Vesna Juvan

Kako si želim živeti in umreti?

piše: Vesna Juvan
17. september 2017    723 ogledov

Moja srčna želja je, da bi umrla ponosna na to, kako sem živela svoje življenje. Moja srčna želja je, da se ne bi pridružila 93 odstotkom Američanov, ki umrejo z obžalovanjem. Moja srčna želja je, da na stara leta ne bi pisala FB-objav z naslovom: ˝10 stvari, ki bi jih v življenju naredila drugače, če bi imela še enkrat priložnost˝.

Zavedam se, da se na smrt ne moremo zares pripraviti

Kako to vem? Iz izkušnje. Ko sem hodila na Hospicovo izobraževanje o smrti, smo se igrali igrico, v kateri smo imeli samo še tri mesece življenja. Napisati smo morali seznam stvari, ki bi jih v teh treh mesecih še želeli narediti. Moj je bil kar dolg in razburljiv. 'Svašta' sem uvrstila nanj. Bila sem prepričana, da bi res želela narediti vse to, če bi mi dali še 90 dni življenja.

Nekaj let kasneje je zdravnik prijavil idejo, da se mi slabo piše ...

Spomnila sem se na svoj seznam. Imela sem več kot samo tri mesece, kar je pomenilo, da bi lahko seznamu dodala še 'svašta' drugih stvari. Ampak … niti ene od stvari s seznama nisem hotela zares narediti. Ne zato, ker sem se v teh nekaj letih toliko spremenila, ampak zato, ker niso bile pomembne. Bile so zabavne in polne navdušenja. Ampak ko se pripravljaš na smrt, so pomembnejše stvari kot zabava in navdušenje.

Ko se pripravljaš na smrt, so pomembnejše stvari kot zabava in navdušenje

Adrenalina, ki ga prineseta zabava in navdušenje, imaš v krvi popolnoma dovolj že brez tega. Ko se soočaš s smrtjo, pridejo v ospredje povsem druge stvari. Takrat so mi bili pomembni odnosi. Ne vem sicer, ali bi bilo z vami enako, če bi vam dali omejeni rok trajanja. Saj ne, da ga nimate, ampak dokler nekdo našemu roku trajanja ne pritisne datuma, se nas večina dela, da ta ne obstaja ali da je vsaj nekje daaaaaleč v prihodnosti. In želim vam, da bi bil. Ampak mogoče ni.

Pa tudi, če je. Če se nam na koncu res odvije hitri posnetek našega življenja, v katerem vidimo, kaj smo naredili in kakšne so bile posledice naših dejanj, kakšen film bi želeli gledati? To sem se spraševala danes zvečer. Rada namreč gledam dobre filme in po slabih imam še nekaj časa beden občutek. In glede na to, da ne vem zagotovo, kdaj bom dobila naslednjo priložnost za glavno vlogo v filmu, imenovanem Moje življenje, sem se danes ozrla na svoj dan. Če bi ga lahko še enkrat preživela, kaj bi spremenila? Katere so stvari, besede, misli, kretnje, ki jih ne bi ponovila? Razmislite zase. Poglejte svoj dan in si povejte, kaj bi naredili drugače, če bi ga lahko zdajle živeli še enkrat.

Jaz sem na koncu prišla do dveh seznamov ...

Stvari, na katere sem ponosna, so bile na enem. Na drugem so bile stvari, ki sem jih naredila, mislila, izrekla, pa nanje nisem ponosna. Na koncu pride do tega dvojega, pa naj gre za odnose, naključna srečanja na ulici, tujca, ki me prosi za drobiž, posel, ki mu vsak dan posvečam veliiiko časa, gospo, ki težko nese svoje vreče, moškega, ki me želi povabiti na ples, pa pogledam stran, prometno nesrečo, v kateri sem udeležena, ali pa otroka, ki proti meni stegne svojo ročico.

In potem se sprašujem, kakšen bi bil svet, če bi vsi ljudje vsak večer obstali, zaprli oči, najprej nekaj časa dihali v desno polovico možganov, da spet pridemo v svojo človeškost, se povezali s srcem in maternico in potem naredili dva seznama ter se z njiju naučili nekaj o tem, kako želimo živeti svoje življenje, kako želimo živeti jutrišnji dan.

Mislim, da bi bilo to zelo zelo slabo za sistem in zelo zelo dobro za človeško raso. Mislim, da bi lahko vsi umrli mirno in z nasmehom na ustnicah. Vedeli bi, da smo imeli življenje … in bilo je dobro.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...