Svetloba.si, spletni portal iskalcev Resnice

Memento mori: zakaj se je dobro zavedati lastne smrti?

piše: Jed McKenna
1. november 2016    3666 ogledov

Da bi smrti odvzeli njeno največjo prednost, poglejmo nanjo z druge perspektive: odvzemimo ji neznanost, spoznajmo jo, navadimo se je; imejmo jo v mislih pogosteje kot karkoli drugega. Ne vemo, kje nas čaka: zato jo pričakujmo povsod. Ozaveščenje smrti nam ponudi svobodo. Človek, ki se je naučil sprejeti smrt, se je osvobodil suženjstva. – Michel de Montaigne

Če bi vam lahko predal eno samo sporočilo, nauk, tisto, kar bi vas najgloblje presunilo, bi bil to preprosto memento mori: zavedaj se, da moraš umreti.

Kaj je najhuje, kar se vam lahko zgodi? Kako slabo in grozljivo lahko v resnici postane? Na srečo je smrt najhuje, kar se nam lahko zgodi, ne? Je najslabši možen scenarij, končen scenarij. Umrli boste, karkoli boste v življenju naredili ali dosegli. To spoznanje me je od nekdaj pomirjalo in mi dajalo moč.

Smrt je absolutna. Je edina stvar, v katero ste lahko prepričani.

Veste kaj? Umrli boste.

Moja prijateljica Lisa ima sliko, posnetek z dne 11. 9. 2001. Na njej je ženska, ki pada iz gorečih dvojčkov. Gospa je tega dne vstala kot vsak drug dan, pojedla zajtrk, se oblekla, poljubila svoje otroke in moža ter se odpravila v službo. Nič hudega sluteč, da bo danes dan, ko bo umrla.

In Lisa uporablja to sliko kot vadbo resničnega zena, kot orodje za memento mori. Ta slika je njen koan (poučna zenovska zgodba), ki jo spominja na nepredvidljivost, na dejstvo, da vsi umremo.

In to, kar počne Lisa (kontemplira prizor), je njen način meditacije, primer mementa mori kot duhovne prakse. Zavedanje smrti namesto zanikanja smrti, v katerem prebivamo dnevno. In kot posledica te prakse se je njeno življenje popolnoma spremenilo.

Živimo v strahu pred smrtjo

Ne želimo razmišljati o njej, nočemo se seznaniti z njo ali priznati dejstva, da nas čaka in je vedno ob nas. Tudi v tem trenutku, ne čez 30 ali 50 let. Svoja življenja želimo živeti tako, da imamo s svojo umrljivostjo čim manj opravka.

Zato smrt minimaliziramo na tri naslednje načine:

1. Smrti ne bo še dolgo ali pa bomo preveč senilni, da bi se je zavedali

Odrivamo jo v odddaljeno prihodnost, tako da se nam z njo ni treba ukvarjati zdaj. Najverjetneje bomo umrli, ko bomo stari osemdeset ali devetdeset, mogoče se je takrat ne bomo niti več zavedali.

2. Je samo prehod na drugo raven bivanja

Smrt radi zreduciramo na nekaj, s čimer se lahko sprijaznimo, npr. ji odvzamemo dokončnost, začnemo verjeti v posmrtno življenje, nebesa, ponovno rojstvo. Ta prepričanja so tako močna, da opravijo svojo nalogo, odženejo smrt iz naših mislih … Česar ne vidim, ne ostaja, kajne? Pozabimo pa, da se bomo morali z njo soočiti, tudi če živimo še tisoč življenj.

3. Zamotimo se

Vzgojeni smo tako, da se nenehno zaposlujemo, usmerjamo svojo pozornost navzven, v dejavnosti, vsakodnevna opravila, naloge ki jih je treba opraviti, v sveto trojico: družino, delo in dom. Ko nam zmanjka tega, pa pridejo na vrsto še naši hobiji: knjige, nakupovanje, gledanje televizije, odvisnosti … Res težko nam zmanjka distrakcij v tako aktivnem svetu, ki nas obdaja.

