Jana Špeh

Smo to, kar mislimo

piše: Jana Špeh
23. januar 2017    1866 ogledov

Veliko nas je in vsak ima lahko različno mnenje o tem vidiku.

Kdo sem? je glavno vprašanje, ki si ga vsak zastavi

A velikokrat sami ne znamo odgovoriti na to vprašanje. Nato se znajdemo v začaranem krogu, ki nam ponuja vse vrste odgovorov. Smo to, kar sistem zapoveduje, in le to, kar mislimo, da družba zahteva od nas ali je v vsakem posamezniku neka druga resnica. Včasih slišim besede, kot so Ne zmorem, Nisem sposoben ali samo Nisem dovolj samozavesten, da bi nekaj poskusil. To pa je resnici na ljubo začaran krog, vse dokler globoko v sebi dojamemo, da smo v resnici prav tisto, kar mislimo o sebi.

Če se poglobim v svojo afirmacijo, lahko preprosto rečem, da samopodoba izvira prav iz tega, kar v resnici sami mislimo o sebi. Najpomembnejše je to, da se povežemo s seboj, s svojim notranjim duhom, da bi lahko sploh vedeli, kaj si želimo. Z zavedanjem, da lahko postanemo vse to, kar v resnici želimo, se igra začne.

Enako velja za naš potencial. Velikokrat sem že slišala besede Saj jaz bi že poskusil, a nimam tega potenciala v sebi. Vsak ima v sebi potencial za vse, vendar potencial ni nekaj, s čimer se samo rodimo, in se ne razvija sam od sebe. Kadar želimo nekaj početi, je pomembno, da najprej v sebi sprejmemo vero, da je to nekaj, kar zmoremo, in nato vaja vaja in še enkrat vaja. Za razvijanje potenciala je vztrajnost daleč najboljša vrlina. Sama rada uporabljam stavek:

»Vaja dela mojstra, toda le če mojster dela vajo.«

V nadaljevanju se vrtimo v istem začaranem krogu z Nimam vztrajnosti pri tem, kar počnem ... V vrtincu začaranega kroga bi lahko še veliko naštevali, a edina resnica se skriva v tem, da si lahko le tisti, ki določa o svoji usodi, izbira misli in vedenja zase ter s tem načinom oblikuje svojo stvarnost.

Za tem pa se skriva najpomembnejši del, to je prevzemanje odgovornosti. Spoznati, da si le sam kapitan svoje ladje, je prijetna izkušnja, ki osvobaja, a takoj za tem sledi prevzemanje odgovornosti. Tukaj pa se srečamo s tem, kar je ponovno začarani krog. Biti žrtev okoliščin navsezadnje sploh ni tako zoprno. Pravzaprav je kar pogosto vedenje, da posameznik izbere biti žrtev in išče tolažbo v dogodkih ali osebah okrog sebe. Kadar tako vedenje izbiramo dolga leta, je pomembno, da se v neki točki zavemo, da je to že postalo del nas in našega načina delovanja.

Resnica osvobaja, in ko enkrat sami opazimo, da lahko kot aktivni soustvarjalci določamo svojo stvarnost, hkrati priznajmo si, da je znotraj naše cone udobja prav luštno vzdušje. Poznamo sebe, svoja vedenja, ljudi, ki jih imamo ob sebi, in posledično se počutimo varne. Sedaj pa mi v mislih roji vprašanje:

Ali je cena varnosti vredna osebnega nezadovoljstva?

To vprašanje izhaja iz zavedanja, da če menimo, da ima vse to, kar se dogaja, vpliv na nas, potem sami nimamo zveze s tem, kar doživljamo v življenju. Ta misel pa mene bolj žalosti, kot veseli.

Ali je bolj primerno sprejeti odgovornost in vložiti nekaj truda v začetek procesa, da postanemo dolgoročno zadovoljni?

Iz misli se rojevajo občutki, misel pride in odide, če ji ne posvečamo pozornosti. Pomembno je tudi zavedanje, da tako kot je za vsakim našim vedenjem neki namen delovanja, prav tako je vsak dogodek z namenom. Namen dogodkov so lekcije, ki jih potrebujemo, da bi lahko šli naprej. Vse dokler se ne naučimo lekcije, se bodo priložnosti za spoznavanje te iste lekcije le ponavljale. To, o čemer pišem, ni nič novega, a hkrati vem, da je ponavljanje dobra šola za učenje. Verjamem tudi, da nas velika večina pozna to resnico. Nekateri to živimo na zavestni ravni, drugi pa ne. Vsak ima svobodo izbire in je pravilno, da sledi svojim občutkom. Če zaznavate, da niste zadovoljni, pa toplo priporočam drugačen način.

»Meni je zavedanje, da je vse to, kar živim, skrbno pripravljeno zame, prineslo popolnoma novo svobodo.«

Lahko bi rekla, da se z mislijo vse začne in da imamo le sami neposredno povezavo do svojih misli, kar pomeni, da lahko preprosto nepomembno misel odvrnemo in izberemo sebi ljubšo.

Misel postane tvoja, šele ko se indentificiraš z njo

Ljudje se sprašujemo, od kod prihajajo misli. Le zakaj imam same negativne misli? Pomembno je, da se najprej zavedamo pomembnosti svoje notranje naravnanosti in stanja duha, ki ga v sebi sprejmemo in gojimo.

Ker imamo dnevno ogromno količino misli, predlagam, da postanete opazovalec. So sive in otožne misli, lahko tudi negativne, pridejo pa tudi svetle in prijetne ter pozitivne misli. Ko v sebi sprejmeš negativno misel, se nanjo že osredotočaš in bo rasla. Enako velja, ko se osredotočiš na sebi prijetno misel. Misel bo rasla, prijetno se boš počutil. Iz tega sledi, da lahko le sami upravljamo svoje misli, in biti prisoten je pomembno prav s tega vidika, da zavestno izberemo, kaj misliti ali kaj ne. Vsak ima svobodo izbire in ne obstaja oseba, ki bi to lahko počela namesto vas.

Vsak lahko tako postane točno to, kar želi biti. Želite biti pozitivna oseba? Izberite vam pozitivne misli, v sebi začutite to pozitivnost, opazujte pozitivnost okoli sebe in delajte stvari, ki so za vas pozitivne.

MISEL + OBČUTEK + DEJANJE

Vsak lahko v sebi začne razvijati potencial, ki ga želi gojiti. Vsak lahko postane točno to, kar želi biti!

Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...