Mojca Koprivnikar

Vzgoja otrok - priložnost za osebnostno in duhovno rast

10. maj 2014    307 ogledov

Osebnostna rast, duhovna rast. Zadnje čase zelo popularni dejavnosti. Zakaj pravim „dejavnosti“? Opažam, da mnogim osebnostna in duhovna rast to sta. Pa vendar, da gre za resnično osebnostno in duhovno rast vidimo, ko le-ti postaneta način življenja. Osebnostno in duhovno se lahko širimo v povsem preprostih in vsakdanjih stvareh. Ni potrebno, da hodimo na ekskluzivne meditacije, skačemo od „duhovnega“ učitelja do „guruja“. Duhovna širitev in osebnostni razvoj sta vsak dan pred nami.

 

Še posebno, če ste že starš oz. Ste vpleteni v kakršen koli način vzgoje otroka. Kajti otroci so naši največji učitelji. V dobrem in v slabem. V pozitvnem smislu, kot tudi negativnem. Kdor reče, da je delo z otroci, vzgoja in starševstvo vedno in najbolj čudovito, no, ta si zakriva oči pred resnico ali resnico „kamuflira“, ker se boji, kaj bodo rekli sosedje.

 

Starševstvo in delo z otroci je odlična priložnost za osebnostno in duhovno širitev. Vsi, ki ste starši in vam otroci naredijo vsak dan kakšen siv las, bodite hvaležni, imate odlično okolje za rast. Otroci namreč pritiskajo na vaše podzavestne vzorce, ki jih niste še predelali. Napihnejo jih do takšne mere, da ne veste več, kaj bi pravzaprav naredili, ne s seboj in otrokom. No, če malce potenciram. Dejstvo je, da otroci s svojo energijo in prisotnostjo dvignejo na plano vse naše sence. Velikorat žal ponavljamo napake svojih staršev in svojo zgodbo otroštva tako prenašamo na njih.

 

Odgovornost starša ali bodočega starša je, da prepozna svoje sence in se z njimi nauči upravljati. Sicer lahko zapade v „čustvene filme“, bolečine in travme iz svojega otroštva in jih nevede prelaga na otroka. Ker se ti procesi odvijajo zelo nezavedno in subtilno, je še toliko bolj pomembno, da smo čuječi, se opazujemo in prepoznamo, ko otrok pritisne na kakšen naš gumb. Da je pritisnil na gumb vemo, ko doživimo burnejšo (ali zelo burno) čustveno reakcijo – pobesnimo, smo jezni, žalostni, čutimo krivdo, nemoč...Vse to so naše nepredelane stvari, krama iz otroštva. Seveda so tovrstna čustva del žvljenja in ob določenih trenutkih jih bomo verjetno vedno občutili. A bistvena razlika je v tem, da se ZAVEDAMO, da so čustva, občutki naši in jih tako ne prenašamo na otroka. V kolikor tega zavedanja nimamo in ne prepoznamo svojih čustev, jih prenašamo naprej in otrok jih vsrka v sebe kot del njega in tudi v resnici postanejo del njega. Tako danes še vedno lahko, ob določenih dogodkih in osebah, čutite žalost, jezo, krivdo, ki v resnici ni vaša.

 

Otroci pravzaprav ves čas dvigujejo dogajanje iz globin. Bistveno je, da ste čuječi in se opazujete. Ko ste nekako odmaknjeni od otroka (greste na sprehod, otrok spi, je pri starih starših...) pa si vzamete nekaj časa za sebe in preletite dogajanje. Še posebno pod drobnolged vzamete čustveno burne situacije v povezavi z njim (ki jih je doživel on ali vi ali oba skupaj). Prečutite svoja čustva ob tem, svoje misli, preglejte svoje „filme“, ki ste si jih naredili okoli dogodka...Vse to kot opazovalec in videli boste, kaj je pravzaprav vaše, morda celo ugotovili iz kje prihaja in koliko ste bili stari. To bo pomenilo, da ste na poti, da svoj vzorec, situacijo razrešite in nič več ne bo mučno krojila vašega življenja ali odnosa z otrokom.

 

Vsekakor je biti starš, ki odgovorno vzgaja svojega otroka in odgovornosti za vzgojo ne prelaga na druge – vrtec, šolo, babice in dedke ter hkrati osebnostno in duhovno dela na sebi, naporno. A hkrati se je modro zavedati, da otroku in sebi, s tem podarjate veliko darilo – resnično ljubezen in sprejemanje, ki sta v „sodobni“ družbi velikorat zamenjani in zamaskirani za kompenzacijo kupovanja igrač in drugih materialnih dobrin ter brez postavljanja meja otroku. Prav slednje se, skozi moja opzaovanja in skozi več letne izkušnje pri delu z otroci, kaže kot njabolj pogubna stvar naše družbe.

Vir: http://alkimijasvetlobezaotroke.blog.siol.net
Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...