Ana Trebežnik

Če želimo svobodo in osebno moč, se moramo najprej odpovedati vlogi žrtve

9. november 2018    685 ogledov

Kadar se nam zdi, da smo v življenju obtičali, in imamo občutek, kot da se vrtimo v začaranem krogu, iz katerega ne vidimo izhoda, se nam zlahka zgodi, da se nevede ujamemo v vlogo žrtve. Morda tega zavestno niti ne zaznamo, vendar pa lahko ujetost v vlogo žrtve vselej prepoznamo po dalj časa trajajočih občutkih nemoči in nakopičeni jezi. Skorajda ni osebe, ki ne bi kdaj zapadla v vlogo žrtve, bistveno pa je, da to notranje stanje čim prej prepoznamo in se z njim soočimo, saj lahko le z aktivnim pristopom in konkretnimi koraki dosežemo spremembo, ki ne bo zgolj navidezna.

Kako prepoznamo, da smo morda ujeti v vlogo žrtve?

Pogosto se počutimo brezvoljne, nimamo prave energije in zagona, pojavljajo se nam negativne misli in negativna čustva, ki nas pahnejo v pasivnost in v to, da za vse, kar nam ne gre tako, kot bi si sami želeli, krivimo druge.

Najbolj značilni so občutki nemoči

Najbolj značilni so občutki nemoči, ki nam vzbujajo bodisi žalost bodisi jezo, saj se nam dozdeva, da smo v življenju obtičali, in iz dneva v dan doživljamo podobne negativne izkušnje. Ob tem je značilno, da se moški na nemoč pogosteje odzovejo z jezo, ženske pa z odkrito ali prikrito žalostjo. To je posledica tradicionalne vzgoje, ki fante usmerja k izražanju jeze kot 'moškega čustva' in dekleta k izražanju žalosti kot 'ženskega čustva'. Zaradi tega se pri moških žalost pogosto zamaskira v jezo, pri ženskah pa ravno obratno. To so t. i. prepovedana čustva, ki si jih praviloma ne dovolimo občutiti in izraziti, kar nas posledično vodi v to, da izgubimo stik s svojim resničnim notranjim doživljanjem in čustvovanjem.

Občutki zavrnitve

Imamo občutek, da nas drugi tako ali drugače zavračajo, da nas ne razumejo, da nam delajo krivico oziroma nas na neki način izrabljajo ali zlorabljajo.

To seveda ni nujno resnično, saj gre lahko zgolj za našo lastno percepcijo, ker dejanja in odzive drugih jemljemo osebno in kot kritiko sebe.

Postavljamo se v podrejeni položaj

V odnosu do drugih se nezavedno postavljamo v podrejeni položaj in si ne upamo postaviti jasnih osebnih meja, saj se počutimo, kot da nas drugi ljudje ogrožajo in nam ne dovolijo, da se svobodno izražamo. Iz tega podrejenega položaja potem pogosto odreagiramo napadalno, saj zaradi podzavestnega občutka ogroženosti delujemo po načelu 'napad je najboljša obramba'.

Črnogledost

Nagnjeni smo k črnogledosti in iskanju napak, tako pri sebi kot pri drugih, in vso pozornost usmerjamo k pomanjkljivostim, namesto da bi se osredotočili na to, kar je pozitivno in hvalevredno.

Rešitve iščemo zunaj sebe

Odgovore in rešitev svojih težav iščemo zunaj sebe ter ves čas čakamo, da se bo nekaj zgodilo oziroma da bomo našli nekakšnega 'rešitelja' – osebo, ki nas bo odrešila tegob, odgovorila na naša vprašanja in dvome ter nas 'naučila', kako živeti svoje življenje.

Ne želimo videti svojih iluzij

Nismo pripravljeni spremeniti svojih škodljivih navad, načina razmišljanja ali tega, kako se čustveno odzivamo, saj podzavestno ne želimo spustiti svoje stare identitete in iluzij, ki smo si jih v življenju ustvarili.

Ne želimo videti boleče resnice in svojega deleža odgovornosti za izkušnje, ki so del našega življenja.

Pogosto prelagamo obveznosti in spremembe

Pogosto odlašamo ter prelagamo naloge in obveznosti, ki zahtevajo trud in vloženo energijo, saj se zaradi podzavestnih programov vloge žrtve (manjvrednost, ogroženost, samokaznovanje ipd.) sami nezavedno blokiramo pri tem, da bi naredili resnično spremembo.

Primerjamo se

Radi se primerjamo z drugimi in iščemo izgovore, zakaj nečesa ne zmoremo. Občutek imamo, da gre življenje mimo nas, in živimo iz dneva v dan, namesto da bi aktivno načrtovali in zavestno usmerjali svoje življenje. Življenje doživljamo kot nekaj, kar nam je dano ('taka je moja usoda, moja pot'), in ne kot nekaj, kar si sami ustvarjamo s svojimi odločitvami in dejanji. Zaradi tega se tudi težko odločamo ter pogosto vztrajamo v situacijah in odnosih, ki nas ne podpirajo več pri našem osebnem razvoju.

