Ksenija Krevs

Prva pomoč: ko vas otrok ne sliši

29. marec 2016    384 ogledov

Starši smo pogosto zgroženi, razočarani ali pa že kar utrujeni od vedno istih ponavljanj, ko vidimo, kako naš otrok preprosto ne sliši. S tem mislim predvsem na izpolnjevanje preprostih navodil in prošenj.

Zdi se, da nas otrok namenoma presliši, ob čemer se različno odzivamo, odvisno od situacije in naših (ne)mirnih živcev.

Če starši želimo, da nas otrok posluša, moramo upoštevati tri osnovne dejavnike:

  • starost otroka (ne uporabljamo enakega načina za malčka kot za najstnika),

  • pomembnost vsebine za otroka (kako jo on doživlja),

  • ton, s katerim nekaj povemo.

Majhen otrok ne razume še vseh besed, zato je zanj lažje, če uporabljate zelo jasne in preproste stavke. Kljub temu pa zelo dobro sliši vaš ton glasu. Zato imate tu največ možnosti, da povečate svoj vpliv. Govorite nežno, a odločno. Vaš ton naj sporoča: to je pomembno tako zame kot zate in želim, da upoštevaš, kar ti govorim. Otroci iz vašega tona zaznajo, kako resno je, in se temu primerno odzovejo.

Otroci se odzivajo na ljubezen veliko bolj kot na besede. Tudi sama priznam, da je to velikokrat resnično težko, a se moramo odrasli naučiti, kako hitro prepoznati, kaj je pravi razlog, da otrok ne sliši.

Preverite sami pri sebi:

  • ali resnično ni slišal, ker je tako močno zatopljen v igro oz. je okolje prehrupno,

  • ali noče slišati, ker mu vsebina ne diši (npr. pojdi si umit roke),

  • ali noče slišati, ker že ve, da bo tako dobil vašo pozornost (takšno ali drugačno, da je le pozornost).


V vsakem od teh primerov se lahko naučite ravnati na ustreznejši način, ki omogoča in ohranja boljši stik med vami in otrokom in s tem zagotavlja boljšo komunikacijo.

Če se vam dogaja, da vas ob neposlušnosti preplavijo čustva, npr. se močno razjezite, najprej pri sebi preverite, na kaj se v resnici tako močno odzivate. Kaj otrokova neposlušnost sproži v vas? Morda se vam v mislih pojavi vprašanje: »Pa kdaj bo že kdo mene poslušal?«, ki ga pospremijo naraščajoča nejevolja, jeza ali celo strah.

Kadar kratka analiza stanja in drugačen pristop ne pomagata, si dovolite začutiti, kaj se v vas v tistem trenutku dogaja. Ko doživite svoja čustva, ste že veliko naredili sami; za začetek jih predihajte. Že ko priplavajo na površje, ste na boljšem. Naslednji korak je, da razrešite vzroke, zakaj se vam čustveni izbruhi ponavljajo (lažje z usposobljeno osebo kot pa sami).

Kadar smo v stiku sami s seboj, s svojimi potrebami in čustvi, lažje naučimo otroke, kako naj izražajo svoje potrebe in čustva. Ko mi znamo povedati, kaj nam ni všeč, in želimo drugačne rešitve, ne da bi žalili ali grozili, otrokom kažemo s svojim zgledom, kako lahko tudi oni veliko učinkoviteje poskrbijo zase.

Besede imajo veliko moč, toda pri vzgoji ima največjo moč vaš zgled. Če hočete doseči, da vas bo otrok bolj poslušal in upošteval, boste to lažje in hitreje dosegli, če se naučite najprej poslušati in upoštevati njega, kot se naučimo na delavnici Kako naj govorim, da me bo moj otrok slišal.

Najprej pri sebi prepoznavamo in izražamo svoja čustva in želje, šele potem lahko enako naučimo svojega otroka. S tem ga bogato obdarimo, ker bo zrasel v samozavestno, močno, a hkrati skrbno in čutečo osebo, ki zna poslušati in govoriti. Tudi on bo namreč odrasel in nekoč bo morda on odločal o nas. Takrat bomo hvaležni, da smo ga mi naučili prisluhniti.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...