Sattva - vrlina
V tej stopnji zavest osebe teži k čistoči. Kakršna koli umazanija je moteča: človek vidi razliko med čistim in umazanim in se skuša vedno držati čistoče. Kaj se zgodi na tej ravni zavesti? Zaradi nenehnega prizadevanja za čistočo, nenehnega stika z njo se človek ne more ne prečistiti, kar mu omogoča napredovanje na naslednjo stopnjo razvoja.
Sodobni človek misli, da so ljudje v preteklosti živeli primitivno. Saj vendar niso imeli niti elektrike! Toda – poglejmo si literaturo, ki nam jo je predal Vyasadeva – to je daleč od produkta zaostale miselnosti! Ali obstaja kakšna sodobna literatura, ki bi jo bilo moč primerjati z Bhagavad-Gito? To so izredne knjige modrosti; svojega obstoja ne dolgujejo dejstvu, da je nekdo preprosto kupil računalnik, satelitski krožnik ali straniščno školjko, ki avtomatsko opravi še test urina. Tovrstne knjige so dokaz resnično napredne inteligence. Mirna, satvična atmosfera je pogoj, pod katerim se nivo zavesti naravno dvigne.
Pravi napredek pomeni napredek zavesti. Včasih se zgodi, da ima ne preveč izobražen človek razmeroma visoko raven zavesti, medtem ko kaže neka druga oseba, navzven zelo dobro izobražena, na precej nizko raven zavesti. Zato je poglavitnega pomena raven zavesti in ne količina informacij, vložena v spomin.
Čistoča je v prvi vrsti povezana z družinsko čistostjo. Čistost odnosov med spoloma je pravo merilo napredka družbe. Pravzaprav je treba napredek družbe presojati po vzvišenosti družinskih odnosov. Ta kriterij izkazuje, ali si res zaslužimo naziva ljudje ali pa smo nič drugega kot živali.
Institucija poroke je odgovorna za vsesplošno družbeno stabilnost. To je sistem, v katerem se mož in žena prostovoljno odrečeta svoji svobodi, hkrati pridobita soglasje drugih članov družbe in za pričo dogodku pokličeta Boga. Vse to ustvari pogoje, zahvaljujoč katerim je mogoče otroke vzgojiti v modre osebnosti, sposobne ločevanja med dobrim in zlim, čistim in umazanim, vzvišenim in nizkim. Žal trenutno stanje na področju odnosov med spoloma nakazuje, da je skorajda dovolj že nenehno iskanje novih načinov porabe denarja (kar je najljubša dejavnost sodobnega človeka), medtem ko priznane značajske lastnosti, kot so strpnost, zvestoba, poštenost, odgovornost in doslednost, prehajajo v pozabo. Pravi napredek se mora najprej manifestirati v instituciji zakona. Če te korelacije ni, je povsem mogoče, da to, čemur pravimo napredek, sploh ni napredek, ampak navadno huliganstvo ...
Dharma
Raven dharme je zavedanje svojih dolžnosti in odgovornosti – in ne le zavedanje, tudi velika želja jih izpolniti. Čeprav se na to raven pride iz platforme čistosti, se mora za pravilno izpolnjevanje dolžnosti na ravni dharme posameznik na nek način umakniti iz svoje prejšnje platforme. Dejansko se moramo med opravljanjem svojih dolžnosti pogosto spoprijeti z neprijetnostmi, ki morda niso videti čisto, toda ravno to nam omogoča, da naredimo konceptualni preboj naprej.
Na primer, nekdo je dolžan skrbeti za dojenčke ali ostarele starše in kdaj preprosto mora urediti nečiste stvari, povezane z njimi. Ampak ravno to je njegova sveta dolžnost, ki ga očiščuje. Zato platformo dharme imenujemo tudi raven družbenega čudeža. Čudež je v tem, da na ravni dharme celo dejanja, ki temeljijo na stiku z nečistimi stvarmi, postanejo očiščevalna. Narava stvari se popolnoma spremeni: kar je bilo prej nečisto, postane čisto in ta rezultat je mogoče občutiti skozi osebno izkušnjo.
