Ana Trebežnik

Odvisnost od krivde kot ena izmed izkušenj duše

8. september 2017    958 ogledov

Ko pomislimo na odvisnost, se nam praviloma vzpostavi povezava z vzorcem bega pred negativnimi emocijami. Odvisnost kot eden izmed obrambnih mehanizmov zoper soočanje z lastno 'senco' – občutki, ki tako ali drugače v nas vzbujajo nelagodje in notranjo stisko.

Krivda lahko postane del naše indentitete

Pa vendar lahko skozi najrazličnejše inkarnacije razvijemo odvisnost v odnosu do česarkoli. Ena izmed najpogostejših odvisnosti, ki jih srečujem pri svojem terapevtskem delu, je nedvomno odvisnost od občutkov krivde in sramu. Krivda in sram se rada pojavljata v tandemu, saj se kot vzorca odlično dopolnjujeta in se nenehno medsebojno krepita. Kadar se v nizu inkarnacij srečujemo z vzorcem krivde, ki ga nismo sposobni predelati, lahko postane krivda del naše 'identitete'.

Dušna lekcija, ki je povezana z občutkom krivde, od nas zahteva razvijanje sposobnosti brezpogojnega odpuščanja – v prvi vrsti sebi. Česar namreč ne zmoremo ponuditi sebi, tega nismo zmožni niti v odnosu do drugih, do zunanjega sveta kot celote.

Tako se nam dogaja, da si skozi različne inkarnacije izbiramo situacije, ki nam omogočajo, da izkušamo krivdo; v ozadju je seveda višji namen razvijanja duhovne kvalitete pristnega in brezpogojnega odpuščanja. Podobne izkušnje vztrajno ponavljamo, dokler ni dušna lekcija v celoti sprejeta in integrirana v našo zavest.

Težava je v tem, ker se pogosto zgodi, da se namesto razrešitve vzorca zaradi nenehnega preigravanja podobnih scenarijev ta občutek krivde samo še krepi in poglablja (temu bi lahko rekli tudi 'depresivna spirala'). Na neki točki lahko ta krivda postane del naše 'identitete' (naša osebnost se z njo poistoveti), mi pa potem posledično razvijemo 'odvisnost' od tega občutka.

Krivda kot naš temeljni podzavestni vzorec

Ko krivda postane naš temeljni podzavestni vzorec, v svoje življenje stalno privabljamo situacije in ljudi, ki nam to našo notranjo, energijsko podstat na vse možne načine zrcalijo. Na nezavedni ravni si izbiramo partnerje, ki na nas prelagajo odgovornost za vse, kar se dogaja znotraj partnerskega odnosa (nemalokrat pa tudi za svoje težave na drugih področjih življenja!), ter v nas aktivirajo globoke občutke manjvrednosti, neprimernosti in seveda krivde. V službi se srečujemo s situacijami, ko nas nadrejeni in/ali sodelavci obravnavajo kot grešnega kozla za vse mogoče napake in nepravilnosti. Člani naše družine nas radi pogosto kritizirajo in nam očitajo naše pomanjkljivosti ter do nas pogosto nastopajo nekoliko vzvišeno ali pokroviteljsko.

Ob tem moram poudariti, da je vse to, kar doživljamo od zunanjega okolja, zgolj odraz našega lastnega notranjega stanja in temeljnega odnosa do sebe na naši podzavestni ravni. Oseba z neozaveščenim vzorcem krivde namreč pogosto zapade v vlogo žrtve – vlogo, ki se energijsko hrani z občutki manjvrednosti in nemoči. Kadar smo ujeti v tovrstnih občutkih, pa seveda zelo težko postavljamo osebne meje v medsebojnih odnosih. V ozadju teh občutkov se rado skriva prepričanje: »Kriv/-a sem. Nimam se pravice postaviti zase.«

Od kod vse to izvira in čemu sploh služi krivda?

Na tej točki ne moremo mimo zgodovinskega dejstva, da je naše kolektivno nezavedno že dve tisočletji pod vplivom močne kolektivne energije krščanske cerkve kot institucije. Krivda je 'izum' institucionalizirane krščanske religije, katere glavni namen je držati množice v energijski matrici strahu pred kaznijo. Krivda nas drži v stalnem občutku ujetosti in nas lahko popolnoma paralizira (to je tudi njen namen, da nas naredi pasivne in poslušne). Napake so neizogiben del procesa učenja, izkušanja življenja kot takega in edino konstruktivno je, da zanje prevzamemo odgovornost in jih ne ponavljamo, temveč na podlagi pridobljene nove vednosti nadaljujemo po poti osebnega razvoja. Krivda pa nas ravno nasprotno drži na mestu, kjer nemočno opazujemo, kako se naši notranji strahovi vse bolj množijo. Prestrašeni ljudje pa so lahka tarča za masovno manipulacijo, saj v svoji energijski zakrčenosti ne morejo dostopati do svoje resnične, izvorne moči. Ljudje, ki so ujeti v strah, se prostovoljno podrejajo v zameno za (navidezen) občutek varnosti inse s tem nezavedno odrekajo svoji lastni kreativni moči.

