Mateja Sekavčnik

Svet je ponorel s svojimi standardi lepote ali pa smo ponoreli mi, ker jim sledimo?

10. februar 2019    230 ogledov

Svet je ponorel s svojimi standardi lepote in šel čez vse meje dobrega okusa. No, morda pa to le ni bil svet, temveč ljudje, ki smo kot prikovani na različna socialna omrežja s kupom izzivov s samopodobo, različnimi dietami ter takšnimi in drugačnimi norostmi, ki so povezane z videzom, ko smo ali pa se nenehno bombardiramo s popolnimi fotografijami v virtualnem svetu, ki so vedno lepše in vedno boljše.

Lepše in še boljše ... toda za koga in zakaj?

V današnjem času smo zelo okupirani s svojim videzom, obremenjujemo se z njim, pa tudi z vsem materialnim in vso navlako, ki jo kupujemo, da bi bili videti bolje in lepše, pa da bi bili srečnejši in ne vem kaj še vse. Z materialnimi dobrinami si večkrat skušamo kupiti srečo in notranje zadovoljstvo. Pa harmonične odnose in še kaj bi se našlo. Globoko razočaranje pa sledi, ko vidimo, da nikoli ne moremo kupiti dovolj, da bi se lahko dolgoročno 'zapolnili' zgolj s tem.

Ljudje nismo zadovoljni s seboj in svojimi telesi, ker smo preobremenjeni z ideali, ki jih na vsakem koraku vidimo na jumbo plakatih in v različnih tiskanih in virtualnih medijih, medtem ko pa se premalokrat zavedamo dejstva, da smo si različni in da ne moremo imeti vsi enakih oblin, postave, ker nismo kloni, temveč unikati.

Po nekih raziskavah, ki so jih delali v ZDA, 53 odstotkom deklicam, ki so sodelovale v raziskavi, ni všeč njihovo telo. Do njihovega sedemnajstega leta se ta odstotek zviša na 78.

Kam za boga smo prišli?!

Rada imam lep videz ... zdrav duh v zdravem telesu, toda v življenju imam poleg videza še druge prioritete in res se mi ga zdi škoda zapravljati za to, da bi bila nenehno obremenjena z vsem, kar ponujajo ideali, statusni simboli, mediji, influencerji in tako naprej.

Veliko raje sledim sebi in imam na račun tega veliko več miru v sebi, saj me izdatno izmuči vse to norenje sodobnega sveta, v katerega včasih vseeno padem, toda se hitro poberem spet ven. Prenehala sem tudi iz "kratkočasenja" nenehno brskati po socialnih omrežij ter se primerjati s "popolnostjo", ki se tam pogosto ustvarja. To je le vizualni svet, ki gre v koraku z "modnimi muhami" in pogostokrat tudi iluzijami. Toda pomembno pa je kako živimo v resničnem svetu, kako se družimo, povezujemo, ljubimo in kako živimo, kako se gledamo iz oči v oči, sprehajamo dlan v dlani, se pogovarjamo, dotikamo in čutimo sebe, kako čutimo sočloveka.

Pogostokrat se sprašujem kaj mi daje energijo in kaj mi jo jemlje. Sledim temu kar mi jo daje, sledim svojemu notranjemu glasu. 

Danes se namreč zavedam tega, kar se mi je morda kot otroku zdelo povsem samoumevno, in sicer, da si lahko ponosen/-na na to, da ostaneš to, kar v svojem bistvu si, v svetu, kjer te vsi želijo spreminjati ... 'kao' na 'boljše'.

Kaj pa ti praviš? 0
  Bodi prvi in podaj svoj komentar ter prejmi 3 žarke!
Nalagam...