Grega Gregorec

Iskanje vzroka problema - rešitev ali nov problem?

22. oktober 2013    485 ogledov

Ko večina razmišlja o svojih problemih in išče rešitve zanje, je razmišljanje navadno neizogibno povezano z iskanjem vzroka problema. Zakaj se mi to dogaja? Kdo je kriv? Kje je vzrok problema? Je to moje otroštvo, vzgoja … morda pretekla življenja? Morda bi moral/-a na regresijo in poiskati vzrok? Če pridem do vzroka, bom rešil/-a problem. Moram ozavestiti problem …

Večina duhovnih iskalcev je obremenjena z vzroki in iskanjem le-teh. Tudi večina literature je napisana v tej smeri. Ko recimo preberete intervju s terapevtom, je navadno govor o vzrokih problema. Iskanje vzroka problema in njegovo ozaveščanje naj bi bila ključ za rešitev aktualne situacije. Pa je res tako? Lahko rečem, da na pogojeni ravni (ravni uma, telesa) tak mehanizem obstaja in daje rešitve, ki so na krajši rok lahko dobre, na daljši rok pa ne preživijo in ne dajejo rezultatov.

Sam dualizem in nasprotja, ki obstajajo, so del sveta in so kot taka vpeta v materialni svet (rojstvo-smrt, začetek-konec, žalost-sreča, mir-napetost, sever-jug, črno-belo, vzrok-posledica). Iskanje vzrokov je že samo po sebi dualizem. Če želimo iti čez to, je treba spremeniti svoj pogled na stvari in tistega, ki te stvari tako vidi. Tega pa se ne da z iskanjem vzroka, čeprav večina zahodne psihologije in psihoterapije uporablja prav to. Poznam veliko posameznikov, ki  že leta in leta hodijo na psihoterapijo, toda problem, ki so ga imeli, je še zmeraj prisoten … Edina razlika je, da vedo vse o svojem problemu, um in razum sta zadovoljena … jasno jim je, zakaj je tako, kot je, vedo, od kod prihaja … lahko bi napisali knjigo o svoji težavi … problem, ki ga oseba ima, pa je še naprej tukaj. Zaradi vsega tega je potreben pristop, ki je drugačen, celosten in ki vodi k integraciji ter k lastni prebuditvi in samospoznanju.

Učenec je vprašal učitelja: »Ali moram poznati in razumeti vse vzroke svojih starih vzorcev in prepričanj, če se jih želim rešiti, ali je samo zavest dovolj?

Odgovor: »Tu je razlika med zahodno psihologijo in vzhodnim pogledom na človeka. Zahodna psihologija vlaga napor v razumevanje tvojega problema, vendar je nemočna in ne more pomagati nikomur, da bi se tega rešil.«

Lahko postaneš bolj razumevajoča, trezna in normalna oseba. Tvoj um ni več tako zelo slab. Stvari pelješ nekoliko bolje kot prej, vsi problemi pa ostanejo taki, kot so, lahko bi rekli, da mirujejo. Ti lahko razumeš svoje ljubosumje, svojo jezo, svoje sovraštvo, pohlep, ambicije …, to razumevanje pa ostane na intelektualni ravni. Tako so največji psihologi daleč za vzhodnimi mistiki.

Freud, ki je začetnik moderne zahodne psihologije, se je tako bal svoje smrti, da je bila beseda smrt zanj dovolj, da je padel v komo, postal  nezavesten. To se mu je zgodilo trikrat. Njegov strah pred smrtjo je bil ogromen. Bal se je duhov, tako da ni imel poguma, da bi šel po poti mimo pokopališča. Človek, kot je Sigmund Freud, ki je imel gromozansko intelektualno znanje, ki je poznal vsak vzorec in subtilno delovanje uma, je bil kljub vsemu temu preplašen od delovanja svojega lastnega uma.

Zavest te vodi prek uma. Njena naloga ni razumevanje in iskanje vzroka problema, njegovih korenin … preprosto pusti um na strani in gre čezenj. To je tudi razlog, zakaj se na vzhodu ni razvila psihologija.

Zanimivo je to, da je Vzhod vsaj 10.000 let delal na področju zavesti, ni pa ustvaril nobene psihologije, psihoanalize ali psihosinteze. Veliko presenečenje je, da se v teh 10.000 letih nihče ni dotaknil te vsebine.

Bolj kot razumevanje uma je Vzhod razvil popolnoma drugačen pristop, njihov pristop je v deidentifikaciji od uma: »Jaz nisem um.« Ko se ta zavest naseli v tebi, um postane impotenten.

Vsa moč, ki jo um ima, je odvisna od tvoje identifikacije z njim. Ugotovljeno je bilo, da je nepotrebno iskati vzroke problema, iskati vzroke pred vzrokom, delati s sanjami, jih analizirati in razlagati. Vsak psiholog ali psihoterapevt bo našel drugačen vzrok, drugačno razlago … Psihologija ni znanost, še vedno je fikcija.

Če greš k Sigmundu Freudu, bodo tvoje sanje razložene v okvirju spolnih terminov. Njegov um je obseden s spolnim prizvokom. Karkoli mu poveš, vseskozi se bo njegova razlaga naslanjala na spolnost.

Če greš k Alfredu Adlerju, ustanovitelju analitične psihologije – on je obseden z drugo idejo, in sicer z voljo po moči. Karkoli sanjaš, se bo razlagalo v okviru te ideje – volja po moči.

Če greš h Carlu Gustavu Jungu, ti bo razložil tvoje sanje kot oddaljeni eho preteklih življenj. Njegova razlaga je mitološko obarvana. In obstaja še veliko drugih šol.

Vzhod preprosto preseže um in se pri njem ne ustavi. Bolj kot iskanje korenin in vzroka problema najde eno stvar – kje um dobi to moč in od kod prihaja? Od kod prihajajo vsi vtisi in misli? Kdo je ta, ki vse to doživlja? Kdo jih je ustvaril? Energija, ki hrani um, prihaja od tvoje identifikacije »Jaz sem to.« Vzhod je podrl most.

To je Zavest: Zavedanje, da Jaz nisem telo … da Jaz nisem um … Jaz nisem celo srce … Jaz sem čista zavest.

Ko se to zavedanje poglobi, kristalizira, um nima več moči, postane vse bolj senca. Njegov vpliv nate izgubi vso moč. Ko je zavest popolnoma stabilizirana, um preprosto izhlapi.

Ni nobene potrebe po razumevanju in iskanju vzrokov, to je nepotrebna izguba časa. Samo zavest je dovolj, več kot dovolj. Ko postaneš zavesten, prideš iz igre, ki ti jo je nastavil um – um postane kot fosil. Ni potrebe, da iščeš vzroke svojega pohlepa, pravo vprašanje je, kako naj grem iz tega. Ko uma ni več, preprosto narediš to, kar je treba narediti.

Nisi identificiran, omejen, temveč si popolnoma živ in prisoten v tem trenutku tukaj in zdaj. Pa tudi tega zavedanja o prisotnosti ni več, ker ni več tistega, ki je vse to doživljal. Si eno z vsem  vsi ljudje in vsa bitja so tvoj svet.

 

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...