Čustveni svet otrok ob ločitvi staršev
Alenka Lanz

Čustveni svet otrok ob ločitvi staršev

piše: Alenka Lanz
3. maj 2017    977 ogledov

Po nekaterih ocenah naj bi v Sloveniji že vsak tretji otrok doživel ločitev svojih staršev. Ločitev je stresen, čustven proces, ki zajame celotno družino in prav nihče ob tem ne ostane neprizadet.

Za nekatere otroke je lahko to prva zares težka preizkušnja v njihovem življenju. Navda jih s šokom, zmedenostjo, izgubo varnosti in globoko žalostjo. Lahko bodo nekatera čustva prvič čutili tako globoko in intenzivno. Za druge otroke lahko ločitev pomeni tudi konec dolgotrajne družinske agonije, še posebej tam, kjer so v družini vladali nasilje, odvisnosti ali pa pogosti prepiri med starši. Tem otrokom ločitev ne bo prinesla le težkih čutenj, ampak tudi olajšanje in povrnitev varnosti.

Vsekakor pa je ločitev za otroke zelo stresen dogodek, lahko tudi globoka travma, in se za vedno vtisne v otroški spomin. Več dejavnikov vpliva na to, kako bodo otroci sprejeli ločitev. Ti so starost, temperament, sposobnost razumevanja in okoliščine, v katerih ločitev poteka. Otrokom lahko najbolj pomagajo starši, ki po ločitvi okrevajo in so z bivšim partnerjem sposobni še naprej spoštljivo komunicirati. Njun partnerski odnos je končan, vendar sta za vedno povezana kot starša skupnemu otroku.

Ker je ločitev v samem jedru izguba, izgube pa je treba odžalovati, to za otroka pomeni, da bo šel skozi proces žalovanja

V času ločitve otrok izgubi občutek varnosti, stabilnosti in predvidljivosti. Lahko se mu zdi, da ga starša z ločitvijo zapuščata ali zavračata, svet okoli njega pa postaja prazen in nepovezan. Otrok žaluje za vsem, kar je do sedaj poznal, in ob tem doživlja celo paleto čustev. Prav doživljanje različnih čustev je ključno pri tem, da otrok lahko izgubo, kot je ločitev, tudi predela. Na tej stresni, čustveni poti pa najbolj od vsega potrebuje skrbno, sočutno podporo staršev, ki se zanimajo za njegov čustveni svet.

Povsem naravno je, da bodo otroci v prvih tednih in mesecih čutili veliko neprijetnih čutenj

Lahko bodo na začetku čutili velik šok ob spoznanju, da gresta starša narazen, stres pa bo tako velik, da bodo povsem otopeli. Še posebej majhni otroci lahko novico o ločitvi težko prenesejo in se vedejo, kot da se ni nič zgodilo, in ločitev zanikajo. To je njihova obramba in z vsem telesom se branijo pred tem, da bi morali sprejeli dejstvo, da se bo v njihovem življenju marsikaj spremenilo. Lahko tudi dvomijo, da bo do ločitve zares prišlo, ali pa fantazirajo o tem, kaj vse bi lahko naredili, da bi pripeljali starša nazaj skupaj.

Ko začnejo otroci sprejemati novico o ločitvi, čutijo globoko žalost, obup in nemoč

Občutek imajo, kot da se je porušila njihova varnost, da so poraženi, izgubljeni, popolnoma sami, da nikomur ne pripadajo. Njihova žalost se kaže tudi prek vedenj, kot so zavračanje, odmikanje in zapiranje vase. Posloviti se morajo od vsega, kar so do takrat poznali, od skupnega življenja, občutka, da pripadajo svoji družini in imajo stabilen dom. To je strašljiv občutek in povsem naravno je, da otroci žalujejo za vsemi majhnimi in velikimi stvarmi, ki so jih počeli skupaj s starši. Pogrešajo skupen čas, ki so ga preživeli kot družina. Kadar ločitev povzroči tudi selitev ali menjavo šole, žalujejo tudi za svojim domom, prijatelji, sošolci in učitelji. To so res zelo globoke in hude izgube in nekateri otroci se le s težavo prilagodijo nanje.

Povsem naravno in del okrevanja je,  da imajo izbruhe jeze in besa

To je njihov odziv na krivico, ki se jim dogaja. Jeza je pravzaprav zdrava odločnost in ključna pri okrevanju po ločitvi. Je zdravo čustvo in nujno na poti prebolevanja izgube. Je čustvo samozaščite in otroku da energijo, da se zaščiti pred krivico ali pa se postavi zase, se zaščiti. Z jezo otrok dobi prek telesa dovolj energije, da opozori na nekaj, kar mu globoko manjka. Prav zato se pri otrocih ločenih staršev pod jezo skriva marsikaj. Skrivajo se globoke potrebe, navadno po tem, da bi se počutili bolj varno, povezano s starši, upoštevano in ljubljeno. Še posebej mladostniki bodo s svojimi ostrimi besedami in jeznimi izbruhi želeli staršem pokazati, kako zelo so prizadeti. S tem nezavedno želijo, da tudi starši občutijo to, kar sami doživljajo.

