Morda si tudi ti ena tistih žensk, ki zna poskrbeti za vse.
Za otroke, za partnerja, za delo, za dom, a te kljub vsemu trudu zvečer v prsih nekaj stisne. Nek nemir.
Občutek, da te nihče zares ne vidi.
Da moraš ves čas biti močna, čeprav si znotraj utrujena. Preobremenjena. Sama.
In morda se včasih se vprašaš zakaj se ti to dogaja?
»Zakaj sem v odnosih pogosto tiha, ko bi želela spregovoriti?«
»Zakaj se ujamem v ponavljajoče se vzorce z moškimi, z denarjem, z otroki?«
»Zakaj se v sebi počutim tako zelo prazno, čeprav navzven deluje, da je vse v najlepšem redu?«
Resnica je, da se v tebi najverjetneje še vedno skrivajo nezaceljene čustvene rane iz otroštva in mladosti.
Ne tiste, ki se jih vidi.
Ampak tiste, ki so nastale, ko si bila majhna punčka.
Ko si pogrešala dotik, varnost, brezpogojno ljubezen.
Ko si morala postati prehitro odrasla.
Ko ni bilo prostora za tvoje solze, tvojo jezo, tvojo pristnost.
Te rane so danes še vedno tam in nezavedno oblikujejo tvoje misli, tvoje telo, tvoje odločitve.
Govorijo ti, da nisi dovolj dobra. Da nisi vredna.
Da moraš zaslužiti ljubezen. Da bližina boli.
Toda te rane niso tvoja krivda.
Se pa skriva v zaceljenih čustvenih ranah neizmerna notranja moč in pomirjenost.
Kako se čustvene rane kažejo v vsakdanjem življenju?
Čustvene rane se ne oglasijo na glas.
Ne bodo ti rekle: “Tu sem. Poglej me.
Čas je, da me zaceliš.”
Ampak se tiho pokažejo v načinu, kako:
– se prilagodiš, tudi ko znotraj sebe kričiš “ne”,
– si izčrpana, ker ne znaš postaviti meje,
– vedno znova privlačiš odnose, v katerih moraš “dokazovati” svojo vrednost,
– čutiš krivdo, ko si vzameš čas zase,
– denar pride in hitro odide, kot bi ga bilo “prepovedano” imeti,
– se tvoje telo odziva z napetostjo, bolečino, nespečnostjo ali izčrpanostjo,
– tvoji otroci nosijo tvoj notranji nemir in nezavedno prevzemajo tvoj neizraženi strah.
To ni zato, ker bi s tabo bilo kaj narobe.
To je zato, ker v tebi živijo deli, ki so ostali sami, prestrašeni, nezavarovani, ki čakajo nate.
Na tvojo bližino. Na tvojo ljubezen. Na tvojo prisotnost.
Raziskave kažejo, da čustvene rane iz otroštva pomembno vplivajo na naše odnose, samozavest, zdravje in finančne vzorce.
Študija ACE (Adverse Childhood Experiences), ki jo je izvedel CDC v sodelovanju s Kaiser Permanente, je pokazala, da ima 94 % ljudi vsaj eno travmatično izkušnjo iz otroštva, 67 % pa jih ima štiri ali več.
Večje kot je število takšnih izkušenj, večja je verjetnost za:
- kronične bolezni (srčno-žilne, avtoimunske),
- depresijo in anksioznost,
- težave v partnerskih odnosih,
- zasvojenosti,
- in celo slabše dohodkovne možnosti v odrasli dobi.
Kaj so čustvene rane?
Čustvene rane so nevidne sledi bolečine, ki so nastale v trenutkih, ko nisi bila sprejeta, razumljena ali ljubljena na način, ki si ga kot potrebovala.
So globoki in močni čustveni odzivi na neprijetne življenjske situacije, ki jih povzročajo nerazrešene travme in negativne vzorce, ki za seboj puščajo globoke vtise v telesu in podzavesti.
Ker se čustvene rane shranjujejo v fizičnem telesu, jih dejansko občutimo kot bolečino.
Te bolečine so dobesedno simptomi čustvenih ran.
Če čustvenih ran ne zacelimo se postopoma razvijejo v bolezni.
Kako občutimo tipične čustvene rane?
- Občutek tesnobe.
- Stiskanje želodca, grla, čeljusti, ramen.
- Napetost telesa.
- Panični napadi,
- Anksioznost,
- Depresija.
- Apatičnost.
- Avtoimune bolezni.
- Rak.
- Bolezni prebavil.
