Zavesten starš, zavesten otrok
Aleksandra Rehar

Zavesten starš, zavesten otrok

piše: Aleksandra Rehar
8. november 2017    815 ogledov

Ljubezen se rodi v trenutku spočetja in traja vse življenje. Ali jo znamo tudi ohranjati in negovati ves čas? Ta odgovor prepuščam vam. Danes bom pisala, kako pomembno je biti zavesten starš in tako pomagati otroku stopiti na svoje noge. Kot vsi veste, to, kar pišem, živim. Zato si ne izmišljam nečesa, še manj pa, da bi se to kje učila in 'piflala' na pamet ter vam solila pamet. Moj namen je, da vam odprem širši pogled na vso situacijo in vam omogočim dostop do zavedanja. Kajti vaša intuicija je edini kompas, prav tako otrokova zavest kreira svoje življenje.

Zakaj se je pred rojstvom otroka pomembno izobraziti?

Bolj ko so me drugi skušali prepričati o tem, kdaj je pravi čas imeti otroka, sem se sama obračala stran od tega. Zakaj? Ker nisem želela biti mama otroku, ki še sama ne ve, kaj naj s seboj. Za piko na i, da bi si naložila še odgovornost vzgoje, obojega pač ne bi zmogla. Zato sem začela delati na sebi pri svojih 14. letih, nato sem po smrti mame izgubila vso vero. Od tistega dne sem bila sama izgubljena v tem velikem svetu.

Si predstavljate, kakšna mama bi bila lahko otroku? Izgubljena, brez vere, brez volje do življenja, depresivna. Tak starš rodi samo še večjo pogubo in izgubljeno osebnost. Zato sem ponovno zavihala rokave in začela delati na sebi. V sebi sem namreč ves čas vedela, da če želim postaviti družino, se moram najprej na noge postaviti sama. Le jaz sem lahko zgled svojemu otroku.

Otroci so naša ogledala

Vse, kar počnemo mi, oni posnemajo. Tako se začnejo vzorci in tako začnejo živeti svoje življenje, da nas prevzamejo v celoti. V resnici se vsak rodi s svojo identiteto, ki jo je treba samo usmeriti na pravo pot, tj. njihovo pot, ki so jo izbrali. Seveda moramo kot starši otroku dopustiti, da izbere svojo pot. 

Otroci niso naša last

Čeprav jih vzgajamo in se trudimo, da so boljši kot mi, si jih ne lastimo in ne ustvarjamo posesivnosti nad odnosom do njih samih. Tako jih ne obravnavamo kot nemočne in uboge. Otroci imajo svoje zavedanje in notranjo moč ter dobro vedo, kaj počnejo.

Zato je nujno, preden izberemo pot starševstva, da odgovorno razmislimo o tem, kaj to prinese s seboj. Šola za starše se mi zdi super podpora in tam lahko pridobite odlične informacije, ko se odločate imeti otroka, zato jo priporočam vsakomur.

Zakaj je nujno dopuščati otroku izbiro?

Ko otrok pride na svet, kot dojenček ne potrebuje nič drugega kot vso skrb in nego mame. Ko otrok, ki vstopa z 11. meseci v vrtec, pride do javnega zavoda (institucije, ki vzgaja in izobražuje ter ponuja varstvo), se zadeva drastično spremeni. Najprej je šok za otroka, nato za starše, svet se vam v trenutku lahko povsem obrne na glavo. Vsaj v mojem primeru je bilo tako, da smo se bolj ali manj ves čas pregovarjali z vzgojiteljico. Nisem namreč želela, da otroka 'pomanjšujejo' in ga delajo ubogega, saj to ni.

