Mojca Debelak

Meditacija - zanesljiv smerokaz na zemljevidu notranjih cest

21. september 2015    170 ogledov

Boli te križ. Včasih glava. Utrujen si tako ali tako; vsak dan telefoni, služba, družina, odnosi, konflikti, dogovarjanja, nerazumevanja. Malo smeha, tortica za boljše počutje, beg v 'dogajanje', da ne bi sebe v samoti preveč začutil in utegnil razmišljati, kaj se s teboj dogaja. Preslepiš sebe, življenja pa žal ne moreš. Drži, da je življenje polno vsega. In morda se nam zdi naravno, da je tako, da hitimo, zbolimo vsaj enkrat na leto, se počutimo napihnjene, ker smo pojedli malo več, da jokamo, ker je on pogledal drugo, da se počutim samega, čeprav sem z njo … 

 

Potem pridejo tihi dnevi, ko ugotoviš, da ne veš, zakaj živiš, ko ugotoviš, da te mož vara ali pa je doma še manj kot ti. Pride trenutek, ko veš, da bi si rad nekaj želel, pa si prazen. Ves napor si vložil v vzgojo otroka, mulec pa ti hvaležnost pokaže z vpitjem in loputanjem vrat. Toda nekega dne se vse to, kar se ti zdi naravno in normalno, nakopiči in takrat se sesedeš, ne moreš ne nazaj ne naprej. Človek pogosto huje zboli, se čustveno ali mentalno zlomi. Ali pa postane otopel, brez volje, siten, primerja se z drugimi in postane sam sebi odveč. Gotovo to ni življenje, vredno človeka, ki živi zavestno. Vredno človeka, ki govori jasno in resnicoljubno. Če želite, to ni življenje, vredno človeka, ki se ceni in ljubi. 

Vsak od nas ni samo človek, je tudi duša. Hvala bogu, v tem vidim rešitev. Prej ko se z dušo spoprijateljimo, prej ko napravimo zavesten korak vase, prej naše življenje postane nasprotje opisanega. Veste pa, da se je za vse dobro treba tudi potruditi, usmeriti energijo v cilj. Se odločiti: Želim živeti zavestno, polno, radostno. Veliko je namreč že, če razumemo, da je ta cilj na dosegu roke, s tem, da jo moramo iztegniti sami. V tem smislu sama govorim o delu na sebi. Če ne moreš iztegniti roke, si na začetku. Veliko ljudi bi teklo, a ne morejo začeti. Napravili bi spremembo, pa ne vedo, kako, še več, zdi se jim khm … pretežko. Tu pride na vrsto podzavest, moje najljubše področje, ker me zanima prav praksa. Kako naš nezavedni um začini življenje posameznika? Ob vsem, kar že vemo  in to je, da hočemo živeti polno in lepo, želimo si iztegniti roko, seči k cilju –, začimba podzavesti napravi blokado; telo se upira in … kot neposlušna gmota obmiruje. Um išče izgovore. Ego meče polena pod noge. Mine te, da bi sploh še ukrepal in se spreminjal, poskušal. Ja, to je 'poper' podzavesti. Kot bi v tebi prebival demon, ki pritiska na zavoro, ko bi ti rad (s)peljal naprej. 

 

Zgoraj opisani kaos je v resnici zgolj zemljevid notranjih cest. Če je v glavi vse razmetano, če so čustva divja, če živimo podedovane vzorce »imam prav in se ne motim«, »nisem dovolj dober«, »sovražim hinavce« itd., se borimo v sebi. Podobno, kot če greste na dopust, avtomobil je do vrha naložen s počitniško kramo, vi bi pa radi videli na cesto. Ne boste, ne morete. Najprej bo treba pospraviti, pustiti kaj doma, če ste pretiravali. Enako storimo z umom, s podzavestjo. Prenatrpana je in tako ne morete videti svojega poslanstva niti samozavestno voziti po cesti duše. Treba je spregledati, kaj mora oditi. Napraviti je treba prostor. 

