Dejan Krajlah

Stavek, ki je ubil največ sanj

3. december 2019    13 ogledov

Kaj bodo rekli drugi? Stavek, ki je ubil največ sanj.

In kaj storiti? Naj se vam jebe za vse. Vsaj malo. Vsaj vsake toliko... potem bo šlo lažje. 

Kako pa se je vse skupaj začelo? Vaši starši so resnično imeli najboljše namene. Želeli so, da odrastete v odgovorne in zrele posameznike in ne v razvajene diktatorje. Bodi priden, so vam pravili. Pospravi igračke in lahko boš gledal risanko. Smiselno, ne? Kdo pa ne vzgaja otroke na tak način? Lepo ubogaj, so rekli, ko ste šli v šolo. Ne steguj se no po vseh teh policah, so vam zažugali, ko ste v trgovini vedno znova raziskovali vse vabljive predmete okoli vas (in pobesneli, ko so stvari s truščem popadale po tleh). Delaj naloge in ne počni neumnosti. Bodi vljuden. Bodi prijazen. Ne nagajaj. Ne kriči na ves glas. Le kaj si bodo mislili ljudje o nas... ste poslušali vedno znova in znova. Na stotine krat. Le ugajati ljubljeni osebi je bilo vse, kar so od vas pričakovali. Še predno ste razvili sposobnost lastnega kritičnega vrednotenja sveta okoli vas, ste vse to že zdavnaj ponotranjili.  Da le ne štrlite iz povprečja, da spadate k tihi večini, je bilo pravzaprav vse, kar so od vas pričakovali.

A vendar takrat to še ni bil problem. Vse skupaj imelo nek smisel. Ko ste bili pridni, ste bili nagrajeni. Ko ste storili kaj slabega, pa grajani. Svet je bil resnično preprost. Čeprav se je vsake toliko vse skupaj postavilo na glavo. Na primer ko ste se družili z vrstniki. Ko ste bili zunaj. Tam samo s tem, da ste bili neznansko pridni in vljudni, niste kaj dosti pridobili. Kvečjemu nasprotno. Še posebej od starejših in močnejših. A kaj potem, tudi če se je zgodilo karkoli slabega, ste lahko na koncu vedno stekli na varno v mamin ali očetov ljubeči objem. In v trenutku je bilo vse v najlepšem redu. Spet je vse dobilo smisel.

Potem... potem ste počasi odrasli. Kar naenkrat ste ugotovili, da zgolj s slepim uboganjem in pridnostjo ne boste kaj dosti dosegli. Prej nasprotno. Vedno bolj ste začeli opažati, da napredujejo ne tisti najbolj pridni, ampak tisti, ki se najbolj znajdejo. Ki se najbolje prilagodijo (odmev iz prazgodovine, morda?). A vendar si ne morete pomagati. Od sebe želite dati največ in se resnično trudite. Tako ste pač bili vzgojeni, si morda pravite. Iz istega razloga otroci vstopijo v avto neznancu. Saj vendar morajo biti venomer prijazni in spoštljivi, ne? In če jih nek prijazni stric za njihovo ustrežljivost nagradi, je to potem v njihovih predstavah čisto v redu (na tisoče krat so slišali, da naj bodo vendar prijazni in ustrežljivi, zato so to že čisto ponotranjili – to je že usidrano globoko v njihovi podzavesti, po teh usmeritvah delujejo; kaj v primerjavi s tem lahko doseže pet ali šest stavkov o tem, da naj ne govorijo z neznanci?).

Nekega dne pa vam bo nekdo le priznal ves ta trud in vas za to bogato poplačal, se tolažite. Dan za dnem se tako ženete, potem pa vedno znova resignirano ugotovite, da to sploh ni bilo potrebno. Ali pa da tega nihče ne ceni. Kljub vsemu vloženemu trudu in odrekanju! Nikomur še malo ni mar za to. In to boli.

Zato ni čudno, da ljudje vse življenje hrepenijo po podobi nekakšne vsemogočne avtoritete. V obliki zaščitniškega očeta, boga pravičnika, nekoga od zgoraj, ki bo končno opazil vse krivice in jih popravil. Kot takrat, ko so bili majhni in so bili za dobre stvari nagrajeni in za slabe grajani. Pa bo res? Kaj če ga ni?

Sam sem videl že na desetine takih posameznikov. Dali so vse od sebe, za službo so žrtvovali svoje družine in svoje zdravje. In potem, kaj se je zgodilo potem? Nič se ni zgodilo. Ko je prišel čas, so odšli. V dveh tednih pa nihče več ni vedel, da so sploh obstajali.  Vse skupaj je potem delovalo tudi brez njih. Čemu potem vsa ta odrekanja? Si lahko predstavljate notranje bitke, ki jih ti ljudje bijejo, ko to končno spoznajo? Kako boleče mora biti tako spoznanje?