Otroci pridejo na ta svet s popolnim zavedanjem. Pred vstopom v inkarnacijo oz. utelešenje se duša odloči, kakšno pot bo izbrala, kaj bo izkušala, kakšne starše želi imeti, kje želi živeti itn. Ko pride na ta svet, se seveda ne spomni, kaj in kakšen je zapis. Zakaj? Ker ga lahko s trenutkom izbire vedno spremeni, kot želi. Začrtana pot je osnova, vse preostalo je spremenljivka. Zato je od nas zrelo in odgovorno, da otroka jemljemo kot neskončno bitje v majhnem telesu. Da dopuščamo, da otrok v tistem trenutku ve, kaj želi. To drugi velikokrat označijo za razvajenega mulca in otroka, ki nima mej. Seveda se mu te meje postavijo, le drugače in bolj ljubeče. Ko otrok kljubuje, trmari ali naleti na naše neodobravanje, je nujno, da mu, ko se njegov impulz vedenja umiri, razložimo, zakaj je tako. S popolnoma mirnim in ljubečim tonom se spustimo na njegovo višino oči ali pa ga vzamemo v naročje in mu razložimo. Otroci razumejo, čeprav ne znajo govoriti, povedati. Vedo vse, ker čutijo našo energijo, naš ton glasu, naše kretnje. Ne mislite, da so nemočni. Oni nas ves čas opazujejo in posnemajo naš vzorec vedenja. Nemočen je starš, ki se v trenutku njegove ihte, jeze ali trme začne enako vesti ali, še huje, otroka udari. To je stanje vaše nemoči, ker sami niste vstopili v vzgojo kot zavesten starš.

Pri otroku je nujno, da mu ponudimo izbiro, saj se med vrstniki ustvari tekmovalnost, boj za obstanek na tem planetu. Tukaj nastopimo mi v večji meri kot zavesten starš. Med vrstniki je danes zaznati vse več nasilja, nasilnega vedenja, z nasiljem se dostopa do 'igrač' in kakšne posledice to ustvari kasneje? Tega se nihče ne vpraša. Starši so na eni strani nemočni, ker imajo občutek, da bijejo bitko med dvema ognjema. Problem je, da ti ni treba biti bitke, da si ljubezen in da ustvariš harmonične odnose tudi znotraj sistema in otroka samega. V trenutku se odločimo za izbiro. Izbirajo tudi otroci.

Kar je treba kot zavesten starš storiti, je, da nehamo kriviti sisteme in iskati izgovore za našo 'nezavedno' vzgojo oz. neodgovorno vzgojo. Vzor in zgled se začne pri nas. Mi smo učitelji za življenje, otroci so naši učenci vse do trenutka, dokler se ne osamosvojijo in poletijo kot metulj iz bube na svojih krilih. A če bomo temu metulju pomagali odleteti, mu bomo oslabili krila oz. odvzeli notranjo moč. Tako ne bo imel dovolj moči, da leti sam, in bo vedno odvisen od naše pomoči. Zato je nujno, da otroci hodijo skozi svoje lekcije in učenja sami. To v praksi ne pomeni, da nas ni zraven in nismo prisotni, temveč da jim naložimo odgovornost za vedenja ter podamo izbire in različne poglede na situacije.

Primer: Otrok nas vpraša: "Kateri poklic je boljši?"
Odgovor starša: "Vsak poklic, ki si ga izbereš, je dober, če znaš ob tem uživati, se zabavati in ti je všeč, kar počneš, te izpolnjuje in osrečuje. To je poslanstvo ali poklic."

V tej fazi ne dajete in ne poveličujete poklica ali naziva. Otroku dovolite razmišljanje in izbiro, da pri sebi ugotovi, kaj je tisto pravo zanj, kar bi izbral. Če še ne ve, kaj ga veseli ali kaj bi izbral, mu postavljajte vprašanja: Kaj se najraje igraš, v čem uživaš, kaj ti je najljubše? Že samo s tovrstnimi vprašanji ga boste premaknili iz točke A v točko B, da bo vsaj delno ugotovil, kaj ga srčno razveseljuje. To ni tisto, kar vi mislite, da je zanj/zanjo najbolje. V trenutku, ko želite vsiliti mnenje ali poklic, ki naj bi ga otrok opravljal, v resnici delujete iz zavesti svojega ega. Kar pa ne pomeni, da bo to za otroka najboljša pot. V njej morda niti ne bo užival.

