Ko si predolgo govoriš, da »ni tako hudo«, začne nekaj v tebi verjeti, da tvoja resnica sploh ni pomembna.
Zmota: “Ni tako hudo, bom že”
Morda je tudi pri tebi šlo tako.
Partner reče nekaj, kar te zaboli.
V sebi začutiš stisk, a na glas rečeš:
»Ni tako hudo, samo slabe volje je.«
Na družinskem kosilu spet narediš večino dela sama.
Utrujena si, a si rečeš:
»Važno, da je mir. Saj bom že.«
V službi ti naložijo še eno nalogo.
V sebi veš, da je preveč, a rečeš:
»Ni panike, samo jaz to znam.«
To so male laži, ki jih govorimo sebi:
• »Ni tako hudo.«
• »Bom že.«
• »On ne zna drugače.«
• »Samo jaz to znam.«
Na kratek rok je mir.
Na dolgi rok pa je cena:
• izčrpanost,
• tihi občutek krivice,
• notranja jeza, ki nima glasu,
• počasen padec spoštovanja do sebe.
Male laži jemljejo moč, a resnica jo vrača
A telo ni tukaj zato, da ga »popravljamo« in silimo, da zdrži.
Telo je tvoj fizični kompas.
Najprej ti pove:
• da je nečesa preveč,
• da nekje predolgo vztrajaš proti sebi,
• da si se navadila izdati že dolgo prej – še preden je telo zbolelo.
Ko se z njim ne borimo več, ampak ga začnemo poslušati, se zgodi premik:
• bolečina ni več sovražnik, ampak sporočilo,
• utrujenost ni znak šibkosti, ampak vabilo k spremembi,
• telo postane prostor prisotnosti, v katerem lahko ljubezen do sebe začnemo drugače živeti – ne le o njej razmišljati.
Mini vaja: kje si danes rekla “ni tako hudo” – pa je?
Vzemi list ali zvezek in si vzemi 5 minut.
1. korak – tri situacije
Na vrh lista napiši:
»Kje sem danes (ali v zadnjih dneh) rekla: ‘Ni tako hudo’?«
Zapiši 2–3 konkretne situacije. Na primer:
• »Ko sem spet naredila vse sama v kuhinji.«
• »Ko sem pristala na ton, ki me je zabolel.«
• »Ko sem šla pomagat, čeprav sem bila že povsem utrujena.«
Ni treba podrobnih zgodb. Dovolj je en stavek na situacijo.
2. korak – telo pove resnico
Vsak stavek počasi preberi in pri tem opazuj telo:
• kje se stisne,
• kje boli, žge, mravljinči,
• kje začutiš žalost ali jezo.
To, kar takrat čutiš, je resnica tvojega telesa – ne zgodba, ampak občutek.
Lahko si tiho rečeš:
»Priznam si: zame je to hudo.«
3. korak – en stavek resnice, brez drame
Za vsako situacijo zapiši en stavek resnice.
Ne gre za obtoževanje, ampak za priznanje.
Na primer:
• »Resnica je, da me to že dolgo izčrpava.«
• »Resnica je, da si tega ne želim več.«
• »Resnica je, da me to boli, čeprav se delam, da ne.«
Če ti je ob tem neprijetno, dodaj še:
»Dovolim si, da mi je neprijetno.
Ker tudi ta občutek dela zame.«
To je tvoj prvi korak iz malih laži v večjo notranjo svobodo.
Povabilo: ko prijaznost do sebe potrebuje tudi resnico
Če v sebi čutiš, da:
• si se v imenu miru že velikokrat zatajila sebe,
• bi rada imela več jasnosti in notranje svobode,
• želiš brez pritiska nase odkriti, kaj si tvoja duša zares želi,
lahko greš s to temo zrele ljubezni do sebe greš še globlje.
Pomagalo ti bo, da:
• prepoznaš »male laži«, ki te blokirajo ter ti jemljejo jasnost in moč,
• se jih naučiš brez krivde preoblikovati v resnico, ki podpira spremembe, ki si jih želiš,
• začneš svojo resnico jasneje izražati tudi v odnosih – na miren, a odločen način.
inspiracije