MojChi, energijski center

Transformacija

2. marec 2011    154 ogledov

Življenje je tokrat zavilo v levo. Na križišču sem sprva malo postala, potem pa me je nekaj sila nenavadnega povleklo po stezici, ki se je vila močno navkreber. Dišala je po obljubi, da me čaka nekaj povsem novega. Da, novega. Ne samo drugačnega. To vem, ker je še sonce zasijalo „na novo“. Vse kar lahko rečem je le, da je lepo biti metulj.

Toda še pred tem je moja cevasta podoba skrivala svojo lepoto. Priznam, da sem tekom življenja precejkrat zamenjala svojo oblekico. Toda za sklepno dejanje v katerem sem si prislužila čudovita krila, polna barvnih odtenkov, sem morala spremeniti svojo notranjost. Morala sem se naučiti videti onkraj. Z zaupanjem sem počasi dojela, da se v mali gosenici skriva mnogo več.

Sedaj obiskujem vse prelepe cvetlice. Čaka me potovanje dolgo kake tri tedne, ki predstavljajo moje celo življenje. A saj čas ni pomemben. Ko pogledaš onkraj znanega, onkraj razumljivega, celo onkraj mogočega, tudi čas postane le relativna odslikava naših omejenih notranjih in zunanjih zaznav. Vse kar ostane v nas zavekomaj, niso spomini na lepe minute ali ure. Ostajajo le neprecenljive izkušnje, ki so cena našega življenja.

Spominjam se, da sem bila na bistveni prelomnici svojega življenja. Tako sem ljubila, tako sem pripadala, da nisem videla odvisnosti, ki me je v odzadju prežemala v celoti. Njene oči so žarele kot cvet sončnic, z duše je prihajala neomajna moč, optimizem. Bila je moj ideal, zgled, moje bistvo. V svojih rokah je držala smerokaz za mojo prihodnost in nekega dne, ko je veter zapihal z vso močjo, je odpihnil tudi moje zatočišče. Vedno sem mislila, da je moje zaklonišče najmočnejša utrdba. Nespremenljiva, stanovitna.

Danes razumem rek: „ Edina stalnica v življenju so spremembe.“ Napis je v začetkih mojega življenja z velikimi črkami bodel v radovedne oči, a ga nisem opazila, kaj šele dojela. Danes vem, da je najlepše tisto, kar se zgodi z namenom, predvsem pa spontano. Spremembe so prišle ne da bi jih slutila, zamajale so mi tla pod nogami, zašibile kolena, pognale strah v oči. Padla sem in se včasih celo pobrala in nato spet klecnila. Srce je bolelo, duša je bila nema. Vpeta v vrtinec čustev nisem opazila, da se spreminjam in iščem sonce, ki bi me obudilo nazaj v življenje.

********************************************************************************

Moj prvi dom je odseval pomirjujočo zeleno barvo, bila sem del narave, a kaj ko vseh lepot nisem znala opaziti. Opazila sem le čarobno veliko sončnico, ki je bila moje upanje, moja radost. Njen objem mi je nudil miren pristan. Njen vitek vrat pa se je nekega dne povesil. Sončnica je žalostno sklonila svojo glavo in me popolnoma nepripravljeno zapustila. Za njo je ostala praznina in nedorečenost. Moj mali listek na sončnici, topel dom ... je izginil. Skoraj hipoma. Ostala sem sama. In bila sem izgubljena. Takrat še nisem razumela, da nosim odgovornost za svoja lastna dejanja, nisem bila sposobna videti Resnice, zato sem le točila solze v potokih in čepela s kupom svojih nog kot še večji kupček nesreče.

„Oh, kam sedaj, zakaj in kdaj?“ sem se spraševala. Kje je moja sončnica, moje toplo zavetje in tisti poznani svet, kjer sem lahko mislila le na svoje požrtije. Prežvekovala sem neprenehoma, zanimal me je le fizičen obstoj. Zdelo se je, kot da sem pod lističem neskončno varna, toda v požrtiji in lastni omejenosti sem pogrizla svoj lasten domek. Zavoljo svojega obstoja in edinega načina, ki sem ga takrat poznala, da „preživim“, sem sama sebi skopala jamo. Moj trebušček je bil sit in poln, duša pa neskončno prazna.