Smrt prinaša rojstvo, ne pogube

Med temi tremi zgoraj naštetimi in še številnimi drugimi zanikanji smrt ni aktivno prisotna v našem življenju in tudi mi ne. Vedno je z nami, a nikoli pred našimi očmi. Vedno nekje zadaj, skrita in zakopana. In tako se znajdemo v zanikanju smrti, zanikanju življenja in predvsem v nezavednosti. Rezultat tega je sodoben način življenja, ki ga preživimo v strahu (zavedno ali nezavedno), kot zombiji.

Trenutek smrti postavi življenje v novo perspektivo

Dobro poznan kliše je, da se ne zavedamo vrednosti nečesa, dokler tega ne izgubimo.

Še večji kliše je, da šele nekdo, ki ima bližnje srečanje s smrtjo, razvije pristno hvaležnost do življenja in vseh živih bitij. Naenkrat je vse lepo in mogočno, oseba pa ponižna in hvaležna, v sobivanju z vsem, kar jo obdaja. Vsak dan in vsako bitje, vsak trenutek je dar.

Odpre se nam nova perspektiva, spregledamo. Velikokrat le začasno pridemo do tega zavedanja (ob bližnjem srečanju s smrtjo, a čez čas znova izgubimo vid). Predstavljajte si, kakšen bi bil svet, če bi bili večno hvaležni.

Terry: Ob bližnjem srečanju s smrtjo se je pojavilo globoko spoštovanje, iskreno do vsega. V trenutku se je moj celotni pogled na svet spremenil. Počutil sem se živ, resnično prebujen, povezan z vsem in vsemi, prežet z ljubeznijo, predanostjo, hvaležnostjo in ponižnostjo. Nisem mogel razumeti, zakaj vsi ljudje ne vidijo sveta tako.

Dan se naredi le takrat, ko smo budni. (Thoreau)

Bere se kot lep izrek, a v resnici je nanobomba, enako kot Lisina fotografija. Kot virus, ki se razširi in predre imunski sistem maye (iluzije).

Ne glede na to, kako se trudimo zanikati, smrt je dejstvo življenja. Je vedno z nami. Ne vemo, kdaj nas bo objela, vsak dan je lahko tisti dan. Noben dan ni tako vsakdanji, da ne bi mogli umreti.

Emerson je zapisal: Od vseh iluzij je najbolj iluzorna ta, da ta trenutek ni dovolj kritičen, ni odločilen. Vtisni si v svoje srce, da je vsak trenutek najboljši trenutek tega leta. Noben človek se ni naučil ničesar, dokler ni spoznal, da je vsak trenutek lahko njegov usodni dan.

Vtisnite si v srce, da je vsak trenutek najboljši trenutek vašega življenja. Smrt daje pomen življenju. Zavedanje smrti je zavedanje življenja. Zanikanje smrti je zanikanje življenja.

Mozart je zapisal: V zadnjem letu sem pridobil najboljšo in najiskrenejšo prijateljico na svetu, smrt. Zato mi smrt ni več zastrašujoča, ampak zelo pomirjujoča in se zahvaljujem Bogu, da mi je dopustil to možnost, da sem spoznal, da je smrt tisti ključ, ki odklepa vrata do resnične sreče.

Smrt je ključ, ki odpira vrata do resnične sreče

Kar vam želim predati, je to, da se lahko zbudite iz spečega stanja in dosežete resnično srečo. Ni treba, da tavate kot zombiji in se vsakodnevno zaposlujete z opravki ter nenehno skrbite za malenkosti.

Postanite zavedni. Pri tem vam lahko memento mori izjemno koristi, kot Lisi. Razlog, zakaj se tako radi zamotite s posvetnimi in svetimi stvarmi, je zato, ker vas je strah iskreno pogledati od blizu vse, kar je resnično osebno. Svoje bistvo.

