LJUBEZEN

LJUBEZEN

Ljudje smo bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo ljubezen. To veličastno, čarobno in svetlo silo, ki premika svet na bolje. A ravno pri ljubezni se nam večkrat zatakne.

Če se za trenutek ustavimo in pomislimo kaj smo se o ljubezni tekom svojega življenja naučili?

Nekateri to, da moramo ljubezen iskati, se zanjo truditi, si jo zaslužiti, se prilagajati in včasih potrpeti. Drugi to, da moramo najti tisto pravo osebo, ki nas dopolnjuje in izpopolnjuje in v idealnem primeru do konca življenja tudi ostane z nami. Spet tretji ljubezen zamenjajo z željo in hrepenenjem po nečem, kar si trenutno želijo in jim drugi lahko da. Marsikdo pričakuje od partnerja, da ga bo le ta sprejemal, podpiral, cenil, odobraval, spodbujal, razumel in morda celo uresničeval vsako njegovo željo,… Seveda moramo imeti ob sebi ljudi, ki v nas prepoznavajo naše kvalitete, a iskati in morda celo zahtevati od drugega, da nam vse to dnevno »servira« v zadostni količini, tako da se bomo mi počutili cele in srečne, je po eni strani precej stresno za tistega, ki mora vse to »dostavljati«, po drugi strani pa nas vse to dela odvisne od drugih. Zato se hitro zgodi, da naša pričakovanja niso uslišana, kar si posledično lahko razlagamo tako, da nas oseba nima dovolj rada ali pa jo celo mi prenehamo ljubiti. Ko se zaljubimo v nekoga, pričakujemo, da se ne bo spremenil, a potem se zgodi ravno to, mi pa se počutimo prizadete, izigrane, užaljene. Ampak, je vse to res bila ljubezen ali zgolj navezanost na nekaj, kar smo si nekoč izbrali za svoje? Zaradi vseh svojih prepričanj o ljubezni vse prevečkrat vztrajamo v odnosih, ki so se izpeli. Trpimo in ne upamo narediti spremembe, pa čeprav vemo, da bi bila to najboljša odločitev.

Kaj je torej tista prava ljubezen?

Prava ljubezen si nikogar ne lasti in ne kontrolira. Prava ljubezen se zaveda, da tisti drugi ni tu zato, da uresničuje naše želje, potrebe ali fantazije. Prava ljubezen ne postavlja pogojev. Pravo ljubezen čutiš ali pa ne. Na silo ne gre. Samo z razumom ne gre, potrebno jo je čutiti v srcu, v vseh svojih celicah in predvsem ljubiti in sprejemati najprej samega sebe. Biti pristen. Slediti sebi. Ko zmoremo sebe ljubiti in sprejeti take kot smo, ko se zavedamo, da je vsak od nas unikat in ima pravico biti to kar je, takrat začutimo tisto pravo ljubezen in svobodo.

Nihče ni od nikogar.

Nihče nikomur ne pripada in nihče ni nikomur nič dolžan. Nihče ni dolžan izpolnjevati naših pričakovanj in od nikogar nimamo pravice karkoli zahtevati kot dokaz ljubezni. Prava ljubezen ne vidi samo naše zunanjosti, temveč nas vidi globoko v dušo in včasih je dovolj samo en pogled in veš, da je na tisti strani nekdo, ki te vidi, čuti in sliši.

Prava ljubezen je svoboda.

Ljubezen nam da krila, da lahko letimo svobodno, da lahko ohranjamo svoj pravi jaz, da lahko kot osebnost in duhovno bitje rastemo, da smo lahko to kdor smo, brez da bi kdorkoli pričakoval od nas, da postanemo nekdo drug.

Zato, dragi moji, ne pozabite, mi smo prvi, ki moramo biti deležni lastne ljubezni. Ker si jo zaslužimo. V vsakem trenutku si lahko podarimo ljubezen. In kadarkoli jo lahko delimo med ljudi, med svoje najbližje ali med popolne tujce, vseeno je, delimo jo zato, ker jo čutimo, ker jo želimo dati svetu in v zameno ne pričakujemo ničesar. Ali, kot je meni zelo dragocena oseba nekje, nekoč dejala: »Ljubiti nekoga je nekaj čarobnega, če pa ti ta oseba ljubezen še vrača, potem pa si dosegel vrhunec svojega popotovanja.«

Zato, ljubite sebe, ljubite druge in ne pričakujte ničesar v zameno, kajti že čutiti ljubezen je neprecenljivo.