Ana Trebežnik

Čustvene rane notranjega otroka nas vodijo še danes!

14. julij 2019    841 ogledov

Veliko ljudi je kljub svojemu odraslemu videzu večino življenja ujetih v energijo in vzorce svojega ranjenega notranjega otroka. Te navidezno odrasle ljudi pa, ne glede na njihova leta, izdajajo določeni vzorci vedenja in čustvovanja, ki so značilni za aspekt notranjega otroka, ujetega v čustvene rane iz zgodnjega otroštva. Gre za začaran krog večinoma nezavednih notranjih procesov in specifičnih dinamik, ki poustvarjajo nepredelano izvorno bolečino iz otroštva ter osebi onemogočajo, da bi zares stopila v vlogo odgovornega in uravnoteženega odraslega. Dokler smo ujeti v vlogo ranjenega notranjega otroka, svojo notranjo bolečino projiciramo v zunanji svet in ga doživljamo bodisi kot grožnjo bodisi kot krivico, namesto da bi ga prepoznali kot našo lastno kreacijo oziroma ogledalo naše notranjosti.

Kako prepoznamo, da nas skozi življenje vodi naš ranjeni notranji otrok?

MOČNA POTREBA PO POZORNOSTI IN POTRDITVI od okolice, ki je nobena pohvala ali potrditev od zunaj ne more zares zadovoljiti. Značilna sta nenehen občutek notranjega nezadovoljstva in nemira ter hlastanje po novih 'dosežkih', ki pa nikoli ne prinesejo resničnega in trajnega zadovoljstva. Stalna potreba sebi in drugim DOKAZATI SVOJO LASTNO (VEČ)VREDNOST, kar izvira iz globokega ter praviloma potlačenega občutka manjvrednosti.

NARCISTIČNA PSIHOLOŠKA STRUKTURA: v ospredju sta JAZ oziroma EGO ter nezavedna zahteva oziroma pričakovanje, da se svet vrti okoli nas in naših potreb. Izpolnitev naših potreb in pričakovanj projiciramo navzven ter od drugih ljudi potihoma pričakujemo, da te potrebe ne samo prepoznajo (celo kadar jih sami ne izrazimo jasno in nedvoumno), temveč tudi zadovoljijo. Kadar se to ne zgodi (kar je neizbežno), odgovornost za to prelagamo zunaj sebe, in sicer zaradi podzavestnega prepričanja, da so drugi dolžni izpolniti naša pričakovanja, zahteve in potrebe. Če drugi tega ne storijo, nastopi občutek zapuščenosti in izdaje, ki lahko sčasoma vodi v globoke zamere in obtoževanje.

Nezmožnost zares VIDETI IN ZAČUTITI DRUGEGA V ODNOSU ter prepoznati potrebe drugega kot enakovredne svojim. Tukaj gre za izkrivljeno doživljanje, da je svet zgolj podaljšek nas samih, medtem ko je vse drugo drugotnega pomena. To je tudi ena izmed faz v razvoju otroka, ko otroka obvladuje t. i. magični um, ki je po svoji strukturi izredno egocentričen. Nekateri ljudje se tako rekoč zataknejo v tej razvojni fazi in zaradi tega težko razvijajo resnično empatijo.

NEZMOŽNOST SPREJEMATI POLNO ODGOVORNOST ZASE in za svoja dejanja ter nenehno prelaganje odgovornosti na druge. Pogost občutek, da se nam dogaja krivica.

IZOGIBANJE KONFLIKTNIM SITUACIJAM ALI ZAVLAČEVANJE (oziroma odlašanje), kadar bi morali aktivno ukrepati ali se kako drugače izpostaviti, ter nezmožnost neposrednega soočenja z ljudmi in situacijami, ki so za nas neprijetne.