Otroci morajo vedeti, da sporu sledi sankcija/omejitev

Kot zavesten starš, ki se igra igro s svojimi vrstniki, otroku na začetku postavimo jasna pravila in izbiro. To se začne že v ranem otroštvu pri igri.

Primer: (Anže) je vaš otrok, ki ima na obisku svoje prijatelje in mlajšo sestrico, ki kognitivno še ne razume (razume pa na ravni intuicije), kaj in kako poteka medsebojna igra. Kako uskladiti vse energije, da se bodo otroci sami zaigrali in imeli lepo?

Najprej otrokom ponudite izbiro. Ali bodo npr. igrali igrice (nintendo, Wii, Xbox ipd.) ali se bodo igrali z drugimi igračami (specifično naj navedejo, katere, in potem naj imajo te na voljo). Pomembno je, da starš ve tudi, kako v to igro vključiti mlajšega bratca ali sestrico. Otrok med seboj ne izključujemo, tudi mlajši se mora naučiti, kako se delijo igrače, kako se igra ipd. Starejši otroci pa naj ta čas prevzamejo odgovornost za mlajšega sorojenca do te mere, da pazijo, da se ne poškoduje ali česa ne vzame v usta (manjši predmeti). V praksi igra zaživi in se stopnjuje do prvega spora, ko se otroci med seboj skregajo. Kot starš ste dolžni dobiti pojasnila vseh. Ugotovite vzrok nastanka in šele nato zahtevajte opravičilo (da se otroci opravičijo drugemu otroku in da ta jasno izrazi, kaj mu ni bilo všeč). Nato sledi postavljanje meja (postavite meje in dovolite igro naprej pod drugačnimi pravili, npr. naj Anže igra 5 minut, nato naj se zamenjajo, ali pa če je spor tako hud, da še naprej skušajo vztrajati v svojih prepričanjih, jih ustavite in od njih zahtevajte konec igre). Otroci bodo razumeli navodila in igra bo stekla naprej.

Otroci morajo vedeti, da sporu sledi sankcija/omejitev. Tukaj se začne graditi odnos, komunikacija. Nujno je, da jim dovolimo, da izrazijo svoja čustva. Ne obtožujemo jih: "Ti si kriv, si naredil to in to." S tem jih avtomatsko 'zaklenemo' v njihovo podzavest in ustvari se vzorec krivde.

Če želite biti svojemu otroku zavesten starš in zgled, potem je nujno, da tudi sledite otroka in ste dosledni pri njihovi komunikaciji, igri, da spremljate interakcijo med vrstniki. Če ne z očmi, pa vsaj z enim ušesom. 

Otrok mora izbirati, in to posledično ustvari odgovornost za življenje

Ko mu dovolite, da sam izbere, kaj želi imeti, jesti ali obleči, to odrazi na tem otroku zadovoljstvo in opolnomočenje. Ko ga opolnomočimo, da lahko sam odgovorno sprejme svoje odraslo življenje, se ne bojimo zanj, da ne bo zmogel živeti sam ali stati na svojih nogah in biti neodvisen od nas. Vedno na stvari glejte tako: "Kakšno izbiro ustvari na primer to vedenje kot posledico čez 5, 10, 15 let? "

Le otrok brez nadzora staršev, prepuščen samemu sebi, postane kaotičen otrok. Pa sam še zdaleč ni kriv, da je tak. Odgovorni smo kot starši, da se pravila jasno in glasno postavijo na začetku.

Če želite ustvariti harmonične odnose med otroki samimi, je nujno, da izberete ljubečo komunikacijo, in ne podpiranje nasilja.

Nihče si ne želi imeti nasilne družbe oz. nasilnega sveta in ga gledati na način tekmovalnosti. Čas je, da v sebi zbudite ljubezen in gradite ljubezen do sebe in svojih bližnjih. Ljubezen izbere ljubezen in gradi ljubeče odnose.

 
Nalagam...
PRIJAVI  

Komentarji

  Bodi prvi in podaj svoj komentar! S svojim komentarjem dobiš tudi 3 žarke!

Facebook komentarji