Kolikokrat ste se hoteli priglasiti k besedi, pa se niste, ker bi vam bilo preveč nerodno? Kaj če se osmešite? Saj vendar ne želite štrleti iz povprečja, ne? Kaj bodo pa ljudje rekli? Po drugi strani pa ste morda spoznali posameznike, ki resnično nimajo nobenih dobrih predlogov, so pa brez zadržkov.  Ni jim nerodno, ne bojijo se osmešiti. Rečejo, kar si pač mislijo. Tudi če ni pravi trenutek. Storijo, kot se jim zdi. Ali pa se požvižgajo na vse in ravno zaradi tega prosperirajo. Kolikokrat ste globoko v sebi kleli dejstvo, da ste preprosto preveč prijazni in da vas ravno zaradi tega vsi prehitevajo? Ne samo to; odrekate se karieri, da bo lahko partner gradil svojo. Tako so vas vendar učili. Odrekate se svojim željam, da boste lahko ustregli otrokom in vaši otroci se bodo njihovim, da bodo le zadovoljili vas (povsod samo odrekanje, kjer naj bi bila ljubezen, kot je zapisal že Remarque). Morda je to da ste skrbni in pošteni včasih bolj slabost kot pa prednost, drži? Potem se še spomnite tiste pesmi Lepa dekleta ljubijo barabe...in se sprašujete, kam je šel ta svet.

Imam novico za vas. Svet se ni spremenil. Od nekdaj je bil tak. Če vam je všeč ali ne, ga vi ne morete spremeniti. Žal. Pa če se še tako trudite, vam to ne bo uspelo. Stvari pač gredo svojo pot. Ljudje so tudi hudobni. In nikomur ni mar za vas. Tako preprosto je to. Pa saj to že vendar veste. Tudi če to še tako objokujete. Lahko vsak dan bijete notranje bitke in se jezite na krivico, ki se vam dogaja. Pa to ne bo pomagalo. Lahko sprašujete stvarnika, zakaj dovoli vse slabe stvari, ki se vam dogajajo. Tudi usodo lahko krivite za vse skupaj. Kar želite. 

Ne morete spremeniti sveta. Lahko pa spremenite sebe. Se vam to zdi nekam klišejsko? Kar naj se vam zdi. Resnično sveta ne morete spremeniti. Mnogi so že poskušali, pa nikomur ni uspelo. Niste bog. Niste stvarnik. Nimate te moči. Vse slabe stvari ki se dogajajo, se bodo še naprej dogajale. Tudi dobrim. Tukaj ste povsem brez moči. Na to ne morete vplivati. Edina stvar, na katero pa lahko vplivate, pa so vaši odzivi. Vaši odziv na stvari, ki se vam v življenju dogajajo. Če imate slabega šefa ali nemogoče sodelavce, se ni za jeziti nanje. Takšni pač so. Tega ne  morete spremeniti. Jezni ste lahko le nase, ker si ne morete najti službe kje drugje. To pa bi lahko storili. In zaradi tega si lahko očitate. Če vas otrok pred vsemi spravi v zadrego, da se potem pričkate s partnerjem še ves dan (ker ima ta morda drugačne poglede na to, kako odreagirati) in imate zato posledično pokvarjeno rojstnodnevno zabavo, se ni za jeziti na otroka, ampak samo na vaju s partnerjem. Ker sta tako odreagirala. O tem govorimo. O naših odzivih na dogodke. Dogodkov tako ali tako ne moremo vseh nadzorovati. Lahko pa nadzorujemo naš odziv nanje. Tu je vsa skrivnost. Reprogramiranje naše podzavesti, naših odzivov na dogodke. Na to pa lahko vplivamo!  

Za kakšne majhne stvari je dovolj, da se le zavestno odločimo. In potem kaj storimo v nasprotju z njim. Včasih se nam lahko samo malo jebe za vse skupaj. Samo malo. Vsake toliko.  Kaj bodo pa rekli... Tale kaj bodo pa rekli zaduši več želja in potencialov kot pa vse realne okoliščine, resnični razlogi za uspeh ali neuspeh. Znanje, talent, volja, vse to se ne more primerjati s tem vprašanjem; kaj bodo pa rekli. Kaj bodo pa rekli, se vpraša človek in potem raje ne naredi nič. Da le ne izstopa iz sivine povprečja. Pripravljen se je odpovedati svojim sanjam, željam, ambicijam, čemurkoli, da ja ne razočara ljubljene osebe. Da ja ne doživi posmehovanja okolice. Da ja počne vse tisto, kar je neumno in popolnoma nepotrebno, če le družbene zapovedi in pričakovanja tako velijo. Ko sem pred leti zmagal na nekem kvizu komercialne radijske postaje o pokru, sem za nagrado dobil letalsko karto, namestitev v hotelu v Las Vegasu in nekaj žepnine za igro. Radijci so to pričeli že oglaševati kot velik dogodek, pojavljale so se celo strani kot Policist iz Kopra proti kvartopircem iz Las Vegasa. Super, ne? Že sem se videl za mizo z Danielom Negreaunujem in ostalimi asi. Vse do trenutka, ko se je oglasil tisti tihi glasek v meni. Saj veste kateri. Kaj bodo pa rekli drugi? Kaj če bodo mislili, da si zasvojen z igrami na srečo? Si prepričan, da je to res primerno? Kaj se je zgodilo, boste vprašali? Nič, odpovedal sem vse skupaj. In seveda, ne mine dan, ko ne obžalujem svoje odločitve. 