Dnevi so minevali, sreča je polzela skozi prstke mojih nog. Treba je bilo nekaj postoriti, tako naprej ni več šlo. Kljub objokovanju nad lastno usodo sem morala kreniti dalje. Ozrla sem se za obrazom, ki sem ga tako ljubila. Z žalostnim srcem sem se pomaknila naprej. Šla sem iskat nov dom, nov oltar v katerega bom zrla in mu podarjala svojo naklonjenost. Tekom popotovanja pa sem z vsakim trenutkom več dojemala, da bo vsak naslednji oltar, sončen obraz, varen domek, morda nekoč pošel, odmrl, se posušil … In spet bom žalostna in izgubljena.

Varen dom bom torej zgradila drugje, sem sklenila. Znotraj sebe. Vsi vemo, da je eno obljuba, drugo so dejanja. Še bolje, način življenja. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bila pot za katero sem se odločila dolga, preizkušnje na njej pa temeljite.

Če bi v naprej vedela, da se bom podala na to pot, morda takrat na križišču ne bi zavila levo. Na njej ni bilo sočnih listov, ne drugih plodov, ki bi me nahranili. Bila pa so spoznanja. Spogledovala sem se s svojo notranjostjo. Ko je želodček zavijal od lakote sem mu prisluhnila in ga ljubeče tolažila, da bo vse še dobro. Zdelo se je kot da krepim svoje majhno, drobno telesce z neke vrste novo močjo. Pogum me je hranil, upanje me je gnalo naprej. Nisem poznala svojega cilja, nisem ga niti imela. Prežemal pa me je zanesljiv občutek, da moram to pot prehoditi. Podala sem se na neznansko velik hrib, oviro, ki ji na vznožju nisem videla konca. Vrh se je ponosno bleščal v soncu, v meni pa se je rojeval obup, da tega ne zmorem. Vseeno sem kar malo zaletavo in brezglavo krenila na pot svojega življenja.

Vzpon je za tako lepo rejeno gosenico terjal svoje. Zanimivo, toda nekje vmes sem začela ceniti vsak del sebe. Boleče noge sem skrbno negovala in se vsaki posebej zahvalila, da me nosi tako daleč in navkreber. Med potjo sem včasih obujala spomine in ob njih nisem več vila rok in točila solza. Bili so tako lepi, da sem se jim vedno pogosteje nasmihala. V vsej zamaknjenosti se nisem niti zavedala, da moje telo postaja vitko in vzdržljivo. Noge so se utrdile, trupek je postal ubogljiv. Spremenilo pa se je še nekaj. Moje zaznavanje. Velik, neosvojljiv hrib je postajal vedno lahkotnejši podvig. Ozračje se je spremenilo. Nekam čudno lahkotnost je bilo tiste dni čutiti v zraku.

Še en dan več. Sonce je zarezalo s sončnimi žarki skozi gosto meglo. Tam na obronku gozda, tik pod vrhom se je nekaj skrivnostno svetlikalo. Slutila sem, da se bo zgodilo nekaj veličastnega, nekaj za kar sem stopila na to pot. Toda gotovo me do tistega prečudovitega pogleda onkraj čaka še nekaj dni. Ob tej misli je volja upadla, sesedla sem se in obtičala na mestu. Ozrla sem se proti nebu in prvikrat spregovorila s tišino. Zaznavala sem jo kot neopredeljivo podobo, mogočno svetlobo. Na lastno presenečenje sem odprla usta in izdavila: „ Prosim, pomagaj mi. Hodim po poti, za katero ne vem niti kam vodi in če je prava. In zakaj te vprašam? Čemu? Umišljam si, da me tam gori čaka nekaj čarobnega, v resnici pa sem le majhna gosenica, z močnimi „quadricepsi“. Ja, na tem popotovanju sem imela čas, da premislim tudi o svoji muskulaturi, pa ne le o tem. Prišla sem do celičnega nivoja. Vem pa tako malo. Saj ne vem niti tega kam grem in zakaj. Torej, vprašam te, kaj naj naredim? Svetuj mi!“

Tišina je obmolknila. Svetloba je pošla. Skomignila sem z rameni. Razočarana sem sklonila svojo glavo in na kotičku očesa me je zaskelelo. Solzica. Nikakor ne poslednja. Zdrsnila je po obrazu, ko sem se zavedla svoje majhnosti. Tistega dne nisem naredila niti koraka več, samo obsedela sem v tisti gluhi tišini.