Težko se veselimo lastnih in tujih uspehov

Težko se veselimo lastnih in tujih uspehov, saj v sebi, zaradi podzavestnih občutkov manjvrednosti, nemalokrat čutimo zavist in ljubosumje, kar pa si obenem težko priznamo. Zaradi lastne manjvrednosti tudi v drugih osebah in svetu na splošno ne zmoremo videti resnične vrednosti, lahko pa se nezavedno zatečemo tudi v drugo skrajnost in druge poveličujemo. Na splošno v življenju s težavo najdemo ravnovesje in se nagibamo k skrajnostim.

Vloga žrtve in ranjeni notranji otrok

Vloga žrtve je v veliko primerih tesno povezana z našim ranjenim notranjim otrokom, torej s čustvenimi ranami, ki izvirajo iz našega zgodnjega otroštva. Ključno je namreč, da se kot odrasle osebe zavestno soočimo z vso čustveno bolečino in negativnimi občutki, ki smo jih doživljali v otroštvu in smo jih zato, ker nismo prenesli njihove intenzivnosti in nismo imeli ustrezne čustvene podpore staršev, da bi jih lahko predelali, potlačili v svojo podzavest. Dokler tega ne storimo, ostajamo praviloma ujeti v energijo in vlogo otroka, kar se odraža predvsem na našem čustvovanju in odzivanju na druge ljudi, situacije, dogodke ter na našem doživljanju samega sebe.

Vloga žrtve in vloga otroka se prekrivata, saj temeljita na globokih občutkih nemoči, egocentrizmu in nesprejemanju odgovornosti za svoje izkušnje. Tako kot otrok tudi žrtev zavestno ali podzavestno pričakuje, da bodo drugi poskrbeli zanjo in za njene potrebe, kar jo nehote postavlja v položaj odvisnosti od drugih. Vsaka odvisnost pa sproža v podzavesti občutke jeze, frustracijo, manjvrednost ter samo še stopnjuje občutke nemoči. Gre za začarani krog, ki ga lahko prekinemo zgolj tako, da smo se pripravljeni soočiti s svojimi resničnimi čustvi in občutki ter sprejeti odgovornost za svoje življenje.

Nekateri ljudje, ki se ujamejo v vlogo žrtve, svoje lastne podzavestne občutke manjvrednosti sebi in drugim prikrivajo tako, da se skušajo postaviti nad druge (praviloma s pogosto kritiko in razvrednotenjem), jih nadzorovati (to jim daje navidezen občutek moči) in si s tem, da sebe prikazujejo kot žrtev (s tem bi radi izslili sočutje in sprejemanje), dajejo vrednost. Zato si tako težko priznajo, da so ujeti v vlogo žrtve, saj jim ta vloga omogoča, da s čustvenim izsiljevanjem v svojo korist skušajo spreminjati druge, saj se je veliko laže ukvarjati z drugimi kot s seboj.

Še ena pomembna karakteristika vloge žrtve je v tem, da žrtev v svoje življenje vselej pritegne takega ali drugačnega agresorja oziroma napadalca. Gre za dve skrajnosti, ki se, skladno z energijskim zakonom polarnosti, nujno privlačita. Tak agresor je lahko nespoštljiv partner, izkoriščevalen šef ali katerakoli druga oseba, s katero preigravamo dinamiko boja za moč. Takšne izkušnje se nam praviloma vrstijo, vse dokler ne spustimo vloge žrtve in prepričanja, da imajo drugi ljudje moč nad nami, ter si dovolimo poskrbeti zase in drugim postaviti mejo.

Zakaj je tako pomembno, da spustimo vlogo žrtve?

Če želimo občutiti resnično svobodo in osebno moč, se moramo najprej zavestno odpovedati vlogi žrtve. Šele ko sprejmemo odgovornost za svoje življenje in svoje izkušnje, namreč dobimo nazaj svojo resnično notranjo moč, ki jo, dokler vztrajamo v vlogi žrtve, nezavedno predajamo drugim. Dokler krivimo in obtožujemo druge, smo namreč ujeti v nemoč, saj smo prepričani, da na situacije in dogodke sami nimamo vpliva. In to nas pahne v navidezno odvisnost od drugih, s čimer izgubljamo svojo lastno svobodo in vrednost.

Gledano z energijskega vidika nam vloga žrtve močno blokira pretok v energijskih centrih osebne moči, kar nam onemogoča manifestacijo drugačne realnosti. Naša moč in energija odtekata drugam, namesto da bi ju uporabili ustvarjalno ter uresničili svoje potenciale in srčne želje. Pomanjkanje energije nas podzavestno vodi v to, da začnemo energijo in moč prej ali slej črpati od drugih, čemur pravimo tudi energijski vampirizem. Zavedati se moramo, da imamo v življenju prav vsi svoje izzive, vendar nam je obenem dana tudi moč, da jih premagamo, če smo le pripravljeni sprejeti svoj delež odgovornosti za svoje izkušnje, si priznati lastne pomanjkljivosti, ne da bi se zaradi tega obsojali, in aktivno iskati ustrezne rešitve.

Čeprav se nam včasih zdi, da je življenje krivično in da nimamo druge izbire, je to daleč od resnice. Res pa je, da ima vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, svoje posledice, ne glede na to, ali jih mi doživljamo kot pozitivne ali kot negativne. In tudi te je v končni fazi treba sprejeti kot del izkušnje, ki nam pomaga bolje razumeti tako sebe kot svet, v katerem živimo.

Komentarji (0)

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji

Nalagam...