Zato naj se vam vsake toliko kar malo jebe za to, kaj bodo pa rekli. Bodo, ja. Ampak to bodo tako ali tako. Saj vendar nobene druge novice ne krožijo tako hitro kot ravno negativne. Če so resnične ali ne seveda nikogar ne zanima. Da so le sočne. Tudi če si boste še tako prispevali za to da boste le ugajali drugim, prav vsem nikoli ne boste mogli ugoditi. Vedno boste nekoga prizadeli, vedno boste storili nekaj, kar nekomu ne bo prav. Morda tudi ne boste, pa bo nekdo tako razumel. Ali pa bo le hudoben. In bo sprožil slabe govorice o vas. Lahko vas bodo obdolžili za nek dogodek, katerega negacije ne boste mogli dokazati. Ali kaj podobnega. Le kako lahko dokažete, da nekaj niste storili? Težko. Na primer; ta ženska je lepa in v zadnjih letih je nekam sumljivo napredovala. Zagotovo spi z direktorjem, ne? Ha! Le kako naj dokaže, da to ni res? Seveda bo trdila, da ne. Tudi direktor bo rekel, da ne. Kar je pa zagotovo dokaz, da kaj imata, saj oba zanikata, bodo trdili naprej. In kaj lahko vi storite? Popolnoma nič ne morete. Karkoli boste storili, bo zanje le dokaz več, da imajo prav. Vi pa veste, da nimajo. In to vas boli. Boli, ker ne morete dokazati. V takem primeru imate samo eno možnost. Lahko se še naprej žrete znotraj vas in sekirate, na koncu pa pristanete z resnimi zdravstvenimi težavami. Ali pa ne. Lahko storite nekaj drugega. In to je pravzaprav edino, kar dejansko lahko storite. Je v imenu tega poglavja.

In pesem So what glasbene skupine Metallica si zavrtite pri tem. Najbolje na YouTubu, s podnapisi, da boste v celoti razumeli sporočilo (glejte do konca). In zvočnike dajte bolj na glas. V trenutku se boste počutili bolje, to vam zagotavljam. 

Ali se boste torej gnali za svojimi željami ali vam je bolj pomembno to, kako vas vidijo drugi, je vaša odločitev. Zavedajte pa se, da so karmo označili tudi kot prasico z razlogom. Zato ker nezmotljivo deluje. In ker nezmotljivo deluje, ji včasih preveč zaupamo. Saj ne da ne bi delovala, le da je njen odziv lahko drugačen, kot ga pričakujemo. Ko dajemo brezpogojno ljubezen ljudem, ki jim zaupamo, smo najbolj razočarani. Ko slepo ubogamo družbene konvencije in merila, drugi pa jih ne in kljub temu (ali pa zaradi tega) napredujejo, nas najbolj boli. Ker smo zaupali temu, da bomo prejemali to, kar dajemo, smo obupani. Pozabljamo pa, da je najlepša čarobnost tega življenja ravno v tem, da nikoli ne vemo kako ali kdaj nam bo povrnilo vse tisto, kar dajemo. Karma včasih deluje na dolgi rok. Poskrbi, da se na koncu vse poplača. In vse uravna. Kako se že konča tista pesem? Lepa dekleta ljubijo barabe…na koncu pa pristanejo z nekom, ki je star in pošten, ne? Na koncu se vse ujame. Na koncu in ne prvi trenutek, ko nekaj damo. To je bistvo. To si zapomnimo. Sicer pa; a mislite, da vas tiger ne bo napadel zgolj zato, ker ste vegetarijanec? In ker ste dober človek in podpisnik konvencije o prepovedi lova na tigre? Še malo mar mu ni za vse to. Pravzaprav se mu čisto jebe za to. Tudi vam naj se. Vsaj občasno.


 

Vir: Povzeto po Učbenik uspeha, Dejan Krajlah
Deli svoje mnenje! 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...