Iščemo najbolj oddaljene kraje, eksotične pobege, stremimo za časom, ki bo prišel, saj se ne želimo soočiti s seboj tukaj in zdaj. Raje opravljamo, bezljamo, zanikamo, igramo, se učimo in zaposlujemo. Všeč sta nam naše udobje in spanje, ki ga želimo za vsako ceno obdržati, čeprav nam prav to spanje povzroča trpljenje.

Veselo se prepustimo uspavankam in pozabimo na tiktakanje ure. Prizadevamo si, da bi zbežali od smrti, nagrabili izkušenj, obogatili svoje življenje (materialno, duhovno, z ljubeznijo …). Samo še malo in še tu in tam. V to gresta vsa naša energija in čas. Tako preživimo življenje. To pomeni spati znotraj sanj.

Zakaj se tako trudimo zanikati svojo smrtnost?

Bojimo se nesmiselnosti, ki jo prinese smrt. Nobeno prepričanje ni resnično. Umrli bomo in bo, kot da nikoli ne bi živeli. Vse, kar mislimo, da je resnično, je lažno, vsa naša prepričanja so iluzije. Ne obstaja uspeh, ni pomembno, kako hitro gremo ali kam smo prišli. Preprosta, a nepriznana dejstva življenja. Noro, brezupno se bojimo resnice in ta strah nas loči od naše resnične narave. Emocionalna energija strahu nas zadržuje znotraj egoistične lupine. Da bi jo prebili, mora nekaj v nas umreti.

Emocionalna energija strahu nas zadržuje znotraj egoistične lupine. Da bi jo prebili, mora nekaj v nas umreti.

Živeti v popolnem zavedanju smrti, tako kot nekoč v strahu pred njo

Da lahko živim življenje prebujeno, v polnosti, sem moral umreti. Oseba je morala umreti. 

Sedaj postanem smrt, uničevalec svetov. (Lord Krishna, Bhagavad Gita)

Smrt je zdaj vedno pred mojimi očmi, nikoli je ne skrivam, zanikam ali potisnem stran. Ljubim smrt, saj ta omogoča moje življenje, moje prebujenje, uničenje iluzornega sveta. Je razlog, da poznam resnično Lepoto, resnično Ljubezen, resnično Resnico. Zaradi nje je moje življenje osnovano na hvaležnosti namesto na strahu.

Ne gre za življenje in smrt na splošno. Je osebno, najintimnejše, kar lahko je. Gre za tvojo smrt. Smrti ne moreš skriti ali ji zbežati. Lahko se le obrneš od nje ali proti njej. Če jo resnično sprejmeš in se spoprijateljiš z njo, je to najmočnejše orodje, ki ti ga življenje lahko podari. Za kaj jo boš uporabil, je tvoja odločitev. Naj bo to polnejše življenje ali prebujenje.

Kako sprejeti smrt?

Tako, da postane tvoj vsakdan. Ne smrt drugih. TVOJA SMRT. Vnesi uvid svoje smrtnosti v svoje življenje. Uvidi svojo lastno smrtnost. Ozavesti jo v svojem življenju. Vzemi si vsako jutro nekaj trenutkov, da resnično razumeš, kaj pomeni imeti nov dan. Spomni se, da se naredi dan šele, ko si buden/-na. To bo postavilo stvari v novo perspektivo, kajne?

Kontemplacija lastne smrti je resnično močna meditacija in univerzalna duhovna praksa, edina, ki jo potrebuješ, če želiš v svoje življenje vnesti zavedanje.

Sprehodi se in razmisli, kaj pomeni živeti, hoditi, dihati, videti, slišati ... Spomni se na svojo smrt, vsakič ko pogledaš na uro, stopiš skozi vrata.

Če boš umrl jutri, kaj bi naredil danes? In zakaj za boga tega ne počneš? 

Vir: McKenna, J., 2008. Spiritual warfare. Wisefool Press.
Deli svoje izkušnje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...