Andrej Pešec

Življenje je nenehno iskanje ravnotežja

15. januar 2022    246 ogledov

Vsakdo bi moral skozi življenje harmonizirati odnose s sledenjem naslednjim trem smerem: harmoniziranjem odnosa z naravo, z ljudmi in z Bogom (ali drugače, lastno dušo). O naravi je dobro rečeno, da je naša mati. To dejansko tudi je. In če izvorna ženska, mati Zemlja, ni srečna, kako lahko pričakujemo, da bodo srečni tisti, ki so pod njenim okriljem? Vsi smo otroci matere Zemlje, kar pomeni, da ji ni všeč, če se njeni otroci med seboj prepirajo. Kako je mati lahko srečna, če se njeni otroci sovražijo ali, Bog ne daj, želijo drug drugega ubiti? Ljudje pravijo, da lahko, če dolgo cepetate z nogami ob tla in kričite na ljudi okoli sebe, prikličete celo krajevni potres ...

Po vzpostavitvi povezave z naravo bi moral posameznik nadalje vzpostaviti dober odnos z ljudmi. To pomeni, da bi morali rasti v zavedanju sorodstva, ki obstaja med nami, se znebiti podedovane nagnjenosti k sebičnosti. Kako pa pride do nje? Najprej sem maksimalno sebičen, razmišljam samo o sebi. Enostavno me ne zanima nič drugega kot to, kar neposredno vpliva le name. Živim samo zase, čeprav, realno, to ni življenje – to je nekakšna smrt, duhovna koma. Takšno življenje se v ničemer ne razlikuje od smrti. 

Potem začnem skrbeti za vso družino, ne več le zase. Vendar še vedno iz sebičnih motivov. Ugotovim, da je nemogoče biti srečen sam, zato poiščem nekoga s podobnimi pogledi na življenje in skupaj z njo/njim ustvarim sebično srečo. Doseganje sreče, zožene na domači krog, je prav tako oblika sebičnosti, oblika osamljenosti. Življenje zavoljo družine same človeku ne prinese sreče. Pogosto postane celo nesrečnejši, saj sebičnost ne izgine. To spomni na naslednji primer: če prestopnik deluje v zavezništvu z drugim prestopnikom, se resnost kazni za njuno hudodelstvo še poveča. 

Sebično naravnana družina zatorej ni ravno družina, ampak družbeno kriminalna tolpa, ki izvršuje kolektivno kaznivo dejanje. 

Svoje zavedanje bi morali razširiti do mere razumevanja, da je naša družina v resnici cel svet; živeti in delovati bi morali tako, da bo srečnejši ves svet, in ne le mi osebno. Cilj našega dela bi moral biti skrb za druge: namen družine, da si ustvarimo priložnost bolje skrbeti za druge; namen otrok, da jih vzgojimo v ljudi, ki bodo nadalje resnično skrbeli za druge. Skrb za druge je pot napredka. Drevo takšnega življenja raste in doseže srečo, kot bi seglo po nebu in soncu. Če skrbimo le zase, se nekako zarastemo vase, kar ni nič drugega kot tumor, rak duše. Ne razvijemo se kot oseba, ne napredujemo pozitivno – temveč pojémo same sebe. 

Da, družina pomeni zasebno srečo, vendar jo je mogoče doseči le, če je ustvarjena zaradi sodelujočega služenja družbi, za namen razširitve zavesti in duhovnega napredka. 

Družino lahko primerjamo z ognjem. Če sta mož in žena sebična, hitro pokurita vsa drva, ki so na razpolago. Ogenj hitro pogori in ostane le pepel. Takšen ogenj takšen odnos pojé samega sebe. Drva je zato potrebno prinašati domov od zunaj. Mož in žena naj bi tako delovala v dobro drugih ter domov prinašala srečo, ki jo prejmeta v procesu skrbi za druge. Ta zunanja sreča so drva, ki bodo vzdrževala domač ogenj. To je skrivnost družinskega življenja.  

In nenazadnje – poleg skrbi za naravo in ljudi je potrebno skrbeti za lastno dušo. Najti moramo dobro ravnotežje med štirimi vidiki človekovega življenja: fizičnem, družbenem, intelektualnem in duhovnem. 

Vir: iz knjige Moja žena je boginja
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...