Terapevtske izkušnje mi kažejo (pa tudi osebne), da se v disfunkcionalnih družinah zelo pogosto zgodi, da eden izmed članov družine (lahko tudi več) želi narediti pozitivno spremembo, razrešiti težke negativne vzorce in prepričanja ter prekiniti toksične odnose, predvsem s starši, vendar pa žal starši tega niso (vedno) pripravljeni storiti. Iz različnih (tudi nezavednih razlogov) želijo ohraniti staro stanje, odnose in vzdušje v družini, četudi je le-to negativno, ali celo toksično. V takšnem primeru pa je na žalost za tistega, ki želi spremembo (in je morda začel obiskovati tudi terapijo) lahko težko in velik izziv. Kaj narediti? Kako ravnati, ko straši ne želijo spremembe. Vi se spreminjate, želite spravo, želite bolj ljubeč odnos, a zdi se, da ne gre.
Pri tem se je najprej dobro zavedati, da drugih ljudi ne moremo spreminjati, četudi so to naši starši oz. družinski člani in četudi je njihovo vedenje in odzivanje negativno, ali celo škodljivo.
V sržu disfunkcionalnih odnosov so namreč pogosto manipulacije, čustvena izsiljevanja, pasivna-agresija, ali neposredna agresija - izjemno težke energije, iz katerih je težko izstopiti in potrebujemo veliko volje in notranje moči.
Dobro je vedeti, da je težava tudi v tem, da v takšnih odnosih manjka prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in manjkajo odzivi, ki sledijo, ko/če prevzamemo odgovornost za svoje ravnanje (šele to je pogoj, da lahko v odnosu pridemo na isti breg).
V takšnih odnosih ni podpore, sodelovanja, vzajemnosti. V resnici je (čustveno) vsak sam, na svojem bregu in se bori za svoj čustveni obstoj, četudi je družinskih članov več. Ob vsem tem, je verjetno najtežje sprejeti, da se naši starši ne želijo ali ne zmorejo spremeniti. Takrat ne preostane drugega kot, da sami prekinemo toksičen odnos s starši. To ne pomeni, da jih fizično ne vidimo več, gre najprej za čustveno prekinitev toksičnih povezav, v katerih ne sodelujemo več s svojimi starimi odzivi.
Kako si pomagati?
Torej, prepoznali smo, da so v odnosu z družinskimi člani prisotne disfunkcionalne dinamike (čustvena izsiljevanje, podcenjevanje, pasivna-agresija itn.) A kljub temu si verjetno vsi želimo dobrega odnosa s starši in nikakor ne toksičen odnos s starši. Pri tem poskusimo vse.
A včasih ne pomaga nič, niti iskren pogovor in izpoved ne. V upanju, da bomo našli spravo gremo preko vseh strahov. A na drugi strani so upor in različna prepričanja („jaz imam prav“, „tako bo kot sem jaz rekel/rekla“, itn.) premočna. Zanikanje preveliko. Takrat ne preostane drugega kot, da delamo na sebi in dovolimo staršem, da so kar so, četudi to za njih pomeni vztrajanje v disfunkcionalnem vzdušju in v toksični energiji.
Koraki, ki vam bodo pomagali, da vam bo lažje:
Žalovanje za idejo o „lepem odnosu s starši“
Verjetno imate pri sebi neko željo in idejo o tem, kako bi lahko izgledal vaš spremenjen in pozitiven odnos s starši. A dejstvo, da se straši ne spreminjajo z vami kaže, da odnosa, ki si ga želite ne boste dosegli (vsaj v tem trenutku ne). Ob tem spoznanju si dovolite žalovanje za izgubljenimi sanjami o lepem odnosu, ki bi premagal toksičen odnos s starši. To lahko pomeni, da boste morali izpustiti tudi vse ideje o tem, kakšno vlogo naj bi v vašem življenju odigrali starši. Spustiti fantazijo, si dovoliti žalovati je začetek poti v vašo spremembo… in do več miru.
Spremenite svoje odzive in reagirajte v skladu z vašimi vrednotami
Odzivi vaših staršev, ko so negativni vas verjetno zabolijo in globoko prizadenejo. Zato je pomembno, da začnete spreminjati sebe in svoj odziv na starše. Zakaj me tako prizadane? Mar še vedno iščem potrditev, ljubezen, da sem dovolj dober, da si zaslužim?
Ker smo prepleteni energijsko z njimi, je včasih to težje in je potrebno več truda in dela na sebi. To pomeni, da morate pri sebi spoznati, kakšne so vaše vrednote, kaj je za vas sprejemljivo, dopustno in kaj ne ter stati za tem. Ključno je, da niste reaktivni, ampak da delujete v skladu s seboj. Če je potrebno, se tudi umaknete.
Zgradite močne vezi z drugimi ljudmi
Ko imamo toksične odnose s starši in družinskimi člani je dobro, da zgradimo močne vezi z drugimi ljudmi. Postanite član kakšne skupnosti, povežite se s prijatelji, obiskujte terapevta, spoznajte nove ljudi in odkrijte nove hobije. Vezi z drugimi ljudmi vam lahko pomagajo olajšati čustveno bolečino, ki jo čutite v odtujenih odnosih starši.
Vedite, da nikoli ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Najboljša stvar, ki jo lahko naredimo zase je, da pozdravimo svojo čustveno bolečino in se usmerimo na tisto, na kar lahko vplivamo – na sebe. Da kljub vsemu razvijemo spoštovanje (do sebe in do staršev v sebi), čeprav ga v toksičnih odnosih običajno ni. To je pot do miru, vašega miru.
VAM LAHKO POMAGAM?
TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.
Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.
inspiracije