Otroci ločenih staršev so polni krivde in strahu, pa tudi obupa

Strah jih je, da jih bodo starši zapustili, da bo odšel tudi tisti starš, ki najbolj skrbi zanj. Strah jih je, da bodo izgubili starševsko ljubezen, pa tudi, da bodo zapuščeni in zavrženi. Ker ločitev v veliko primerih povzroči tudi slabši finančni položaj, jih je med drugim strah, kako bodo preživeli, kako bodo starši plačevali račune. Strah jih je prihodnosti, saj ne vedo, kaj ta prinaša, in lahko jo dojemajo kot veliko, črno grožnjo. O tej grozljivi, strašni prihodnosti lahko tudi fantazirajo in ob tem postajajo tesnobni in prestrašeni.

Občutek krivde je pri otrocih ločenih staršev zelo pogost, še posebej pri majhnih, saj si zaradi svojega egocentričnega razmišljanja ločitve ne znajo razložiti drugače kot prek krivde

Čutijo, da so nekaj morali narediti narobe, ker se drugače starša ne bi prepirala in se razšla. Da bi ublažili občutek krivde, se majhni otroci lotijo nemogočih podvigov, načrtujejo, kako bi starša spravili nazaj skupaj, in o tem veliko fantazirajo.

Krive se lahko otroci počutijo tudi takrat, ko v družbi enega od staršev uživajo in se imajo na stikih z njim lepo. Nadvse pomembno je, da imajo otroci dober odnos z obema staršema, saj jim to pomaga pri okrevanju in privajanju na spremembe. Pa vendar se otroci lahko zaradi svojega veselja počutijo slabo, čutijo se krive, da so izdali enega izmed staršev že samo s tem, ker so v njegovi družbi uživali. Resnično pomaga, če otroci dobijo dovoljenje, da imajo lahko radi oba starša. Torej da je njihova mama vesela, da se otrok dobro razume s svojim očetom, ter da se oče veseli, ker se otrok dobro počuti ob mami.

Če se lahko žalost izrazi z jokom in jeza s kričanjem, je sram čustvo, ki se težko izrazi drugače kot prav prek odnosa in občutka pripadnosti.

Otroci se med procesom ločitve pogosto počutijo ničvredno, ponižano, razvrednoteno, nepomembno, kot da je v samem jedru z njimi nekaj hudo narobe. Sram takrat postane zelo grob, boleč, notranje kritični glas. Ta pa ima lahko tudi toliko moči, da oblikuje otrokov odnos do sebe, do drugih in sveta. Sram vpliva torej na otrokovo samozavest in samopodobo.

Ker v tem času razpada otrokova družina, se počuti tudi razgaljeno in izpostavljeno. Otrok čuti veliko sramu, kadar se starša pred njim kregata, kadar je on jabolko spora, kadar se finančne zmožnosti družine zelo poslabšajo ali živi v okolju, kjer ločitve niso tako pogoste. Tudi med prijatelji in v šoli se lahko počuti stigmatiziran in drugačen. Mladostnike je lahko sram tega, kar se je zgodilo njegovim staršem in kako se po ločitvi vedeta.

Občutki sramu se bodo kazali prek telesnih odzivov, kot so rdečica na obrazu, zatikanje v govoru, grizenje ustnice, pogled, povešen k tlom, otrok bi se kar skril ali izginil.

Starši lahko otoku pomagajo le tako, da so si z njim blizu in mu pomagajo izraziti vse, kar čuti v sebi

Starši lahko ublažijo otrokov sram tako, da so si z otrokom blizu in mu pomagajo izraziti vse, kar čuti v sebi. Neverjetno globoke občutke sramu povzročijo starši otroku, kadar se ne zanimajo za njegova čustva, kadar opazijo, da so žalostni, jezni, prestrašeni, pa jim pri tem ne pomagajo, jih pri tem grobo zavrnejo ali minimalizirajo to, kar čutijo. Kadar otrok ostane sam s tem, se počuti globoko osamljenega in osramočenega.

Kadar starša po ločitvi težko okrevata in so otroci v svoji stiski spregledani, bodo to izrazili prek vedenja. Ne glede na starost otrok je vedenje vedno izraz neke stiske. Je klic staršem, da se ne počutijo dobro, da jim nekaj manjka in da v njih vrejo čustva, ki lahko dobijo pomiritev le prek odnosa starši. Torej da jih oni začutijo, sprejmejo, pomirijo in ljubijo še bolj in močneje.

Otroci gredo čez veliko čustvenih stanj in navadno traja približno dve leti, da se ta čustva počasi umirijo, uravnajo in da se otrok na ločitev prilagodi. Prav starši so ključni pri tem, kako se bo otrok na ločitev prilagodil. Veliko lahko naredijo že samo s tem, da so ob otroku, se zanimajo za to, kar otrok čuti, ter da se teh čustev ne ustrašijo. To so le čustva, pridejo, gredo čez otrokovo telo in minejo. Otrok v tem času od staršev najbolj potrebuje prav varnost, ljubezen, toplino, zaščito, občutek, da se zanj zanimajo in ga sprejemajo takega, kot je. Prav ob ljubeči podpori staršev, sorodnikov in prijateljev se bo čustveni vihar v otroku počasi umiril, svet okoli njega pa bo postajal vedno bolj barvit, varen in predvidljiv.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji