Petra guštin

Zgodba gospe Veronike

7. september 2018    51 ogledov

Nekega dne je prišla v mojo ameriško pisarno Gospa Veronika, urejena dama srednjih let. Čeprav je bila že v svojih štiridesetih, je bila lepota njenega obraza še vedno sijoča. A nekaj jo je težilo. Skoraj v zadregi mi je priznala, da se je oglasila za obisk pri meni kot za zadnjo rešitev svojega problema. Pogledala sem jo v oči. Videla sem, da se še vedno bori v sebi, ali bi spregovorila, ali pa bi morda kar pobegnila. Toda, zadržala se je. Njena želja, da pride stvari do dna, je bila močnejša od strahu pred neznanim. 

Tako mi je povedala svojo zgodbo. Stara je štirideset let in poročena že dvajset let z moškim, ki ga ima neizmerno rada. Skupaj sta si ustvarila lep dom, urejeno življenje. Nobenega dvoma ni, da jo tudi mož ljubi iz vsega srca. Toda, včasih postane nasilen do nje, kar tako, brez razloga. Kasneje mu je zelo žal in se opravičuje brez konca in obljublja, da tega nikoli več ne bo storil. A potem se zgodba ponovi... Sedaj je prišlo vse skupaj tako daleč, da sta tik pred ločitvijo. Ona pa še vedno ne more razumeti, zakaj se mož tako obnaša do nje. Kje tiči vzrok za njegovo nenadno spremembo obnašanja iz ljubečega moša do nasilneža? Sama mu nikoli ni nič takega naredila, da bi jo zaradi tega sovražil. 

Skupaj sta odšla k terapevtu, v upanju, da jima bo to pomagalo rešiti razpadajoči se zakon, a stvari nista mogla priti do dna. Njun odnos se iz dneva v dan slabša in sedaj že skoraj nima več upanja, da bi lahko rešila njun zakon. Potem pa je začela razmišljati, da mogoče ta povezava med njima in nasilna zveza izvira iz preteklosti, ki sega dlje kot sedanje življenje. Tako se je odločila, da bo poizkusila z regresijo v preteklo življenje. To je bilo njeno zadnje upanje.

Po uvodnem pogovoru se je počasi in z lahkoto spustila v globoko stanje sproščenosti, v katerem se je mogoče povezati s spomini in vtisi iz prejšnjih življenj. Regresija se je začela...  Nato je vstopila v preteklo življenje. Prva stvar, ki jo je videla, so bili moški čevlji. To so bili črni, lakirani, svetleči se moški čevlji. Na vprašanje, kdo je sedaj, je odgovorila, da je moški. Ti čevlji so bili njegovi čevlji. Nato se je potovanje nadaljevalo v času čisto malo naprej, do dogodka, ki je skrival odgovor na njeno vprašanje. Sedaj je zagledala žensko, ki jo je prepoznala kot svojo ženo v tistem življenju. Ko pa je pogledala tej ženski v oči, je nenadoma spoznala, da je ta ženska nihče drug kot njen sedanji mož, ista oseba. In nenadoma se je zavedela, da je ona - sedaj v telesu moža te ženske, zavihtela roko nad svojo ženo... začela je ihteti, solze so ji pričele teči po licih in z drhtečim glasom je spravila iz sebe: " I think I am getting my own medicine!" Malo kasneje pa še: " I think that I can forgive him now!"

Spoznanje, da je sama povzročila svoje sedanje trpljenje, je bilo zanjo presunljivo. Solze so ji tekle iz oči, a v globini srca je občutila olajšanje. Končno je prišla stvari do dna. V preteklem življenju je bila skupaj s svojim možem, a vloge so bile zamenjane. Ona je bila mož, in ta mož je bil nasilen do svoje žene. Čeprav je bilo to spoznanje burno, je bilo hkrati osvobajajoče. Morda pa bo sedaj lahko rešila svoj zakon? Ko je odšla iz pisarne, je na njenem obrazu zaigral žarek upanja. Njen korak je postal lahkotnejši. 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...