Odkrita ali prikrita VLOGA ŽRTVE: ujetost v občutke nemoči ter odkrito ali potlačeno jezo, kjer nenehno 'čakamo', da se bodo ljudje okoli nas spremenili ali da se bo sama od sebe spremenila življenjska situacija, v kateri smo se znašli. Ob tem nam ne uspe prepoznati svoje vloge v tej dinamiki in lastnega delovanja, s katerim smo pripomogli k nastanku te situacije.

BEG OD REALNOSTI, običajno prek različnih odvisnosti: od spolnosti, hrane, interneta in najrazličnejših substanc (alkohol, psihoaktivne snovi ipd.), nenehno 'sanjarjenje' brez konkretne akcije kot nujnega pogoja za realizacijo načrtov in želja, beg v spanje ali meditacijo (druge realnosti), nezmožnost biti 'tukaj in zdaj' ter aktivno in zavestno usmerjati svojo pozornost itd.

PRETIRANO STREMENJE K UŽITKU IN UGODJU ter potreba, da svoje potrebe zadovoljimo takoj, ne glede na to, ali nam zunanje okoliščine to dopuščajo. Beg pred obveznostmi in občutkom notranjega nelagodja. Zavračanje vsega, kar nam je neprijetno in kar od nas zahteva določen vložek ali žrtvovanje. Nezmožnost postaviti si prioritete in se držati zadanih načrtov ter ciljev. To posledično vodi v začaran krog sramu in krivde.

ČUSTVENO IZSILJEVANJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH: posredno ali neposredno vzbujanje občutkov krivde in sramu v ljudeh, kadar ti ne izpolnjujejo naših pričakovanj in zahtev. Vse, kar nekdo bodisi stori ali ne stori, vzamemo osebno in dogajanja ne zmoremo opazovati z ustrezne distance. Nagnjenost k užaljenosti, zameram, sodbam in nezmožnost odpuščanja (v smislu: Zakaj MI to delaš?). Pogosta je tudi odvisnost od odnosov, kjer ena oseba zaseda nadrejeni, druga pa podrejeni položaj.

NEZMOŽNOST NADZOROVATI SVOJE ČUSTVENE ODZIVE na način, da krepimo svojega 'notranjega opazovalca'. To ne pomeni, da si čustev ne dovolimo začutiti, temveč da jih prepoznamo, ko se sprožajo, jih sprejmemo ter ZAVESTNO IZBEREMO, KAKO SE BOMO v konkretni situaciji ODZVALI.

NESPREJEMANJE ODGOVORNOSTI ZA SVOJE MATERIALNO PREŽIVETJE ter svoje potrebe (predvsem čustvene). Odpor do tega, da bi resnično odrasli, in umetno podaljševanje otroške ali študentske faze, ki nam omogoča, da določene odgovornosti (predvsem materialne narave) še vedno prelagamo na bližnje.

NEZMOŽNOST REALNO UZRETI LASTNE OSEBNOSTNE POMANJKLJIVOSTI in si jih priznati. Nezavedna potreba po 'otroški brezmadežnosti' ter posledično nezmožnost sprejemanja pomanjkljivosti tudi pri drugih ljudeh. Črno-belo doživljanje sveta, v katerem so stvari bodisi dobre bodisi slabe. Kar je dobro, je sprejeto, kar je označeno kot slabo, pa vztrajno zanikamo ter odrivamo od sebe.

To so samo nekateri izmed pokazateljev, da smo morda obtičali v vlogi ranjenega notranjega otroka. Praviloma nezavedno in povsem avtomatično nadaljujemo vzorce vedenja in čustvovanja, ki smo jih v zgodnjem otroštvu prevzeli od enega ali obeh staršev oziroma skrbnikov. Če smo kot otroci opazovali neko škodljivo dinamiko in nezavedno prišli do zaključka, da določen način delovanja prinaša rezultate ali nekatere koristi, tovrstne vzorce vedenja nezavedno uporabljamo tudi v 'odrasli dobi'.