- Bolezni srca in ožilja.
- Bolezni pljuč.
- Demenca.
- Možganska kap.
- Bolezni jeter.
- Bolezni ledvic in mehurja.
- Bolezni rodil.
V bistvu se vse bolezni razvijejo iz nezaceljenih čustvenih ran.
Če niso prepoznane in zaceljene, delujejo kot tihi saboterji.
Vplivajo na odnose, samopodobo, odločitve in kot že rečeno celo na telo in zdravje.
Čustvena rana ni nujno nekaj, kar se je zgodilo, pogosto je tudi nekaj, kar se ni zgodilo, pa bi se moralo.
Nevidnost, nerazumljenost, pomanjkanje varnosti, topline in čustvene bližine.
Vse to lahko ustvari čustvene rane, ki jih kasneje nosi skozi celo življenje.
In samo to.
Skozi življenje si človek, ki ne razreši negativnih vzorcev in travm ter ne zaceli čustvenih ran ves čas ustvarja situacije, ki potrjujejo travme, še dodatno podkrepijo negativne vzorce in režejo vedno nove in nove čustvene rane.
Če se rane ne zacelijo, postanejo del posameznikove osebnosti, vedenjskih vzorcev, navad in odnosa do sveta.
Čeprav so nevidne oblikujejo naše celotno življenje.
Vsaka misel, odziv in dejanje izhaja iz ranjenega notranjega otroka.
Vsak človek v sebi nosi zgodbo.
Zgodbo o tem, kako je bil v otroštvu ljubljen, slišan, sprejet ali pa prezrt, zavrnjen, ranjen.
In pa zgodbo svojih prednikov.
To so nevidne zgodbe, a tako mogočne, da je od njih odvisno kakšno bo tvoje življenje.
Ali bo to lepo, zavestno življenje, polno zanimivih izkustev, ljubezni, smeha, druženja in življenjskih priložnosti.
Ali pa bo življenje spolzelo skozi prste, ne da bi izkusili in občutili to čudovito življenje, ki nam je dano.
Nemogoče je namreč živeti zavestno in polno življenje brez, da bi pozdravili svojega notranjega otroka in svoje korenine.
In čeprav se morda bolečina zdi preveč močna, se točno tukaj se skriva darilo.
Ko se zavemo, razpustimo in pozdravimo izvorne rane, se odpremo resnični svobodi.
Takrat lahko prvič zavestno izberemo sebe in si ustvarimo življenje kakršnega si želimo in tudi zaslužimo.
Da lahko zaživimo iz srca, ne iz rane.
Tam, kjer si nekoč morala biti močna, zdaj lahko nehaš nositi ta oklep.
Tam, kjer si se skrivala, lahko nežno prideš na plano.
Tam, kjer je bila rana, lahko začne rasti nova moč in hkrati mir.
Nisi preveč, niti premalo.
Si modra in pogumna duša katere namen je razrešiti travme, negativne podedovane vzorce in čustvene rane, tako osvoboditi sebe, svoje prednike in morebitne potomce.
Zakaj ?
Ker si ena izmed redkih ljudi na svetu, ki o teh stvareh bereš, razmišljaš in verjamem, da na notranji rasti tudi aktivno delaš.
Ta trenutek imaš v svojih rokah moč, da ta začarani krog trpljenja in nizkih vibracij prekineš in narediš svet lepši in boljši, ne le zase ampak tudi za druge.
Draga duša.
Če si ob branju tega zapisa začutila bolečino v svojem telesu.
To ni naključje.
Tvoj ranjeni notranji otrok te kliče:
»Tukaj sem!
Prosim, začuti me, sliši me.
Prosim odzovi se.
Tukaj sem.«
In prav tukaj, v priznanju bolečine se lahko začne preobrazba.
Saj obstaja pot, da izvorno ljubezen znova najdeš v sebi.
Vabim te, da se nam pridružiš v PROGRAMU ZDRAVLJENJE NOTRANJEGA OTROKA IN OPOLNOMOČANJE NOTRANJEGA STARŠA, kjer te varno in ljubeče vodim skozi nežne, varne, a hkrati mogočne procese.
Z mojo prisotnostjo, podporo in pomočjo dokazano učinkovitih somatskih tehnik, meditacij in ritualov skupaj razrešujemo izvorne travme, čustvene rane in negativne podedovane vzorce.
Tvoje rane ne določajo, kdo si.
A tvoja pripravljenost, da jih pozdraviš, ti bo za vedno spremenila življenje.
inspiracije