Doživljanje in izražanje ter regulacija čustev pri otroku

Otroci nekatera čustva in občutja doživljajo intenzivneje in na drugačen način kot odrasli. Navedla bom nekatere.

Skozi razvoj v otroštvu prihaja tudi do sprememb v intenzivnosti, številu ter vsebini strahov, ti namreč skozi razvoj lahko postanejo številčnejši in pa tudi bolj intenzivni. S starostjo se namreč otrokovo okolje razširja, otrok posledično prihaja v stik z vedno več dražljaji, ki lahko v njem sprožijo strah. Ta je lahko povezan tudi z resničnimi izkušnjami, dražljaji ali neprijetnimi dogodki ali pa so lahko strahovi posledica posnemanja vedenja oseb v otrokovi bližini, risank, zgodb. Nekateri strahovi pa lahko skozi razvoj tudi izginejo ali se s pozitivnimi izkušnjami izbrišejo, saj otrok spozna pravi pomen predmetov ali pojavov, ki se jih boji. Strah se lahko pojavi tudi, kadar ima otrok bujno domišljijo in še ne zna ločiti realnosti od domišljije, saj še imajo otroci omejene izkušnje in razumevanje dogajanja okoli sebe. Obdobje najbolj intenzivnega strahu je obdobje srednjega otroštva, ki traja približno od šestega do enajstega leta. V vsakem primeru, pa naj gre za realen ali »domišljijski« strah je zelo pomembna rahločutnost.

Otroci so najpogosteje zaskrbljeni zaradi svoje družine, kadar gre za zdravje družinskih članov ali kadar jim zaskrbljenost povzročajo opozorila staršev in zaradi vrstniških odnosov, kadar recimo iz pogovorov z vrstniki izvedo za kakšne realne ali nerealne stvari.

Pri otrocih, ki občutijo ljubosumje se lahko pojavi napadalnost in tekmovalnost za pozornost ter naklonjenost. Otrok se lahko začne vesti tudi regresivno, kar lahko zaznamo predvsem ob prihodu sorojenca in se kaže kot sesanje prsta, nagajanje, uničevanje igrač izbirčnost pri hrani, ponovno lulanje ali kakanje v hlače.

Šolski otroci krivdo povezujejo z dejanji, ki jih lahko sami nadzorujejo; npr. počutijo se krive, ker so pozabili sporočiti pomembno novico ali niso naredili domače naloge. Otrok čuti, da je naredil nekaj, kar je v nasprotju s pričakovanji staršev. Če pričakovanja lahko dosega, je občutek funkcionalen, kadar pa so pričakovanja nedosegljiva pa nefunkcionalna, saj otrok doživlja samega sebe kot neprimernega.

Kadar otrok izrazi, da se mu je pripetila krivica, se je potrebno za trenutek ustaviti in pogledati na situacijo »od zunaj«; torej je občutek krivice stvaren ali nerealen? V prvem primeru, kadar se je otroku res zgodila krivica, je treba to ovrednotiti, dati otroku vedeti, da ga razumemo in se mu seveda v kolikor smo mu mi storili krivico tudi opravičimo. V kolikor pa je bil občutek krivice nerealen, pa mu na njemu razumljiv način razložimo, da je obdan tudi z drugimi ljudmi, ki imajo svoja pričakovanja in, da ta niso nujno skladna z njegovimi, vendar pa, da s tem ni nič narobe, saj smo si ljudje različni.

Izražanje čustev pri otroku

Otroci, še posebej majhni še ne znajo ubesediti čustev in jih zato izražajo vedenjsko/telesno z jokom, smehom, »metanjem po tleh«, prikrivanjem obraza z rokami,… Sami jim lahko pomagamo prepoznati čustva na način, da jih povprašamo po počutju ali mu rečemo: »vidim, da si jezen/na, da te je to razburilo/prizadelo«, »vidim, da ti je nerodno«,… Otrok bo sčasoma to ponotranjil in kasneje bo znal sam prepoznati in ubesediti svoja čustva in občutja.