Znotraj energijske matrice žrtve ljudje svoje življenjske okoliščine in izkušnje doživljajo kot posledico delovanja nekih zunanjih sil, na katere imajo sami s svojo zavestjo zanemarljiv vpliv (takšno je njihovo prepričanje, ki pa je daleč od resnice!). Zaradi vsega tega so popolnoma odrezani od višjih, univerzalnih zakonov vibracijske privlačnosti in odbojnosti. Ne zavedajo se več izvorne prepletenosti vsega bivajočega in nenehne vibracijske komunikacije med različnimi nivoji stvarstva.

Če poenostavim: NAŠA TEMELJNA VIBRACIJA, ki jo oddaja naše individualno energijsko polje (s celim nizom energijskih teles) PRIVABLJA OZ. ODBIJA konkretne dogodke, osebe in situacije, ki energijsko ustrezajo oz. ne ustrezajo tej naši temeljni vibraciji.

Sprejeti dušno lekcijo odpuščanja in sprejemanja ...

Kadar v svojem življenju opažamo, da se pogosto počutimo krive (ne glede na to, ali se nam ta občutek zdi upravičen ali ne) oz. imamo vedno znova opravka z ljudmi/situacijami, ki nam posredno ali neposredno sporočajo, da smo za nekaj krivi, je nedvomno čas, da se zazremo vase, spustimo vlogo žrtve (skupaj z občutkom, da se nam dogaja krivica!) in prevzamemo odgovornost za to, kar doživljamo – na način, da poiščemo in sprostimo te globoke nezavedne vzorce. Da končno sprejmemo dušno lekcijo odpuščanja in sprejemanja samega sebe z vsemi našimi pomanjkljivostmi.

Odvisnost od krivde je pogosto tesno prepletena tudi z nezavednim vzorcem potrebe po tem, da smo popolni, in posledično odporom do delanja napak. Med bivanjem duše v 'višjih' sferah realnosti, kjer je duša v svoji konkretni 'inkarnaciji' (ali bolje rečeno pojavni obliki, kadar ne prevzame fizičnega telesa!) na neki način bližje Stvarniku (bolj povezana z resničnim virom vsega in v stiku s svojo izvorno popolnostjo), se lahko pojavi ODVISNOST OD POPOLNOSTI ter hkrati odpor do izkušanja nepopolnosti (v smislu večje ločenosti – ta občutek je značilen za nižje nivoje zavedanja!) v t. i. nižjih dimenzijah. Odvisnost in odpor sta dve plati istega kovanca ter se vedno medsebojno krepita (močnejša ko je odvisnost od neke stvari, večji je odpor do njenega nasprotja). Kadar govorim o višjih oz. nižjih nivojih stvarstva, ne gre za neko hierarhično vrednotenje, saj so vsi nivoji v svojem bistvu enakovredni, razlika je samo v stopnji zavesti, ki definira konkreten nivo (na enem koncu imamo zavest strahu in ločenosti, na drugem pa zavest vseprežemajoče ljubezni in enosti).

V končni fazi je vsaka odvisnost za dušo pogubna, saj zavira njeno sposobnost izkušanja različnih realnosti in perspektiv – v tem pa je ves namen njenega popotovanja, saj se prav skozi svoje izkušnje in lekcije razvija. Kadar svojih odvisnosti (v veliki meri podzavestnih!) nismo pripravljeni spustiti in se jih na vsak način oklepamo, duša včasih poseže po skrajnih sredstvih; da bi se izognila nadaljni škodi, je pripravljena 'žrtvovati' tudi naše fizično telo.

Prvo opozorilo so tako ponavljajoči se dogodki/okoliščine, katerih sporočila pa številni zaradi ujetosti v vlogo žrtve žal zavestno ne prepoznajo. Sčasoma se tako lahko pojavijo povsem fizični simptomi, ki se običajno z leti spremenijo v kronična obolenja, prihaja pa seveda tudi do nenadnih in nepričakovanih opozoril (pri akutnih izbruhih bolezni, kot je npr. srčni zastoj). Če še vedno vztrajamo v svoji vlogi žrtve in odklanjamo samorefleksijo ter konkretne spremembe, nas lahko doleti tudi fizična smrt.

Duša se v takem primeru odloči, da začasno 'prekine igro', saj je v končni fazi smrt zanjo zgolj ena izmed oblik transformacije. Ko odide na višje nivoje, si lahko vzame čas za 'premislek' o nadaljnjem poteku svoje poti. Naredi nekakšen 'povzetek' svoje zadnje inkarnacije, neke vrste 'bilanco stanja', in si na tej osnovi izdela 'načrt' za prihodnjo inkarnacijo. Duša si pri tem vzame čas, saj je čas zanjo relativen in drugotnega pomena. Zanjo je najpomembneje to, da neovirano nadaljuje svoj razvoj ter prek konkretnih izkušenj ozavešča svoje dušne lekcije in jih integrira v svojo zavest. Spiralno se pomika znotraj kroga zavedanja, da bi izkusila vse nivoje stvarstva in se prek svojih izkušenj znova zavestno povezala z vsem, kar biva. Da bi se povsem zavestno vrnila v izvorno stanje enosti in popolnosti vsega bivajočega.

Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...