 

Vsakič, ko smo s človekom, ki te spomni, da v njem vidiš, kar si sam, je lahko boleče. Jure bo v tej zgodbi služil za zgled. Vživimo se vanj. Recimo … Jure ob nekom dobi občutek, da ni dovolj dober. Leze vase in kar na lepem mu ni jasno, kam se je skril pogumni Jure, ki je bil še poprej popolnoma okej. Z nekom drugim se mora nenehno prepirati in dokazovati, da tudi sam kaj ve – takrat se spremeni v Jureta, ki vse argumentira in dokazuje, pa če ob tem takoj umre. Uh, to res izčrpa. S spet tretjim noče niti tratiti časa, ker zanj meni, da je hinavec. Ob hinavcih ve, da je vreden več, takrat se samozavestni Jure v njem celo čudežno prebudi in prevzame glavno vlogo. Hvala bogu. Ups, spodrsljaj. Samo navidezno je Jure lahko zadovoljen. Ali pa ti, če si mu podoben. Vsi ti ljudje, ki vzbujajo v tebi določene občutke, živijo v tebi in v našem Juretu, ki je očitno lep primer življenjske prakse. Najbolj nevarno je, ko sodiš in vidiš sebe kot manj – ali več – vrednega. 

 

Zemljevid podzavesti tako postane realna avtocesta, po kateri se voziš s starim kolesom. Jasno ti mora postati, da daleč ne boš prišel. Zato se slej ko prej zbudiš in si najdeš pomoč. Najdeš nekoga, ki ti pokaže, kako narisati pregleden zemljevid, naučiš se določiti cilj in za konec še zamenjaš star bicikel s prevoznim sredstvom, ki ustreza kilometrom, ki jih želiš prevoziti v določenem času. Pa saj ste razumeli, kajne? Podzavestno navlako je treba počistiti. Če mislite, da ste v tem izjema, ker ste super in fajn, čestitke, ker ste se zmogli prepričati v to. Vsi drugi pa, ki si priznavamo in se opazujemo, vemo, da to nikomur ne uide. Delo na sebi, bivanje v sebi, čiščenje podstrešja (beri: glave). Ne uide nikomur, če le želi živeti sebe, svoj potencial, globoke in pristne odnose, samouresničenost, čisto radost. Ste med slednjimi? Meditacija bi utegnila biti za začetek dobrodošla 'markacija' na poti do vašega cilja preseganja tistega, za kar ste do danes menili, da je vaša meja. 

 

Pri meditaciji gre za razvijanje čuječnosti. Treba je slišati, da bi lahko potem slišali druge; živali, zakon narave, slišimo lahko svoje še ne izkoriščene potenciale in celo svojo usodo. Gre za slišanje onega, kar je zaznano samo v tišini.

 

Že že, meditacija se sliši v redu, a kako se je lotiti?

Številni pravijo, da meditacija v skupini ni prava meditacija, češ da nisi popolnoma v stiku s samim seboj. S tem se ne morem povsem strinjati, saj bi ob takšnem razmišljanju na neki način to lahko dejali tudi za vadbo joge. Koliko jih začne jogo prakticirati sami, s točke nič oziroma od samega začetka? Kdor prakticira jogo, ve, da je izkušnja vadbe v domači sobi resda drugačna, pa vendar so bili njegovi začetki skoraj zagotovo v skupini, ob poučevanju izkušenega učitelja. Znanja, ki jih dobi na tečaju, seveda potem prenese v zavetje svojega doma. To je tudi namen obiska tečaja. Da prakso osvojiš in ohranjaš, v nadaljevanju pa nadgrajuješ sam, ko imaš že trdne temelje, vzdržljivost in napredovanje pri prakticiranju pa se iz vadbe v vadbo občutno večata.

 

Obstaja seveda tudi druga pot, ki včasih lahko pomeni tudi, da si z izvajanjem nekih tehnik, o katerih si nekoč nekje bral ali si pogledal video, zaradi površnosti ali celo nepravilnega izvajanja narediš več škode kot koristi. Podobno je pri meditaciji. Začetki gotovo niso lahki. Tu prav pride nasvet, napotek. Ne nazadnje tudi občutek, ko imaš priložnost zaznati energijo učitelja in dobiti izkušnjo, ali je ta resnično drugačna, in če je, morda priti do ugotovitve, da je to, kar gre iz njega, verjetno odraz rednega prakticiranja meditacije. Saj veste, ko ste na tečaju joge in gledate pred seboj človeka, ki se zvija kot gumica, se z navdušenjem čudite njegovim manevrom, ko nogo zlahka zaviha za vrat. Običajno je to spodbuda. Še posebej če taisti človek prizna, da je bil še pred kratkim zakrnel, okoren, morda še preobilen.

 

Vse, ki morda že dlje časa razmišljate o meditaciji, a se je nekako ne lotite, pa tudi tiste, ki ste se z njo že srečali, pa vas ni prepričala, vabim, da se mi pridružite v novi sezoni MEDITACIJ. »

 

 

Fotografije: osebni arhiv avtorjev (Petre Sodje,Mojce Debelak, Blaža Pogačarja)

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...