Telesno oziroma vedenjsko izražanje čustev pri otroku (metanje po tleh, kričanje,…) zna biti za starše včasih (pre)naporno. Vendar pa je za otroka pomembno, da starš zdrži s temi čutenji. Na ta način bo otrok videl in začutil, da starš priznava njegova čustva in jih ne zanika , kar bo otroku predstavljajo varen prostor za izražanje čustev. Tudi pri večjih otrocih, kateri že znajo ubesediti svoja čustva naj starši dajo otroku vedeti, da je prav, da čuti, kar čuti. Kadar nam otrok pove, kako se počuti, tega ne zanikajmo na način, da mu odgovorimo: ne bodi žalosten, nima te kaj biti strah in podobno ampak se mu zahvalimo, da se nam je zaupal, kako se počuti in skupaj iščimo rešitve (vidim, da si žalosten/na, kako ti lahko pomagam?).

Izražanje jeze pri otroku

Kadar otrok občuti jezo, naj mama postane aktivna in išče rešitve. Tudi pri otrocih je pomembno, da jezo izrazijo telesno-jo dajo iz telesa. Vendar pa je na nas starših, da jim pri tem nekoliko pomagamo. Npr. vidim, da si jezen/na, vendar kljub temu ne dovolim brcati v steno in udarjati ljudi, lahko pa »zboksaš« blazino, brcaš žogo, tečeš naokoli ali poskakuješ; na ta način tudi preprečitmo, da bi otrok sebe ali drugega fizično poškodoval. Ena izmed ključnih stvari je tako, da se otrok nauči izražanja in reguliranja jeze na neškodljiv način.

Ali lahko otrok z jokom izsiljuje/manipulira?

Dojenčki in malčki do 3.leta starosti niso sposobni manipulacije, saj še njihovi možgani za kaj takega niso dovolj razviti. Tako majhni otroci še niti ne znajo (dovolj) ubesediti svojih čustev in jih zato izražajo vedenjsko (s smehom, jokom, »protestom«). V kolikor si starš napačno interpretira otrokovo vedenje in ne prepozna otrokovih čustev/stiske, lahko to na otroku pusti posledice, saj tudi otrok kasneje tega ne bo zmogel sam pri sebi. Zato je pomembno, da je starš prisoten, dosleden in pristen.

Regulacija čustev pri otroku

Čustvena regulacija pomeni pretvorbo telesnih odzivov v čustvene in obratno, pomeni sposobnost uravnavanja, zadrževanja in stopnjevanja čustev.

Za regulacijo otrokovih čustev poskrbi mama ali oče (dokler se njegovi možgani ne razvijejo dovolj, da je tega sam sposoben), s svojo prisotnostjo in še bolj pomembno načinom prisotnosti. Pri tem je pomembno, da mama najprej zregulira sebe (nereguliran starš ne more regulirati otroka, saj se v tem primeru kaos starša prenese na otroka), zregulira otrokova čustva in mu jih vrne v predelani obliki. Otrok lahko na začetku regulira samo nelagodje, na način, da mu to omogoča vzdrževanje in stopnjevanje čustev s preusmerjanjem pozornosti na starše. Sčasoma otrokovo telo dobiva senzacije in njegove telesne funkcije se razvijajo, vendar pa pod pogojem, da so odnosi urejeni in čustva regulirana. Otrok namreč ponotranji regulacijo starša, regulacija se oblikuje preko čustvenega, socialnega, kognitivnega razvoja otroka. Za to je še posebej pomembna uglašenost in empatija. Poznamo dve vrsti regulacije in sicer prevrednotenje, kjer poskuša posameznik z zavedanjem situacije spremeniti čustveni odziv in potlačenje, pri čemer posameznik ob čustvenem vzburjenju zmanjšujejo čustveno odzivno vedenje. Če čustva niso regulirana, to povzroči kroničen stres v otroškem telesu, ki seveda vpliva na otroške možgane in njihov razvoj. Potlačenje aktivira čustvene možgane in zato se oblikuje implicitni spomin, ki prekinja stik v odnosu.

Zaradi tega je pomembno, da starši prepoznajo čustvene odzive in se nanje odzovejo s prevrednotenjem, saj s tem zmanjšujejo vznemirjenost pri otroku, ter mu dajejo nek vzorec funkcionalnega odzivanja.