Holistični center Rasika, holistična akademija, celostna psihosomatika, Osho meditacija, ajurveda, joga, notranji sodnik

Psihosomatska čuječnost in osebna preobrazba

21. december 2015    345 ogledov

Naše telo nam nenehno pošilja informacije, ki so povezane s prizavestnimi in podzavestnimi deli našega uma. Brez ustreznega treninga psihosomatske čuječnosti te informacije radi prezremo, saj imamo veliko 'pomembnejših opravkov', ki nam jih narekuje naš zavestni um. A vendar je za telesno, duševno in duhovno zdravje pomembno tudi, da se naučimo ponovno povezati se s svojim telesom in prepoznati energije, ki bolj ali manj neovirano tečejo skozenj, in občutke, ki ob tem nastajajo.

Večina ljudi se zaveda svojega telesa le takrat, kadar jih boli kakšen del, in le redki posamezniki se zavedajo svojega telesa kot celote, svojih občutkov in njihovega globljega pomena. Zdravniki sami danes govorijo, da je več kot polovica bolezni psihosomatskega vzroka, in v energetski medicini vemo, da se bolezen začne razvijati v umu osebe veliko prej, preden se manifestira v telesu. Tudi zdravniki danes priporočajo meditacijo za številne sodobne bolezni in priznavajo, da so notranji mir, uglašenost in izpolnitev bistveni za dobro delovanje vseh življenjskih funkcij, med njimi seveda tudi imunsko obrambnega odziva telesa.

Osnovna meditacija, ki jo predlagam vsem udeležencem, je psihosomatska čuječnost, ki je obenem izredno preprosta in težavna praksa, saj gre za urjenje budne pozornosti tukaj in zdaj. Vadimo jo s pomočjo pozornosti na dihanje, ki se postopoma razširi na telesne občutke, energije, doživljanja, misli in ideje, ki se nenehno porajajo znotraj nas in jih običajno sploh ne zaznamo.

In kolikor je psihosomatska čuječnost preprosta, je obenem izredno težavna, saj zahteva usmerjeno pozornost navznoter, nase, na svoje notranje doživljanje, od katerega večinoma bežimo; bežimo iz sebe, da bi našli tisto, kar nam manjka, saj sta praznina in bolečina znotraj nas prevelik zalogaj za naš pomembni ranjeni ego. Zato trening psihosomatske čuječnosti, čeprav gre za 'preprosto' usmerjeno pozornost na dihanje, zahteva zaupanja vrednega učitelja, ki nam bo pomagal premagati lastne odpore in obrambne mehanizme, in mojstra, ki je prehodil svojo pot in nas bo vodil skozi labirint lastne duševnosti, v katerem bomo naleteli na številne neslutene individualne in kolektivne skrivnosti, tabuje, pa tudi tista neposredna spoznanja in primarna znanja o sebi in svetu, ki so plod naše globlje, duhovne inteligence.

Pravilno prepoznavanje in razumevanje notranjega, duševnega dogajanja s pomočjo psihosomatske čuječnosti nam tako omogoča preprečiti številne bolezni, ki so posledica nepravilnega načina življenja, čustvovanja, razmišljanja in vedenja, a vendar je psihosomatska čuječnost ali 'psihosomatska vipassana' veliko več kot zdravljenje telesa  – gre za zdravljenje duše, ki zacveti ob spoznanju sebe in svoje resnične narave! Namen te prakse je, da postane vsakodnevno in neprekinjeno zavedanje Sebe, ki temelji na zavedanju življenjskega diha, vitalnih energij in misli, s katerimi usmerjamo svoj življenjski tok. Pravilno prepoznavanje in pravilno razumevanje energij v telesu, čustvenih nabojev, barv ter odtenkov kot tudi misli, ki nas usmerjajo stran ali proti sebi, postane tako neizčrpen vir podatkov o Sebi, ki niso posledica naučenih in vsiljenih dogem ali tehnik, ampak predstavljajo spontani ples energije in informacij, medigro telesa in uma, ki odraža globino naše duše in Sebe.

Na poti spoznavanja sebe in še preden se lahko potopimo v neizmerne globine, ki nam jih odkriva notranji svet mikrokozmosa, neizogibno naletimo na podzavestne obrambe, ki nam na vse mogoče načine preprečujejo, da bi prišli v zavestni stik s tistimi deli naše osebnosti in duševnosti, ki smo jih razvili ali zanemarili zato, da smo lahko 'stisnili zobe', 'pogoltnili grenkobo', pozabili na svoje občutke oziroma se tako ali drugače prebili do boljših dni. Večina ljudi se bo zaustavila že pri tej prvi preizkušnji in predvsem tisti, ki zase govorijo, da jim v življenju nič ne manjka, nikakor ne bodo mogli razumeti, zakaj bi bilo treba odpirati tiste spomine in občutke, ki niso prijetni. In večina ljudi danes razmišlja tako – vsi bi radi neznansko uživali, vendar je dandanašnji užitek hiter, minljiv, pokvarljiv, nevrotičen in ne daje prave zadovoljitve. Nima nobene zveze z notranjo ekstazo, po kateri hrepeni duša. Ekstaza duše izvira iz radosti spoznanja Sebe, avtentičnega jaza, ki doživlja in izkuša skrivnost življenja in nima nobenega vrednostnega predznaka.

