Mojca Debelak

Modri koraki

30. november 2015    307 ogledov

1. Odločitev mora pasti

 

Na terapiji par, ki si je zmožen priznati, da živi predolgo t. i. imenovani boleči molk, najprej sklene preprosto odločitev: biti iskren. Resnično pozabljamo, da so se možgani sposobni odločiti (gre za dovršni glagol, ki ponazarja, da ko se za nekaj odločimo, za tem stojimo). Poti nazaj ni, gre za obljubo sebi in partnerju, ki ne temelji na krivdi, ampak na volji, da bomo usmerili energijo uma, telesa in srca k rešitvi. Če mislimo z odločitvijo resno – da se bomo odslej iskreno potrudili in povedali, kar čutimo, delili svoje misli, izrazili mnenje – bo ta odločitev vplivala na podzavest. Vemo, da je podzavest skrinja vsega, kar potlačimo. Če torej začnemo zavestno odločno vleči iz skrinje nezavednega vso nabrano tegobo, jezo, zamere, se sprosti močan mehanizem. Ta nas vodi k osvoboditvi. Ta občutek poznamo vsi: ko se v nas nabira, kopiči, takoj ko priznamo, pa smo lažji za 'tisoč ton'.

 

2. Iskrena samoanaliza

 

Slovenci smo po terapevtskih izkušnjah sodeč zelo jezni v sebi, tudi zabrusiti znamo nekaj krepkih nazaj. Potem predemo v kakšnem kotu, zadovoljni, ker nam je monolog uspel. Včasih v partnerstvu in še s kom sofisticirano, z eleganco, vzvišeno in kar se da intelektualno prisolimo nekaj modrih njemu ali njej, ker on oziroma ona seveda stvari ne razume tako dobro kot mi. Če ni odziva, se naslednjič ne potrudimo niti do te mere. S tem je za nas zgodba končana. Toda kdor je resnično moder, partnerja vedno in izključno vidi kot sebi enakega. Vsakega človeka, s katerim komunicira, motri z vidika samoopazovanja.

 

Podobni smo si. Tako zelo, da smo raje jezni, kot da bi si to priznali. A prav tu se ljudje z 'razvitimi' socialnimi veščinami razlikujejo od tistih, ki porabijo na tone energije, da bi druge 'spravili v red'. Iz monologa je treba presedlati na dialog.

 

To zmoremo, ko resnično dojamemo, da ne bijemo boja s partnerjem, ampak ga bijemo sami s seboj.Z delčki sebe, ki jih nismo sposobni sprejeti, ljubiti. Zato – takoj po kakovostni samoanalizi – le priznajte drugim, da vam niso všeč, da vam gredo na živce, a samo zato, ker ste vi v fazi, ko se šele učite sprejeti lastne sence. 

 

3. Slišim te

 

Poslušamo bolj selektivno, nepozorno. Hitro skočimo v besedo, malo popametujemo, se čudimo, negiramo, zgroženi obnemimo ... S tem sogovornika ne slišimo, saj smo v lastni zgodbi, ki živi v naši glavi sočasno. Polna glava lastnih misli ne zmore slišati zares.

 

Opazujte se.Ko sogovornik govori, hkrati sami v svoji glavi vzporedno predvajamo svoj film. Vse projiciramo nase; kaj nam je zanimivo in kaj ne, kaj bi moral narediti sogovornik in česa ne, da je 'tam pa tam' res neumno odreagiral ali da je strašansko dolgočasen. Morda je celo res. Toda empatično poslušanje pomeni, da zmoremo pogledati skozi očala drugega brez istovetenja z njim. Z iskrenim zanimanjem, da bi v govorniku spoznali nekaj morda sebi popolnoma nasprotnega. Biti za hip v njegovi ali njeni koži ne pomeni, da jokaš, se smeješ z njim, niti da ga do obisti razumeš. Gre bolj za to, da kot raziskovalec raziskuješ neznano področje;  človeka, ki ga poslušaš, vidiš kot skupek edinstvenih pogledov, misli in odzivanj. Kot bi opazoval drugo bitje, kako opisuje naravo, kaj ima to bitje rado, česa se boji in zakaj. Ko si odprt za učenje, slišiš, ker vklopiš vse čute. Zanima te njegov svet. Ne hitiš ga popravljati, v ozadju ne analiziraš, se ne odzivaš čustveno, ampak navdušeno odkrivaš. Gre za opazovanje človeka kot unikata, čudenje temu lepemu stvarjenju, ki deluje na čisto svojstven način. In morda je tudi njegov pravi, dovoljen, pravilen ...  Ko to spoznamo, ga lahko šele slišimo. Slišati pomeni priznati mu njegova čustva in jih ne popravljati. Pomeni dopustiti mu, da razume, čuti in vidi popolnoma drugače kot morda mi, vendar nas to lahko obogati, in ne odtuji. Ko ljudem pustiš, da doživljajo, mislijo, jedo, molijo, spijo, hodijo – na unikaten in svoj način – jim daš varen prostor. Ob tebi so končno lahko to, kar so. Ko nisi obremenjen s seboj, slišiš. Ko se vpletaš v drugega, ko ga motriš omejeno s fizičnim očesom in vsem naučenim, skozi zabetonirana prepričanja, postaneš gluh za intuitivne zaznave, ki sicer ponujajo tisočere možnosti in spodbujajo prav to – raznolikost med nami.