Naslednji dan sem že po nekaj korakih stala na križpotju. Ponovno je pisalo že videno: „levo“ in „desno“. Čutila sem, da je pomembno. Čutila sem, da se moram tokrat odločiti in dobro premisliti katero smer bom izbrala. Do vrha vodi le ena pot kajne? Danes sem vstala z levo nogo. Torej sem tudi odšla levo. Nekje vmes pa sem se nasmehnila in si zapela, da bi pot hitreje minila. Še pogosteje sem se ozirala naokoli in se veselo smehljala. Bilo je tako lepo. Kot bi slutila, da moram izkoristiti vsak trenutek, saj morda poslednjič gledam vso to lepoto na ta točno določen način. Vse okrog mene je dišalo, barve neba so se prelivale in zlivale radostne vtise v moje srce.

O ja imate prav, v svoji zamaknjenosti in presunjenosti od vseh lepot, se nisem niti zavedala, kdaj sem prispela na vrh. Spontano sem vpregla svoje noge, splezala na listek, višje, navzgor po steblu … še višje v Njegovo naročje in osupnila. Odstrl se je pogled. Vse je postalo tako jasno. Na razpotju sem izbrala smer levo. Toda lahko bi zavila tudi v desno. Poti so se razdvajale, se križale, povezovale, toda vse so vodile semkaj. Še enkrat več sem se mogla nasmehniti svoji majhnosti, svoji nepopolnosti. V trenutku izbire med smerema sem odločitev smatrala za strašno pomembno. Omejeno znanje mi ni dopuščalo, da bi videla celoto. Priznam pa, da je bila pot lepa. In ni mi žal, da sem jo prehodila. Ničesar ne bi spremenila. Še smeri ne. Morda ob drugi priložnosti krenem po drugi strani, da raziščem nove kotičke tega prelepega sveta.

Nato sem obrnila glavo in zagledala oltar. Zavetje, varnost in toplino. Trojica v meni je zgradila močno utrdbo znotraj. Tiho, a odločno. Grela me je ljubezen do sebe in življenja. Še enkrat več sem resnično ugledala sebe. Vzdihnila sem. Svobodno.

Življenje je tokrat zavilo v levo. Na križišču sem sprva malo postala, potem pa me je nekaj sila nenavadnega povleklo po stezici, ki se je vila močno navkreber. Dišala je po obljubi, da me čaka nekaj povsem novega. Da, novega. Ne samo drugačnega. To vem, ker je še sonce zasijalo „na novo“. Vse kar lahko rečem je le, da je lepo biti metulj.

Toda še pred tem je moja cevasta podoba skrivala svojo lepoto. Priznam, da sem tekom življenja precejkrat zamenjala svojo oblekico. Toda za sklepno dejanje v katerem sem si prislužila čudovita krila, polna barvnih odtenkov, sem morala spremeniti svojo notranjost. Morala sem se naučiti videti onkraj. Z zaupanjem sem počasi dojela, da se v mali gosenici skriva mnogo več.

Sedaj obiskujem vse prelepe cvetlice. Čaka me potovanje dolgo kake tri tedne, ki predstavljajo moje celo življenje. A saj čas ni pomemben. Ko pogledaš onkraj znanega, onkraj razumljivega, celo onkraj mogočega, tudi čas postane le relativna odslikava naših omejenih notranjih in zunanjih zaznav. Vse kar ostane v nas zavekomaj, niso spomini na lepe minute ali ure. Ostajajo le neprecenljive izkušnje, ki so cena našega življenja.

Spominjam se, da sem bila na bistveni prelomnici svojega življenja. Tako sem ljubila, tako sem pripadala, da nisem videla odvisnosti, ki me je v odzadju prežemala v celoti. Njene oči so žarele kot cvet sončnic, z duše je prihajala neomajna moč, optimizem. Bila je moj ideal, zgled, moje bistvo. V svojih rokah je držala smerokaz za mojo prihodnost in nekega dne, ko je veter zapihal z vso močjo, je odpihnil tudi moje zatočišče. Vedno sem mislila, da je moje zaklonišče najmočnejša utrdba. Nespremenljiva, stanovitna.