Na poti k Sebi se neizogibno zgodi, da naletimo na obrambe in odpore, ki jih lahko premagamo samo z močno voljo in željo po spoznanju. Ko se blokade pozabljenih in potlačenih čustev začnejo odpirati, se začnejo v telesu dogajati spremembe, ki nas lahko presenetijo in se zdijo včasih zelo neverjetne – spremembe v občutenju treh glavnih psihosomatskih centrov: trebuha, srca in glave. Lahko se zgodi, da sklepi v telesu nenadoma zavzamejo drugačen položaj od tistega, ki smo ga bili vajeni vrsto let; kronične napetosti v mišicah in membranah, ki onemogočajo prost pretok snovi in informacij v telesu, začnejo popuščati in na dan pridejo občutki, telesna drža, čustva in tudi vedenjski izrazi, ki so bili pred tem potlačeni oz. zakriti z dobro strukturirano masko, ki je npr. držala trebuh navznoter in ramena navzven – a je bila naučena struktura in nas je zato bolj ločevala od samih sebe, kot povezovala. Število receptorjev za določene nevrotransmiterje in nevropeptide, ki so bili do tedaj blokirani, se poveča in ti začnejo krožiti v telesu.

Ko zares ozavestimo informacijo in energijo, ki je bila blokirana in jo zavestno sprostimo v procesu dela na sebi, se začne proces psihosomatskega samozdravljenja. Običajno to čutimo kot 'čudne', do tedaj nam nepoznane občutke v telesu. To pomeni, da se je začel konkreten proces energetskega prestrukturiranja na duševni in na telesni ravni. Čutenje sebe se je končno odmrznilo in zdaj ni več poti nazaj. Ni več dvomov, da smo na pravi poti, ni več uma s svojimi obrambnimi mehanizmi, ki bi lahko premagal našo resnično voljo!

Gre za velik preobrat v procesu dela na sebi, ki zaznamuje velik trenutek, ko smo se sposobni toliko prepustiti in zaupati svojemu telesu in občutkom, da jim dovolimo, da vodijo cel proces in pri tem ohranimo položaj zavestnega opazovalca, ki s svojo pozornostjo, zavedanjem in psihosomatsko čuječnostjo ohranja stik tudi s tistimi deli, ki so nam pred tem bili nesprejemljivi. Pomembno je seveda, da jih znamo sprejeti brez obsojanja, brez potrebe, da bi se morali takoj popravljati in uravnati tako, da bomo videti 'okej'. Sprejeti tiste dele sebe in energijo, ki smo jo odmaknili iz svojega zavestnega življenja in zaceliti, polizati stare rane, ki nas še vedno bolijo. 

Velikokrat se ljudje, ki nimajo ustreznega psihosomatskega treninga in niso postali prijatelji s svojim telesom in občutki, ustrašijo, ko se začne dogajati ta proces, saj so fizične spremembe zelo konkretne, pojavi pa se tudi bolečina duše, ki jo brez obrambnih mehanizmov uma čutimo tudi na telesnem nivoju. Poleg močne volje in želje potrebujemo tudi konkreten trening, ki nam bo odprl zavedanje Sebe in omogočil, da povežemo jasne in konkretne telesne občutke s svojim notranjim doživljanjem in potlačenimi vsebinami – niti v sanjah si ne moremo predstavljati, da bi lahko negativna ali pozitivna čustva, ki jih nismo do konca izživeli, izrazili, doživeli …, lahko povzročala tako konkretne telesne občutke, ki jih velikokrat doživljamo zelo neprijetno – od bolečine naprej. Vendar je res.

Bolečina duše ni nekaj nadrealnega, ampak zelo konkretna zadeva – in ljudje večinoma izberemo navidezno lažjo pot, ki prinese v naše življenje zmedo in nejasnost – preprosto odstranimo neprijetne občutke iz zavestnega doživljanja. V glavnem smo se vsi navadili blokirati oz. tlačiti te neprijetne občutke, pravzaprav se jim vse življenje izogibamo, in to naj bi bil celo temeljni mehanizem, na katerem se je razvila naša patriarhalna civilizacija (tako pravijo Freud, Hegel in še marsikdo). Vendar pa bolj ko se izogibamo zavedanju, da smo tudi ranljivi in še posebej ranljivi v medosebnih odnosih, vedno bolj smo oddaljeni od spoznanja Sebe in spoznanja resnice. Vedno bolj smo oddaljeni od življenja v svetlobi in resnici, po katerem nezavedno hrepenimo, in izgubljeni v svetu laži, mask in pretvarjanja. Vredno razmisleka! 

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...