 

4.  Možgani v popravilu

 

Sodoben človek je nepovezan s seboj. Posledično tudi z drugimi. Da bi se lahko povezal s seboj, se mora najprej povezati z drugimi. Na začetku pompozni hormoni sreče – endorfini – poskrbijo, da med dvema kemija steče. Tako je lažje sprejeti sebi drugačnega pa še Darwin je zadovoljen, saj s tem poskrbimo za preživetje vrste. In vendar na duhovni ravni človek v resnici išče povezavo s seboj. Redki pri sebi zares ljubijo lastnosti, ki so jih njihovi starši v otroštvu na primer kritizirali. V partnerstvu ponavljamo primarno zgodbo. Kot bi nosili ponošene obleke prednikov. Nočemo jih. A se kar na lepem zgodi, da se ona dere nanj, ker jo moti isto, kar je motilo njeno mamo pri svojem možu. Takrat se je treba ustaviti in si reči: »Kaj delam? Zakaj me ta lastnost tako moti?« Sem jezna na partnerja, ker mislim, da je len, sama pri sebi pa lenobe ne prenesem, ker mi je mama vedno govorila, da je lenoba nedovoljena? Aha, spet gre zame, ne za partnerja.« To je pomembno spoznanje.

 

Ko spoznamo tovrstne povezave, se med možganskimi celicami tvorijo nove sinapse oziroma povezave in podzavest se preoblikuje skozi ozaveščanje. Možgani se spreminjamo, če jim damo možnost, da skozi spoznanja in nova odzivanja utrdijo nove poti med nevroni, kar pomeni: nov način našega dojemanja in odzivanja na iste stvari.

 

5. Konsenz je vedno mogoč

 

Da, to v resnici drži. Dva posameznika, danes kot pes in mačka, že jutri drug drugemu najboljša sogovornika in poslušalca. Kako? Lastni prag je zdaj že pometen z zavedanjem zgoraj naštetega. To je pot, ki vodi do konsenza v odnosu. Priznajmo si, da je vsak v resnici malo čuden v očeh drugih. Kar je nekomu normalno, je drugemu nenavadno. Dopustimo si čudaštvo. Priznajmo si, da smo tudi sami čudni, včasih celo sami sebi! Ona bi imela zlate ribice, on kače. Pa kaj. Oboje je možno, če sprejmemo dejstvo, da ne iščemo 'dobrega' partnerja, ne iščemo takega, ki bi imel zlate ribice kot mi. Iščemo pot, da bomo sami dober partner, dober sogovornik, poslušalec.

 

Z vidika evolucije, razvijanja, je to, kar je nam všeč, kar sprejemamo z lahkoto, že osvojeno znanje. Zakaj? Če je partner neredoljuben, ker si tudi sam, in si s tem globoko pomirjen, te njegova lastnost ne bo ujezila. Na omenjenem področju si torej neko lastnost že sprejel kot dano, kot del vsesplošnega človekovega značaja (vsi smo kdaj neredoljubni). Cilj je namreč, da pojavni svet sprejmeš nevtralno, zgolj kot dejstvo. Ko ti človeške lastnosti ne vzbujajo odpora ali pretirane potrebe, da jih poveličuješ, je lekcija opravljena. Tako se mora vsak od nas soočiti s paleto lastnosti, čustev, odzivanj, ki jih moramo dojeti kot nevtralno dejstvo, da obstajajo. Ko si v harmoniji, te nobena lastnost ne ogroža, z vsako si pomirjen, zato jo dopuščaš kot sprejemljivo. Hkrati nobene lastnosti ne živiš skrajno, saj težiš k ravnovesju; živeti vsega po malem. Če se človek tega resnično zave, se v njem spontano zgodi preobrat v notranjem svetu. Takšen človek si dopusti odpirati sebe novemu. Takrat širi obzorja.

 

Morda šele ko začutimo bijte, ki nam je bilo tuje, spoznamo, da je tudi kača v tem primeru lepa žival. Vredna sebe, vredna življenja. Tudi ona se boji, je lačna, išče svoj plen, toda tudi ona hkrati kaže znake naklonjenosti in varnosti. Ne moreš nekega bitja sovražiti samo zato, ker ti sam nisi pomirjen z njim, ker ti sam gojiš čustva, ki ti jih ni uspelo razvozlati in te ženejo k agresiji. Enako je z ljudmi. Izločimo druge, ker nismo prerasli odpora, ki ga vzbujajo v nas zaradi nas samih.

 

Konsenz v odnosu je mogoč, ko postanemo sami sebi dober partner. Ko prerastemo odpor do senčnih likov sebe. Ko se zmoremo iskreno pogovoriti s seboj. Takrat tudi drugim damo priložnost.

 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...