Atma
Ko ob smrti poskrbimo za telesa svojih bližnjih in se posameznik v teh novih okoliščinah dvigne na novo raven, začenja razumeti, da skrb za telo, ne da bi poskrbel za dušo, nima praveega smisla.
Skrb za telo daje začasno veselje, medtem ko skrb za dušo prinaša večno srečo. Zato se začenja posameznik – ob želji po najvišjem dobrem vsem živim bitjem – učiti skrbeti za svojo dušo in duše vseh okrog sebe. Začenja razumeti, kaj sestavlja živo bitje, začenja prepoznavati razliko med telesom in dušo. Začenja iskati znanje o duši, sprašuje (se) o duši, se o njej pogovarja, jo skuša razumeti. To je način, kako se posameznik vkrca na pot duhovnega razvoja. Pravzaprav že to pisanje izvira iz želje po pogovoru o vzvišenem in téma o duši je ravno takšna. Zato se opiramo na takšen spis, kot je Bhagavad-Gita. V njej se celotno poglavje posveča znanosti o duši. V tem pogledu je Bhagavad-Gita popolna psihološka razprava, saj je primarni namen psihologije ravno preučevanje duše. Koncept duše si je nemogoče zamisliti. Ne gre za nek teoretični koncept, ki izvira iz umov znanstvenikov. Duša je resnična in o tem bi se morali učiti iz knjig, ki omogočajo celovit vpogled v ta fenomen. Je najsubtilnejši fenomen na tem svetu. Pravzaprav niti ni iz tega sveta.
Ne bom se preveč dotikal te téme, toda bistvo je, da je živo bitje kompleksno. Sestavljeno je iz telesa in duše. Telo je narejeno iz materije, medtem ko je duša antimaterija. Pravzaprav je materialno telo obleka za nezemeljsko bitje, dušo. Duša prihaja iz drugega sveta, ki ga ponekod imenujejo Vaikuntha ali kraj brez tesnobe. Da bi tu preživela, v tujem okolju nenehne tesnobnosti, si mora nadeti obleko, namenjeno reševanju tega izziva. Zato vsi hrepenimo po spokojnosti in miru, stabilnosti in večnosti. Pravzaprav v naših telesih živijo nezemljani in najbolj čudna stvar je, da mi nismo ta telesa – mi smo ravno ti nezemljani, ki smo se znašli v oblekah, narejenih iz materije, in smo zato v praktično nenehni utesnjenosti.
S tem nezemljanom ali z lastno dušo je možno priti tudi v stik. Obstaja celo kodna beseda za vzpostavitev komunikacije z antimaterijo. V jogi se imenuje pranava. Poznamo jo kot zlog Om. In Bhagavad-Gita je vodič za vzpostavitev povezave z dušo, s svetom večnosti, modrosti in blaženosti.
Paramatma
V posledici duhovnih prizadevanj se človek začne zavedati, da mora poleg svoje duše in duš svojih dragih in bližnjih skrbeti tudi za duše vseh živih bitij na tem svetu. Začne se zavedati sorodstva z vsemi živimi bitji in razumeti, da je duša v srcu vsakogar, in da smo si resnično bratje in sestre.
Še posebej dobro bi morali skrbeti za mlajše. In nikakor ne bi smeli pobijati vsepovprek za zadovoljitev muh trebuha. Nič ni bolj groznega kot videti nedolžna bitja, ubita s strani ljudi. Naša dolžnost je, da jih zaščitimo, jih podpiramo, da smo do njih naklonjeni. Razumevanje tega vodi posameznika do filozofije ahimse ali t.i. odpora škodovati kateremu koli živemu bitju.
Že res, da bi morali biti praktični, vendar naša praktičnost ne bi smela biti neusmiljena. Inteligenca najde svoj izraz v iskanju prijateljskih rešitev problemov. Če tega ne uporabimo – kaj lahko potem pričakujemo od sveta, v katerem je običajno rešiti celo tako preprost problem, kot je želja po potešitvi lakote, z neusmiljenim ubijanjem?
