Mojca Debelak

Tegobe - veliki učitelji

18. januar 2016    333 ogledov

Iz majhnega zraste veliko. Deklica Pia je z velikimi očki gledala svoj največji zaklad: mamo. Njen vonj je poseben, njeno srce edini glasbeni ritem, ki pomirja in daje občutek varnosti. Pia je stara sedem let. Ponoči ne more spati, ker se boji. Sram jo je, ker mokri svojo posteljo. Čuti, da to ni prav, da je z njo nekaj narobe. 

 

Zbegana starša, ki deklici ponujata varen pristan, se čudita, zakaj se te težave dogajajo že več let. Zdi se jima, da je težava prišla od zunaj kot kakšen virus, ki ga stakneš na obisku. Kljub različnim poskusom jima ni uspelo Pii dati občutka, da je že velika punca in da ju več ne potrebuje, da bi zaspala. 

 

Starša, ki sta mukoma sezidala 'štalco' in zanjo žrtvovala ogromno, težko slišita 'kritiko', da otrok ne zmore spati sam, ker se odgovor skriva v družinski dinamiki. V odnosu med mamo in očetom. Njuna čustva se odslikavajo na otrokovi dojemljivi radarski kontroli razpoloženj. Čeprav je Pijina mama že velika, se kot otrok brani razkritja svojih čustev. Ona je vendar dobra mama, za otroka bi dala popolnoma vse. Ima dobro službo, plačo, velika pričakovanja, hkrati pa je ljubeča, dišeča in sočutna. Ta popolnost se kaže povsod, razen za štirimi stenami, ko se utrujena zgrudi na kavč. Pridejo trenutki, ko ustnice zavibrirajo v strahu: „Ne zmorem več.“ 

 

Sigmun Freud je trdil, da obstajajo tri pomembne podrobnosti med osebnostnimi lastnostmi in simptomi duševnih bolezni. 

  1. Oboji izhajajo iz izkušenj v otroštvu.
  2. Oboji so posledica nezavednih psihičnih sil.
  3. Na oboje vpliva obvladovanje tesnobe in napetosti. 

 

Te podrobnosti navajam zgolj kot zanimiv pristop k zavedanju, da je človek celostno bitje. Po nas tolče kladivo preteklosti. Zaradi bolečin uberemo pot, ki je velikokrat v nasprotju z našimi pristnimi željami, in nekje vmes številni pozabijo na to, da je kladivo treba ustaviti. Nezavedno nas spremlja, res pa je, da ne sme biti izgovor, da svojega delovanja ne poskusimo nadgraditi. 

 

Smiselno se je torej ustaviti v trenutku. Vsaka velika osebnost se mora na določeni točki samorazvoja vprašati: kdo sem, kako živim in kaj lahko storim, da v sebi najdem ravnovesje. 

Tudi Pijina mama je čudovita ženska, le da se tega v resnici ni najbolje zavedala. Vse tiste težnje po popolni mami so bila samo prizadevanja, s katerimi bi možu, tašči, bratu ... pokazala, da je sposobna, da ima vse pod nadzorom. Napetosti sploh ni izražala, ker so jo že kot deklico naučili, da kaj takega ni primerno. Vse je zadrževala v sebi. Mož pa je v sebi nosil strah pred tem, da bi izgubil idilično podobo domačega ognjišča. Z njim se ni soočil, zbežal je v delo. Pijina starša sta zadovoljila vse materialne potrebe majhne deklice, pozabljala pa sta nase, na medsebojen odnos, ki je bil napet, tesnoben. 

 

In ne boste verjeli, tu se začne zgodba o fenomenu intuicije. Šesti čut imamo vsi, toda zaradi sodb in dvomov ga ne upoštevamo. Pia pa je dobro vedela. V njenem malem svetu je njena duša, njeno nezavedno, odreagirala tako, da je povezala očeta in mamo. Skrb zanjo ju je zbliževala. Njena bojazljiva narava je starša počasi vodila na pot, kjer sta se začela soočati tudi s seboj. Spoznala sta lastne strahove, ki jih je deklica odslikavala, prepoznala sta, da ju je blišč varljive varnosti razdružil. Dosegla sta bistvene cilje, ki so ju povezali že, ko sta se zaljubila. Služba, dom, otrok. Sanje številnih, kajne? In potem bomo srečni. Toda ta zgodba nas uči nečesa globljega, zgovorno nakazuje, da sta v življenju bistvena odnos in zavedanje vsega, kar smo, kar nas obdaja. Brez tega je življenje le vlak, ki brzi mimo. Čudovite pokrajine v resnici nikoli ne opazimo. 

 

Ko se je mama skozi meditativne tehnike in hipnoterapije naučila umiriti, se je začela pravilno odzivati na stresne situacije, skrbi in strahove. Ozavestila je tesnobo in otroku podarila največji dar – mir. Pia je k počitku odšla sama in mirno zaspala. Postelja ni bila mokra in čudni tesnobni občutki so izplahneli skoraj kot po čudežu. A čudeža v resnici ni bilo. Zgolj trdo delo na sebi in zaupanje v proces transformacije skozi terapije. 

 

Otroci so naše največje bogastvo. Naša prihodnost. Lahko jih učimo o miru, a če tega ne doživljajo doma, so besede zaman. Lahko jim pridigamo o morali, a če smo razcepljeni sami znotraj sebe, ne bo zaleglo. Z lahkoto jim šepetamo o ljubezni, a če je ne čutijo med staršema, besede izzvenijo.

 

V zadnjem času smo priča rojstvom novodobnih otrok, ki jim dodeljujemo etiketi indigo in kristalni otroci. Gre za male junake, ki so neverjetno senzibilni, občutljivi. Energije so veliko bolj realen del njih kot v svetu odraslih. Z lahkoto berejo občutke, misli. Žal pa majceni korenjaki in junakinje ne vedo, kaj početi s kupom mentalnega balasta. Nagonsko jih njihova naravna odzivnost vodi, da s svojimi boleznimi, težavami in stiskami stremijo k ravnovesju. Tegobe so zato veliki učitelji. Z njihovo pomočjo in pravilnim razumevanjem imamo možnost, da spoznamo, na katerem področju smo skrenili s poti. 

 

Dragi starši, bodite odprti. Napredujte od znanega k neznanemu. Zorenje ni vedno lahko. A tu gre pravzaprav za vprašanje: je smiselno vztrajati pri starem delovanju, pri neskončnih bojih, strahovih? 

 

Ali pa je vredneje živeti, zares živeti?

 

Vir fotografije: Osebni arhiv Mojce Debelak in Blaža Pogačarja

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...