Kaj se z nami dogaja na energijski ravni, ko smo ujeti v vlogo otroka?

Vloga otroka nas na energijskih nivojih drži ujete v nemoč in energijsko odvisnost, kar sčasoma vodi v energijski (čustveni) vampirizem. S tega položaja ne moremo dostopati do svoje izvorne notranje moči ter udejanjiti svoje volje in živeti svojih resničnih potencialov. Namesto da bi zavestno kreirali svojo realnost in v svoje življenje pritegovali nove, drugačne izkušnje, ves čas poustvarjamo okoliščine in situacije iz naše preteklosti. Zaradi ujetosti v nemoč težko manifestiramo in imamo občutek, da se nam življenje dogaja, namesto da bi ga sami upravljali. Naša pozicija je pasivna, kar pogosto vodi v dinamiko boja z zunanjim svetom, upiranje in obrambno držo v odnosu do sveta. Ko imamo občutek, da se moramo boriti, nas to na dolgi rok energijsko izčrpava ter jemlje veselje do življenja, ki postane težko in obremenjujoče.

Znotraj dinamike boja pa ni prostora za prepoznavanje in resnično sprejemanje blagoslovov, ki nam jih življenje prinaša. Naš fokus je praviloma usmerjen na vse, kar nam v življenju manjka, in ne zmoremo videti tega, kar nam življenje ponuja, saj smo osredotočeni na pomanjkanje, in ne na izobilje ter hvaležnost. Naš ranjeni notranji otrok namreč še vedno čaka in pričakuje, da bodo drugi poskrbeli zanj, s čimer se v nas postopoma krepijo frustracije, jeza in zamera, ki imajo svoj resnični izvor v naših nezadovoljenih čustvenih potrebah iz otroštva.

S tem, ko nezavedno vztrajamo v vlogi otroka, v resnici še naprej hranimo svoje stare obrambne mehanizme, ki nas varujejo pred izkušanjem čustvenega nelagodja in bolečine ter nam hkrati preprečujejo, da bi živeli polno in avtentično življenje. Ženske se teh mehanizmov običajno na nezavedni ravni 'naučimo' z opazovanjem matere, moški pa pri tem posnemajo očeta oziroma drugega moškega, ki jim predstavlja očetovsko figuro. Seveda je situacija lahko tudi obratna, če se kot otroci bolj istovetimo s staršem nasprotnega spola. V procesu identifikacije namreč vzamemo vse – tako pozitivne kot negativne aspekte staršev – ter na podlagi vsakdanjega zgleda, ki nam ga starši dajejo s svojimi načini delovanja, mišljenja in čustvovanja, gradimo svojo lastno osebnost.

Ko enkrat začnemo ozaveščati svoje vzorce čustvovanja in vedenja, se lahko naučimo razločevati svoj resnični jaz od 'lažnega jaza', ki smo si ga ustvarili na podlagi identifikacije s starši. Zato, da bi znali ločiti zrnje od plevela, pa seveda potrebujemo svoje lastne izkušnje, predvsem pa ljudi, ki nam skozi odnose zrcalijo naše nezavedne vsebine. To nam omogoča, da te nezavedne mehanizme, če si to seveda dovolimo, postavimo pod vprašaj ter zavestno razvijamo bolj zdrave temelje svoje osebnosti.

Kako se pa tebi zdi? 2
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Tone
  komentiral 4 mesec nazaj
Brez zamere, zapis je podoben tistemu, v katerem so naštetete vse nevarnosti kajenja ... ki istemu, ki želi prenehati kaditi ne pomagajo popolnoma nič.... Ker gre za nezavedne ali podzavestne vzorce vsi o tem samo debelo bluzijo, saj je po definiciji z zavestnim razmišljanjem nemogoče prodreti v podzavest, še manj pa karkoli spremeniti
Natalija
  komentiral 4 mesec nazaj
Hvala♥️
Nalagam...