Ves svet živi v lastnem zavajanju in si zatiska oči pred prikritimi zlorabami. Da, enostavno je pojesti nekaj, če ne veš, kako je narejeno. Toda – ali bo razumen človek pojedel psa, s katerim je 15 let delil svoje stanovanje? Ali bo naredil ribjo juho iz ribic iz svojega akvarija? Pravzaprav se prehranjujemo z močno zaprtimi očmi. Ne vemo, koga jemo, in kar je najpomembneje, niti pomislimo ne, zakaj to počnemo. Ali ni mogoče najti bolj prijateljske rešitve za potrebe naših želodcev? In za odločitve bo, mimogrede, odgovorna naša duša, ne želodec. In preprosto neumno je, da postanemo odgovorni za nepremišljene „želje“ nekoga drugega.
Bhagavan
Ko enkrat razvijemo primeren odnos do vseh živih bitij, začnemo prepoznavati potrebo po vzpostavitvi odnosa z Vsevišnjo Osebnostjo, Bogom, očetom vseh živih bitij. Biti zgolj dober človek ni dovolj – z Njim moramo razviti dober odnos. Le takrat se lahko človekovo življenje smatra kot izpopolnjeno in popolno. Dober človek je tisti, ki ima dober odnos z Bogom. Kako lahko to dosežemo? Z Bogom je odnos možno vzpostaviti preko Njegovih predstavnikov: modrecev, svetnikov in duhovnih vodij.
Ta enostavna, bona fide metoda je resnično civiliziran način, kako pristopiti najčistejši osebnosti, izvoru vse čistosti. Da bi dojeli Boga, moramo najprej sprejeti dejstvo, da ima nepredstavljive energije.
Če to sprejmemo, Ga bomo lahko začeli tudi dojemati.
Vajšnavska filozofija je precej enostavna: Bog je velik in vsi drugi smo Njegovi služabniki. Nihče ni enak ali večji od Gospoda. Hkrati smo eno z Njim in obenem smo ločeni od Njega. Po kvaliteti smo Mu enaki, toda drugačni po kvantiteti. To je vsa filozofija štirih vajšnavskih sampraday – nasledstev duhovnih učiteljev.
Zgodba
Ko sem bil mlad, sem v ureditvi sveta videl pomanjkljivosti. Želel sem spremeniti svet, ga izboljšati. Zato sem molil: »Gospod, prosim, pomagaj mi spremeniti ta svet na bolje.« Po mnogih letih sem razumel, da spreminjanje sveta presega moje moči, zato sem začel moliti: »Moj Gospod, prosim, pomagaj mi spremeniti na bolje vsaj mojo družino, mojo ženo in otroke.« In do pred nedavnim, ko sem videl, da sem se že preveč postaral in opazil znake bližajoče se smrti, sem se v molitvi ponovno obrnil k Bogu: »Moj Gospod, ni mi uspelo spremeniti sveta, ni mi uspelo spremeniti svoje družine. Prosim, dovoli mi spremeniti vsaj sebe na bolje.«
Takrat sem zaslišal besede Boga: »Prepozno. Zmanjkalo ti bo časa.«
Prave odnose bomo sposobni razviti, če bomo razumeli te razvojne faze in prepoznali, v kateri od teh je ta ali ona oseba. Obstajajo tri osnovne kategorije odnosov: odnosi s starejšimi (naprednejšimi), enakimi in mlajšimi (manj naprednimi). Odnosi se bodo pravilno razvijali, če bomo skrbeli za mlajše, namesto jih zatirali, če bomo z enakimi ravnali kot s prijatelji, namesto z njimi tekmovali, in če bomo starejše spoštovali, namesto jim zavidali. A to je že predmet druge razprave.
iz knjiga Moja žena je boginja (dr. V.O: Ruzov)