Danes razumem rek: „ Edina stalnica v življenju so spremembe.“ Napis je v začetkih mojega življenja z velikimi črkami bodel v radovedne oči, a ga nisem opazila, kaj šele dojela. Danes vem, da je najlepše tisto, kar se zgodi z namenom, predvsem pa spontano. Spremembe so prišle ne da bi jih slutila, zamajale so mi tla pod nogami, zašibile kolena, pognale strah v oči. Padla sem in se včasih celo pobrala in nato spet klecnila. Srce je bolelo, duša je bila nema. Vpeta v vrtinec čustev nisem opazila, da se spreminjam in iščem sonce, ki bi me obudilo nazaj v življenje.

 

********************************************************************************

Moj prvi dom je odseval pomirjujočo zeleno barvo, bila sem del narave, a kaj ko vseh lepot nisem znala opaziti. Opazila sem le čarobno veliko sončnico, ki je bila moje upanje, moja radost. Njen objem mi je nudil miren pristan. Njen vitek vrat pa se je nekega dne povesil. Sončnica je žalostno sklonila svojo glavo in me popolnoma nepripravljeno zapustila. Za njo je ostala praznina in nedorečenost. Moj mali listek na sončnici, topel dom ... je izginil. Skoraj hipoma. Ostala sem sama. In bila sem izgubljena. Takrat še nisem razumela, da nosim odgovornost za svoja lastna dejanja, nisem bila sposobna videti Resnice, zato sem le točila solze v potokih in čepela s kupom svojih nog kot še večji kupček nesreče.

„Oh, kam sedaj, zakaj in kdaj?“ sem se spraševala. Kje je moja sončnica, moje toplo zavetje in tisti poznani svet, kjer sem lahko mislila le na svoje požrtije. Prežvekovala sem neprenehoma, zanimal me je le fizičen obstoj. Zdelo se je, kot da sem pod lističem neskončno varna, toda v požrtiji in lastni omejenosti sem pogrizla svoj lasten domek. Zavoljo svojega obstoja in edinega načina, ki sem ga takrat poznala, da „preživim“, sem sama sebi skopala jamo. Moj trebušček je bil sit in poln, duša pa neskončno prazna.

Dnevi so minevali, sreča je polzela skozi prstke mojih nog. Treba je bilo nekaj postoriti, tako naprej ni več šlo. Kljub objokovanju nad lastno usodo sem morala kreniti dalje. Ozrla sem se za obrazom, ki sem ga tako ljubila. Z žalostnim srcem sem se pomaknila naprej. Šla sem iskat nov dom, nov oltar v katerega bom zrla in mu podarjala svojo naklonjenost. Tekom popotovanja pa sem z vsakim trenutkom več dojemala, da bo vsak naslednji oltar, sončen obraz, varen domek, morda nekoč pošel, odmrl, se posušil … In spet bom žalostna in izgubljena.

Varen dom bom torej zgradila drugje, sem sklenila. Znotraj sebe. Vsi vemo, da je eno obljuba, drugo so dejanja. Še bolje, način življenja. Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da je bila pot za katero sem se odločila dolga, preizkušnje na njej pa temeljite.

Če bi v naprej vedela, da se bom podala na to pot, morda takrat na križišču ne bi zavila levo. Na njej ni bilo sočnih listov, ne drugih plodov, ki bi me nahranili. Bila pa so spoznanja. Spogledovala sem se s svojo notranjostjo. Ko je želodček zavijal od lakote sem mu prisluhnila in ga ljubeče tolažila, da bo vse še dobro. Zdelo se je kot da krepim svoje majhno, drobno telesce z neke vrste novo močjo. Pogum me je hranil, upanje me je gnalo naprej. Nisem poznala svojega cilja, nisem ga niti imela. Prežemal pa me je zanesljiv občutek, da moram to pot prehoditi. Podala sem se na neznansko velik hrib, oviro, ki ji na vznožju nisem videla konca. Vrh se je ponosno bleščal v soncu, v meni pa se je rojeval obup, da tega ne zmorem. Vseeno sem kar malo zaletavo in brezglavo krenila na pot svojega življenja.

