoje življenjske moči.
Morda te utrujenost ne vabi samo k več počitka.
Morda te vabi k temu, da ponovno prisluhneš svoji duši, ki pozna resnico, tvojo vlogo in skladno smer.
Utrujenost kot povabilo nazaj k sebi
V našem svetu utrujenost pogosto razumemo kot težavo, ki jo je treba čim prej odstraniti.
Popijemo kavo.
Potisnemo naprej.
Se zamotimo.
Si rečemo, da ni tako hudo.
A če utrujenost nosi sporočilo, potem je ne moremo zares razrešiti samo tako, da jo utišamo.
Potrebno jo je poslušati.
Ne dramatično.
Ne s strahom.
Ne z občutkom krivde.
Ampak nežno, iskreno in zavestno.
Lahko se vprašaš:
- Kje v življenju rečem “da”, čeprav moja duša čuti “ne”?
- Kaj me prazni, ker ni več skladno z mano?
- Kje sem se navadila biti močna, namesto da bi bila iskrena?
- Kaj bi danes naredila drugače, če bi si iskreno prisluhnila?
To niso vprašanja za hitro rešitev.
To niso vprašanja za iskanje krivca.
So vprašanja, ki odpirajo pot nazaj k sebi, k resnici, ki jo pozna duša.
Ni ti treba vsega spremeniti čez noč
Ko začutimo, da ne moremo več živeti po starem, se pogosto pojavi strah.
»Ali to pomeni, da moram vse spremeniti?«
»Ali moram porušiti to, kar sem zgradila?«
»Kaj bodo rekli pomembni drugi?«
»Kaj če ne zmorem?«
A vrnitev k sebi se ne začne nujno z velikimi zunanjimi spremembami.
Pogosto se začne z majhnim notranjim obratom.
S tem, da si končno priznaš, kako si.
S tem, da nehaš preslišati telo.
S tem, da začneš razlikovati med glasom strahu in glasom duše.
S tem, da narediš en iskren korak v smeri sebe.
Duša ne zahteva, da vse razumeš takoj.
Povabi te k naslednjemu koraku, ker je vračanje k sebi proces.
Za konec
Če si utrujena, čeprav dovolj spiš, se ne vprašaj samo:
»Kako naj dobim več energije?«
Vprašaj se tudi:
»Kje se moja energija izgublja, ker ne živim več v skladu s seboj?«
Morda tvoja utrujenost ni dokaz tvoje šibkosti.
Morda je klic.
Klic duše, da se ustaviš, prisluhneš in se začneš vračati k sebi.
Če se v tem zapisu prepoznaš in čutiš, da bi želela globlje razumeti stik z dušo ter vračanje k sebi na praktičen način, mi lahko pišeš.
Z veseljem ti odgovorim ali pošljem več informacij.
