Mojca Debelak

Otroci #2 - "Odrasli so tako čudni." 1. del

17. maj 2023    176 ogledov

"Odrasli so tako čudni."

Te misli se spominjam še iz malega princa. Danes sem se je spomnila, saj sem na terapiji imela nabritega fantiča, ki je zavzdihnil in dejal nekaj podobnega. Svet odraslih je tako resen, sprogramiran. Poln obveznosti. Odraslim je skoraj vse odveč, zato smo v resnici ob delu, ki ga moramo narediti nejevoljni, naveličani, tesnobni in predvsem - večno utrujeni. Tako zelo izčrpani, da nimamo več energije niti za nam ljube stvari. Otroci bi se igrali, mi bi raje spali. Ali počeli nekaj smiselnega našemu opranemu, sitnemu, namišljeno pametnemu umu.

Ja, svet odraslih je zapleten in čuden. Zato sem se kot odrasla oseba (z velikim otrokom v sebi) še bolj poglobljeno usedla v udoben stol in prisluhnila otroku, prisluhnila bitju v tem malemu telesu, ki mi ima nekaj povedati. Pomembnega.

Ne na način kot pomembnost tolmačimo sebi odrasli. Pomembnega, ker gre za srce, za večnost. In našo odrešitev.
Modrosti malih ljudi nas namreč spominjajo na to, kar delamo proti sebi. In priznajmo si, to bi moralo biti za nas odrasle pomembno dojeti, mar ne?

Kajti... Ali otrok mar ve kaj manj kot jaz? Ko dobro razprem svoje večutne zaznave in razrahljam ego, se namreč ob otrocih vedno znova zalotim, da me prav oni spominjajo na nekaj... Na nekaj, kar ljubim, na nekaj, kar je večje in globje od vseh enačb osvojenih pri urah matematike. Na nekaj, kar je uporabno, ključno, če želim sploh živeti svoje življenje...
Zato sem se mlademu možu posvetila s celim bitjem. Zanimalo me je iskreno kaj mi ima povedati. Skušala sem slišati zven njegovih besed, sporočilnost za naučenim podajanjem informacij. Za nekaj takega je bistveno, da si sproščen, ura ne sme biti tvoj gospodar, enakovrednost med menoj in malim Zemljanom pa je temelj. Ko nam odraslim to uspe, se naš svet mistično preoblikuje, prav tako kot se je meni, ko sem ga poslušala.

Kar naenkrat sem bila namreč del njegovega vesolja, njegovih let. Padala sem v čarobnost doživetij, ki jih je opisoval tako slastno, z žarom v očeh. SIDRALA sem se z njim v globino Sebstva. Potovala sem do začetka sebe. Takrat sem še brala sanje in slišala drevesa kako mi govorijo.

Svojo roko sem položila na fantovo srce in zdrsnila navznoter, do zaupanja v nevidni svet, ki edino povzdigne omejeno osebnost do Življenja, ki brenči in dehti...In nato... Sem ugledala - čarobnost!

Ja, prav začutila sem...

To veliko skrivnost, ki se sramežljivo skriva pred odraslimi.

V nekem trenutku se mi je namreč zazdelo, da sem jaz on. Jaz sem ta otrok, ki še vidi barve trav, ki plapolajo v vetru. Jaz sem ta otrok, ki še čuti ščemenje ugodja, ko v brezčasju zapravlja ure v svetu domišljije, jaz sem on, ki od veselja lahko globoko sope med tekom, saj je v gibanju, ki ga premore otroška radoživost čisti užitek!!! 







Kako se pa tebi zdi? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...