Vzpon je za tako lepo rejeno gosenico terjal svoje. Zanimivo, toda nekje vmes sem začela ceniti vsak del sebe. Boleče noge sem skrbno negovala in se vsaki posebej zahvalila, da me nosi tako daleč in navkreber. Med potjo sem včasih obujala spomine in ob njih nisem več vila rok in točila solza. Bili so tako lepi, da sem se jim vedno pogosteje nasmihala. V vsej zamaknjenosti se nisem niti zavedala, da moje telo postaja vitko in vzdržljivo. Noge so se utrdile, trupek je postal ubogljiv. Spremenilo pa se je še nekaj. Moje zaznavanje. Velik, neosvojljiv hrib je postajal vedno lahkotnejši podvig. Ozračje se je spremenilo. Nekam čudno lahkotnost je bilo tiste dni čutiti v zraku.

Še en dan več. Sonce je zarezalo s sončnimi žarki skozi gosto meglo. Tam na obronku gozda, tik pod vrhom se je nekaj skrivnostno svetlikalo. Slutila sem, da se bo zgodilo nekaj veličastnega, nekaj za kar sem stopila na to pot. Toda gotovo me do tistega prečudovitega pogleda onkraj čaka še nekaj dni. Ob tej misli je volja upadla, sesedla sem se in obtičala na mestu. Ozrla sem se proti nebu in prvikrat spregovorila s tišino. Zaznavala sem jo kot neopredeljivo podobo, mogočno svetlobo. Na lastno presenečenje sem odprla usta in izdavila: „ Prosim, pomagaj mi. Hodim po poti, za katero ne vem niti kam vodi in če je prava. In zakaj te vprašam? Čemu? Umišljam si, da me tam gori čaka nekaj čarobnega, v resnici pa sem le majhna gosenica, z močnimi „quadricepsi“. Ja, na tem popotovanju sem imela čas, da premislim tudi o svoji muskulaturi, pa ne le o tem. Prišla sem do celičnega nivoja. Vem pa tako malo. Saj ne vem niti tega kam grem in zakaj. Torej, vprašam te, kaj naj naredim? Svetuj mi!“

Tišina je obmolknila. Svetloba je pošla. Skomignila sem z rameni. Razočarana sem sklonila svojo glavo in na kotičku očesa me je zaskelelo. Solzica. Nikakor ne poslednja. Zdrsnila je po obrazu, ko sem se zavedla svoje majhnosti. Tistega dne nisem naredila niti koraka več, samo obsedela sem v tisti gluhi tišini.

Naslednji dan sem že po nekaj korakih stala na križpotju. Ponovno je pisalo že videno: „levo“ in „desno“. Čutila sem, da je pomembno. Čutila sem, da se moram tokrat odločiti in dobro premisliti katero smer bom izbrala. Do vrha vodi le ena pot kajne? Danes sem vstala z levo nogo. Torej sem tudi odšla levo. Nekje vmes pa sem se nasmehnila in si zapela, da bi pot hitreje minila. Še pogosteje sem se ozirala naokoli in se veselo smehljala. Bilo je tako lepo. Kot bi slutila, da moram izkoristiti vsak trenutek, saj morda poslednjič gledam vso to lepoto na ta točno določen način. Vse okrog mene je dišalo, barve neba so se prelivale in zlivale radostne vtise v moje srce.

O ja imate prav, v svoji zamaknjenosti in presunjenosti od vseh lepot, se nisem niti zavedala, kdaj sem prispela na vrh. Spontano sem vpregla svoje noge, splezala na listek, višje, navzgor po steblu … še višje v Njegovo naročje in osupnila. Odstrl se je pogled. Vse je postalo tako jasno. Na razpotju sem izbrala smer levo. Toda lahko bi zavila tudi v desno. Poti so se razdvajale, se križale, povezovale, toda vse so vodile semkaj. Še enkrat več sem se mogla nasmehniti svoji majhnosti, svoji nepopolnosti. V trenutku izbire med smerema sem odločitev smatrala za strašno pomembno. Omejeno znanje mi ni dopuščalo, da bi videla celoto. Priznam pa, da je bila pot lepa. In ni mi žal, da sem jo prehodila. Ničesar ne bi spremenila. Še smeri ne. Morda ob drugi priložnosti krenem po drugi strani, da raziščem nove kotičke tega prelepega sveta.

Nato sem obrnila glavo in zagledala oltar. Zavetje, varnost in toplino. Trojica v meni je zgradila močno utrdbo znotraj. Tiho, a odločno. Grela me je ljubezen do sebe in življenja. Še enkrat več sem resnično ugledala sebe. Vzdihnila sem. Svobodno.

Takrat se je zame začelo novo življenje. Razprla sem krila in poletela.

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...