Zaključek leta ni niti konec, niti začetek, ampak nadaljevanje z vso modrostjo, ki nam jo izkušnje lahko vsadijo. Hal Borland
Proti koncu leta, največkrat že konec oktobra, okrog rojstnega dne, začnem s pregledom leta, ki se izteka.
Več kot dvajset let so bili moji pregledi usmerjeni na to kako sem ali nisem naredila stvari, ki sem jih nameravala oz. planirala. Ne glede na to koliko stvari sem lahko »obkljukala«, je bilo vedno nekaj, kar nisem naredila ali dokončala. Moj fokus je bil bolj usmerjen na ta, drugi del: na to, kar ni bilo narejeno, kar ni bilo dokončano...
Verjetno nisem edina. Nekje sem prebrala, da smo ljudje usmerjeni k temu, da dajemo pozornosti, se učimo, se bolj odzivamo in usmerjamo k »negativnim« informacijam (negativna pristranskost oz. negativity bias). Da je naše prednike pred tisoči let to obravovalo pred nevarnostmi iz okolja.
Lahko sem sicer hvaležna, da imamo ljudje takšne sposobnosti, ampak v tem času in prostoru, to mene ni podpiralo. Ni doprineslo k jasnosti. Ni krepilo energije, inspiracije, radosti. Tristopetinšestdeset dni je bilo največkrat strnjeno v par točk, ki jih nisem »obkljukala« na svojem seznamu.
»Kaj naj praznujem? Da se leto izteka?« sem se takrat vprašala.
Danes bi temu rekla črno – beli pogled na stvari oz. črno – beli pregled leta.
Leta 2018 sem se, v sklopu programa »Mediate your life«, prvič srečala z drugačnim načinom pogleda na dogodke. Pogleda oz. pregleda, ki je, Iz mojega vidika, bolj celovit. Ki mi omogoča, da sem usmerim na vse nianse leta in svojih dejanj, dogodkov in na koncu sebe ali leta ne »ocenim« samo kot neuspešno ali uspešno.
Pregled leta začnem najprej z miselnim pregledom. Predstavljam si, da je pred menoj film mojega leta. Poteka lahko od decembra do januarja ali od januarja do decembra. Največkrat se najprej pojavijo dogodki ali aktivnosti, ki izstopajo – kar praznujem ali obžalujem. Nato se vprašam kakšen naslov bi dala temu filmu.
»Kaj je glavna tema leta?«
Potem pogledam še zapise po dnevniku in/ali fotografije na telefonu, da vidim, če česa nisem vključila.
Napišem dogodke ter temo leta, nato pa napišem celovit pregled leta, s pomočjo prakse oz. procesa praznovanje, obžalovanje in učenje (ki je ena od praks oz. procesov iz nenasilne komunikacije).
V osnovi lahko dogodke in dejanja razvrstim v tiste, ki jih praznujem (moje potrebe oz. vrednote so bile zadovoljene) in tiste, ki jih obžalujem (moje potrebe oz. vrednote niso zadovoljene).
Tiste, ki jih obžalujem nato bolj detaljno »razšičem«. Kako bi stvari naredila s tem, kar vem sedaj? Je kaj, kar bi rada načrtovala za prihodnje?
Tak način pregleda dogodkov in leta me podpre pri učenju iz preteklosti, brez okrivljanja sebe, drugih, okoliščin. Podpre me pri rasti.
Leta zaključujem z več jasnosti, inspiracije in radosti. Kar me podpre tudi pri postavljanju okvirov, praks oz. navad za leto, ki prihaja.
Usmerjena na napredek, ne popolnost.
Čeprav si včasih želimo, namreč ne moremo povsem izbrisati dogodkov, ki so za nami in začeti povsem na novo. In, čeprav naša dejanja ali dogodki niso potekali kot smo si zastavili ali želeli, ker je Življenje poseglo vmes, jih lahko osmislimo če nanje pogledamo kot na korake na poti, iz katerih smo nekaj spoznali. O nas, o drugih, o Življenju.
inspiracije