Mojca Koprivnikar

Osamljenost in čustvena praznina izhajata iz otroške bolečine in neizjokanih solz

17. januar 2023    28 ogledov

Smo v časih, ko je (bo) potrebno zares (začeti) raziskovati sebe in se iz osredotočenosti na zunanji svet okoli nas obračati k sebi. Spoznavati svojo notranjost ter v kakšni povezavi je ta notranjost z zunanjim svetom. V tem članku bomo pogledali osamljenost, ki je vse bolj razširjena…

ŠE PRED POGLEDOM V OSAMLJENOST IN MOREBITNIMI RAZLOGI ZA NJO, PA NEKAJ OSNOV…
Recimo, da vam je „teoretično“ dobro razumljivo, da se notranje doživljanje zrcali navzven oz. da nam zunanji svet v veliki meri kaže, kaj se dogaja v nas, a če še vedno ni pravih sprememb v vašem življenju, kljub temu da ste morda bili že na mnogih seminarjih in tečajih, potem bi lahko rekli, da še vedno delujete na površini in niste zares začeli „delati na sebi“. Morda precej drzna izjava, a žal mi izkušnje z ljudmi kažejo prav na to…

Za resnične spremembe je potrebno priti s stik s svojo podzavestjo in nato s spremenjenim načinom delovanja vztrajati na ravni podzavesti daljši čas. Žal srečujem veliko posameznikov, ki so bili na mnogih svetovanjih, seminarjih, tečajih itn. in vse bolj ugotavljajo, da se morda v njihovem življenju ni prav veliko spremenilo. Ob tem bi rada poudarila, da sta uspešen treatma ali terapija povezani z različnimi dejavniki, če se tako izrazim. Eden izmed teh dejavnikov (zelo pomemben) je prav gotovo čas – resnična sprememba (sploh, ko so vplete čustvene rane in travme iz otroštva oz. preteklosti in se zrcalijo kot osamljenost danes) zahteva predanost in vztrajanje (ko se počutimo slabo ali dobro in takrat, ko bi najraje pobegnili) in le-to običajno v t.i. terapevtskem odnosu s sočlovekom, saj se je tudi izvorna čustvena rana zgodila v odnosu s sočlovekom…To je osnova in če smo pripravljeni začeti z razumevanjem prvega temelja, potem lahko začnemo upati, da se nam bodo kmalu začele odpirati nove poti k spremembi… Morda bi tu dodala še eno malenkost: pogosto (ne vedno, seveda) je skakanje od enega do drugega terapevta, seminarja itn. samo-sabotaža (trik ega, da ne zagrizemo v resnično spremembo) – hodimo od enega do drugega svetovalca, jasnovidca, terapevta, a nikjer v resnici ne dosežemo globljih ravni in svojo močjo naredimo spremembo …

OSAMLJENOST…
Danes v resnici želim pisati o osamljenosti, a sem prej hotela predstaviti nekaj osnov, položiti temelj, da sedaj lahko nadaljujem s to čustveno rano. Osamljenost, torej. Na eni strani smo lahko sami in nam je prijetno, morda uživamo. Na drugi strani, pa smo osamljeni in nam samota prebuja kup bolečine, neprijetnega doživljanja, čustev in hrepenimo po nekom, da bi le že enkrat zapolnil to praznino. Osamljeno se počutijo posamezniki v partnerstvu in posamezniki brez partnerja. Ko se odpre rana osamljenost v resnici sploh ni pomembno – v paru ali samski. Kajti osamljenost je običajno povezana z otroštvom in kako smo mi doživljali svoja zgodnja leta. Če danes ne najdemo posebnega razloga za osamljenost, tudi ko se spomnimo na otroštvo, ker smo bili morda obdani s prijetnimi ljudmi (starši in sorojenci) in smo imeli (morda) materialno vse oz. nam ni manjkalo nič v otroštvu, potem gre za globlje stvari.

KAJ TO POMENI?
Ne glede na to, da smo imeli v redu starše, da smo bili preskrbljeni, pa smo (najverjetneje) mi sami potrebovali drugačen pristop s strani staršev, kot so nam ga nudili. Morda so bili starši bolj razumski, mi pa smo potrebovali več čustvenega izražanja in tega ni bilo za nas dovolj – počutili smo se sami, nerazumljeni, osamljeni. … in tako gremo naprej v svet, življenje. In živimo obdobja, ki so bolj pestra in ne opazimo tega, osamljenosti. Potem pa se nekaj zgodi. Nekaj, kar naša podzavest prepozna (morda še sami ne vemo, kaj to je) in se poveže z našim doživljanjem (osamljenostjo) v otroštvu. Lahko je to odnos, situacija, nekaj od zunaj. Vzorec in čustva se aktivirajo in čustva nas ponovno preplavijo, podobno kot v otroštvu. Seveda, pa osamljenost ni popolnoma nič nenavadnega, če smo doživeli zapuščanja, zavrnitve, zlorabe, izdaje s strani staršev oz. bližnjih, smo bili primorani prevzeti vloge, ki so presegale otroško razumevanje, je bil prisoten alkohol ali zlorabe drugih substanc…

DOŽIVLJANJE, KOT JE OSAMLJENOST SE PONOVNO AKTIVIRA, KO PRIDE ČAS, DA PREDELAMO ČUSTVA „ZADAJ“
Osamljenost nas lahko spremlja že celo življenje, lahko pa jo sproži nek dogodek ali situacija. Pelje nas lahko do obupa, nemoči. Na drugi strani lahko hrepenimo po nekom, ki bo zapolnil to praznino. Menimo, da če ga bomo našli, bo naše življenje polno in kot si želimo, da je. A pogosto temu ni tako. Lahko pa se zgodi, da predelamo čustva in raziščemo razloge za osamljenost in potem zares najdemo osebo ob kateri se počutimo izpolnjeno – ta pote je v resnici tista, ki so jo želimo.

NOTRANJI OTROK IN OSAMLJENOST
Za osamljenostjo se pogosto skriva veliko žalosti, ki nikoli ni bila izražena, solze, ki nikoli niso bile izjokane in videne. Za osamljenostjo je pogosto mali otrok, ki nikoli ni bil viden, slišan in razumljen in je vedno znova ostajal sam z vsemi čustvi. Prav zato je dobro najprej izjokati solze in potolažiti bolečino. To lahko storimo preko notranjega otroka. Tega nosimo vsi. Je naš najbolj ranljiv del, ki ima vtisnjeno vse, kar smo izkusili v otroštvu. Če je bilo veliko bolečine in neizraženih čustev, potem je priporočljivo, da poiščemo načine, kako razviti sočutje do njega, ga tolažiti … Mu dati tisto, kar nikoli ni prejel, pa je po tem hrepenel…

Hvala bogu, so danes na voljo številne metode, ki nam pri tem lahko pomagajo.

ENA IZMED NJIH JE TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA, KI SE OSREDOTOČA TUDI NA DELO Z NOTRANJIM OTROKOM IN NOTRANJIMI STARŠI.

TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.

Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.

Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.

Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...